Je
prijatelj neko malenkost zapisal, o tem, kako ga »okolje« doživlja, in
obravnava. Ja, tisti prijatelj, o katerem sem že, ko sem, med ostalim
zapisoval, da mu neka običajnost, povprečnost do kolen ne seže…
In sem
mu zapisal, bolj v spodbudo, kot v tolažbo, morda celo sebi v zadovoljstvo, da
sem svoje otroke učil, naj se z »okoljem« primerjajo samo tako, da – čim dlje
boste, otroci dragi, od običajnih, čim bolj boste ravnali drugače, kot ravna »okolje«,
bolj se boste s pravilnim izkazovali, bolj vas bom vrednotil, spoštoval!
Sam sem
se, predolgo časa, pojasnjeval, temu »okolju«. Tistim, ki me, in to krepko,
presežejo izključno v slabem, in v nezmožnosti, dočim so beda, dejanska beda, v
nasprotnem. In sem se naučil tega, da se pojasnjujem samo redkim. Še vedno so
iz »okolja«, a vsaj po nečem od njega odstopajo.
Kaj
meni »okolje«, kaj pričakuje, govori… Bi ne bilo bolje, ko bi to »okolje«
najprej pokazalo kaj zmore, v dobrem, kaj naredi, kaj prispeva, preden bi se
lotilo boljše od sebe zasliševati, ocenjevati?! Ja, že pogled, en sam, na razna
»družbena omrežja«… koliko nekih papagajev, koliko nekega »lepljenja«
ne-svojega, koliko neke praznine, same sebi namenjene… in kako malo, silovito
malo neke tvornosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar