Mi je
prijatelj pripomnil, da ne praznuje, ničesar, nikoli. In sem mu povedal, da
tudi sam ne…
Nekoč,
oh, ta, nekoč… ja, nekdaj, priznam svoj greh, pa sem praznoval. Kje so tisti
časi! Pravzaprav sem praznoval malodane vse, razen verskih praznikov, ker –
nisem veren, ne prakticiram običajev tistih, ki so, pa raje po svoje svoj
ostajam, kot da bi se slinil in hlinil…
Ja,
tudi razne obletnice rojstev, t. im. rojstne dneve sem praznoval. Tuje zaradi
tega, da nekim veselje naredim, s tem, ko jim pozornost izkažem, s tem, ko njih
radost podelim, svoje zaradi tega, da, spet, nekim do razočaranja ne pomagam…
V
bistvu so ti »rojstni dnevi« podobno butasta praznovanja, kot vsa ostala, ker –
čemu pa naj se radujem, z izjemo daril, kakopak, temu, morda, da sem iz leta v
leto starejši, da mi, od rojstnega dne do naslednjega manj časa ostaja?!
In sem
tako, na zadnje, praznoval samo neke izjemno redke trenutke, v katerih sem –
srečal nekoga iskrenega, resnično dobrega, poštenega. Pa me je tudi po tem
vprašanju osmolilo, življenje, ter me privedlo do tega, da – tega več ne
upam praznovat…
Ni komentarjev:
Objavite komentar