In
znova sem v miru, sred' samosti svoje,
kozarec
pri roki, pepelnik gosti,
še
malo, pa sova v pozdrav mi zapoje,
medtem
ko se Luna že dlje mi smeji…
Me
gleda postrani, ma, sploh ni edina,
naj gleda
kot hoče, mi malo je mar,
ko
brskam in berem po kotih spomina,
še
samemu sebi dam kletev v dar…
Med
palčke se Guliver nekdaj zateče,
jim bil
gromozanski nekakšen je spak,
a
Guliver zmore, kar palčkom se neče,
pa
zmore postati koristen čudak…
Ko
nehaš dajati, berače tešiti,
počasi v
pozabo, za hrbte drsiš,
ne
slinijo več se, v nasmehu, ti riti,
pa si,
vsaj za silo, okolje zbistriš…
Ja, res
je, bi prijala družba Človeka,
a kaj,
razkropljen je, po svetu, v nek ščep,
ostalo
pa vse, bolj kot ne, blatna reka,
ki »ceni«
le to, kar pospravi v žep…
Ja, znova
sem v miru, sred' svoje samote,
in samemu
sebi znam reči bedak,
je
bolje tako, znotraj moje togote
laži
ni, zahrbtnosti, lepši je zrak…
Ni komentarjev:
Objavite komentar