Na jugu
je sonce, na severu hlad,
zdaj v
dvomih, nekoč pa imel nek svoj rad,
na nebu
so zvezde, in blato na tleh,
ničesar,
ko sij ugasi se v očeh…
Na veji
je sadež, in senca pod njo,
nikdar se
ne vrne, kar v nič je odšlo,
poganja,
da raste, če ne osuši,
so
sanje zaman, tam, kjer vrednega ni…
V dlani
pozdrav je, če v pest ne zapre,
prav vse
se rojeva, da potlej umre,
v
objemu poti so, v odrivu je kraj,
ne da
se dospeti, če rineš nazaj…
Na jugu
je sonce, na severu hlad,
za vsako
vzpetino stoji nek prepad,
na nebu
so zvezde, in blato na tleh,
ni
toplega kruha, ko brskaš v smeteh…
Na jugu
je sonce, mi juga več ni,
vse bolj
je ledeno, vse bolj le hladi,
na nebu
so zvezde, ne sežem med nje,
le
tonem, vse bolj, tja, k objemu zemlje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar