Da, res
je, rad bi srečal nekoga, ki je, denimo…
V
najhujših nekih »političnih časih«, nič kaj simpatičnih, in v ozračju obče
nestrpnosti, po razpadu Juge, pomagal neki materi, ne-tu-zemki, pridni, pošteni,
dušno čisti ženici, da je smela dočakati dan, ko je tudi njeno najmlajše,
osnovnošolsko dete, dospelo bivati k njej, v Deželo. In sem za to pomoč kar
nekaj časa dal, svojega, kakopak, in se s kar nekaj tepci, uradniškimi, »bil«,
pa kar nekaj »lepih« besed na račun svoje »zavednosti« poslušal… a sem, vsemu
navkljub, dočakal dan, da sta se mati in hči, ali obratno, smeli veseliti tega,
da je družina postala zaokrožena celota!
V
taistih časih poskrbel, uradno, kakopak, zakonito, za nekaj podobnih primerov,
da so neki posamezniki, ki se v življenju z ničemer niso mazali, smeli ostati
tu, in še naprej opravljati svoje delo, tako, kot so ga poprej. Tudi ni bilo
najbolj simpatično, takrat, to moje početje, zame.
Prevedel,
ne vem, če se ne motim, nekih deset knjig, med njimi polovico takšnih, da sem
vsak dan prevajanja preklinjal svojo odločitev, da pomagam, ker mi je bila
vsebina prevajanega bolj nesprejemljiva kot ne, kar zadeva razumskega
pojmovanja sveta, in kakovosti samega zapisovanja, in sem celo moral dodajati,
dopisovati, po svoje, seveda, da sem neke besedne »skice« v zaokrožene,
smiselne celote sčaral, pri čemer enkrat nisem povprašal tistega
kaj-bom-jaz-od-tega-imel, čeprav sem v delo vložil najmanj leto dni, krepko
raje več, malodane vsakodnevnega celodnevnega dela. Ne, garanja!
Beračil,
prosjačil sem razna podjetja, za neke knjige, odpisane računalnike, za
marsikaj, da sem te zadeve zmogel peljati v neke odročne šole, takrat, ko sem
otrokom na obisk hodil, takrat, ko sem lasten dopust trošil, da sem zmogel z
dela, rednega, izostati, lastno gorivo, pri čemer tudi, nikoli, nisem vprašal
kaj-bom-imel!
Petnajst
mesecev krvavega dela, po dvanajst, štirinajst ur dnevno, za neko terapijo. In
bi lahko, k tej terapiji, pridodal tudi kakšno, drugo, pomoč, ki, resda, ni
tako dolgo trajala, a je, kljub temu, zadovoljstvo, razbremenitev, nasmeh
priklicala na obraz, in problem odpravila.
Nisem
jih štel, a kar nekaj vinjenih sem pobiral, in nikdar ne bom pozabil primera,
ko sem pobral okrvavljenega, od padcev, možakarja, pa dve uri čakal, najprej na
prihod reševalcev, ki ga, mimogrede, niso odpeljali, ker je možakar njih pomoč
zavrnil, nato še policije.
Pregledoval,
lektoriral, celo pisal… prošnje, diplomske, pa razne strokovne izpite,
kadarkoli sem bil naprošen, in nikdar z oklevanjem.
Ne vem
koliko rokopisov prebiral, nekih mladih, pa se potem z ocenami mučil, da ne bi
zapisal daj-raje-kaj-drugega-počni, pač pa da sem napisal daj-nadaljuj-(bolje,
da to počneš, če že veselje v tem najdeš, kot da čas po bifejih stran mečeš)…
Bi se
dalo, marsikaj, našteti, od nekega truda, vloženega v to, da so oskrbovanci
nekega doma za starejše do določene zabave dospeli, do tega, da starejša ženica
ni v obup rok vila, ko je bilo potrebno nekaj poledenelega snega odstranit,
marsičesa tudi ne, ker pomoči, svoje, nikdar beležil nisem, da bi jo kasneje »naprej
metal«, pa – bi ga/jo, zares, rad srečal, ki je tolikokrat in v takšnem obsegu
pomagal/a, nekim drugim, kakopak, brez slehernega pričakovanja, z izjemo
radosti tistih nekih, pa da me ta on/a malo poduči o tem, kaj je dobrota, kako
se izkazuje, kako je potrebno pomagat… in da me, predvsem, prepriča v to, da pa
večinoma pomoč le ni – izkaz totalne bebavosti… dokler se bebec, kakopak, ne
nauči razlikovati med pomoči-vrednimi in pomoči-nevrednimi!
Res bi
ga/jo rad srečal! In, mimogrede: nikarte mi o nekih »motivih« razlagat, ker –
kadar nekoga prvič vidiš, ali z nekom načeloma nekih omembe vrednih povezav
nimaš, a mu, kljub temu, pomagaš, potem je edini motiv tisto, kar se v tebi
nahaja, in čemur je moč sočutje poreči. Pa čeprav do popolnega tujca, ki ga
nikoli več niti videl ne boš!
Kako že
pravijo? Aha, najprej skoči, potlej reci hop. Najprej pokaži, kaj zmoreš, znaš,
kaj si naredil, potem govori!
Ni komentarjev:
Objavite komentar