Prijatelj

Ne vem, razmišljam, da sem z nekega marsa padel semkaj, v tukajšnje kraje, kjer mi je vse tako, kako bi rekel, nemarsovsko…

Razmišljam, o pojmu prijateljstvo, prijatelj, pa o tem, če tisti, ki ima, kakor pravi, veliko, ampak res veliko prijateljev, malodane vsakdo, s katerim se pokaže, mu je prijatelj, če ta sploh loči med besedama znanec in prijatelj? In potem, tako, v nadaljevanju, razmišljam o tem, da taisti tudi mene v nek svoj krog prijateljev uvršča, pa se čudim, nekako ne razumem, kaj v tem krogu sploh počnem, ker…

Glede na to, da sem tako drugačen od običajnih (ni problem, zaradi mene tudi nor, če bo komu zaradi tega lažje), pa da sem na zelo malo sebi primerljivih naletel, v celotnem svojem življenju, potem že po nekem verjetnostnem računu nimam kaj delati v neki gneči, pa čeprav gneči prijateljev, obenem pa…

Izkušnje so me naučile, videl sem kar nekaj takšnih primerov, ko so bile hiše polne prijateljev, malodane vsak dan, takrat, ko je bil gostitelj v možnosti tem, prijateljem, kako uslugo narediti, kasneje, ko pa ni več te možnosti imel… bentiš, ne vem, če eter tako hitro izhlapi, kot so izhlapeli silni prijatelji?! Pa tudi…

Stvar meril, kriterijev. Ne vem, ampak nekako se mi zdi, da kadar imam manj nekih posamičnosti, ni pomembno katerih, da mi takrat slednja več pomeni, kot bi mi pomenila, ali pomenile, vse skupaj, ko bi kipele na vse strani, in z vseh strani. In se mi tudi zdi, da je potrebno izkazati, in izkazovati, prijateljstvo, pogosto, in redno, pa tudi kakšno grenko pogoltniti, če se že sladka pri roki ne znajde. In kljub grenki ostati, ne oditi…

In ko tako razmišljam, pa, spet, pomislim na uvodoma omenjen krog, in na sebe, ki tega, krog katerega se krog vrti, zgolj kot znanca pojmujem…

Že res, da sem mu, v preteklosti, večkrat pomagal. Zares pomagal. Mu naredil celo tisto, in tako, kar in kakor dvomim, da bi mu kdorkoli drug, ampak – bil je v stiski, ni mi bilo vseeno zanj, res je, ampak…

Ja, že kot majhnega so me morali učiti, da ne vlačim domov mačje najdenčke, ker – vražiči zrastejo, potem pa – kam z njimi?! Ja, tudi zanje mi ni bilo vseeno, pa jih nisem imel za prijatelje, potemtakem…

Bo najbolje tako, da, vsemu navkljub, celo temu, da me za prijatelja oklicuje, in me v neko, vsaj meni, nepregledno množico prijateljev tlači, da ga obravnavam izključno kot znanca!

Viš, pa sem se razrešil, s tem, silnega bremena – že dolgo me namreč muči vprašanje, če sem dovolj vreden, da se med temi silnimi, njegovimi, prijatelji nahajam!

 

Pij malo, pij dobro, pravijo nealkoholiki. Tudi sam sem eden izmed njih. Mislim, popijem, kakopak, po meri in z mero, in tudi napotilo mi je všeč. Zlasti pri prijateljstvu!

Ni bistvene razlike!

Med nekdanjim kolonializmom in tem, sodobnim, neokolonializmom, NI bistvene razlike - samo sredstva so bolj "prefinjena".

Rezultat je enak - izrabiti, izkoristiti, nato zapustiti, samo, nemočno.

Celo "pamet" nekdanjih izkoriščanih, in današnjih, je ostala - povsem enaka! Že res, da se je učila, v šolah, o kolonializmu, ampak, kaj - ponudi ji "koka kolo", pa bo takoj za! Ja, BUTAVOST je VEČEN "dar", iz generacije v generacijo se prenaša, in prav zahvaljujoč njej, lahko nekateri dobro živijo. V podobah amerikn-vej-of-lajf-a, seveda.

Si, morda, kdaj slišal o tem, da se "Amerika" zadolžuje, za  to, da, povsod drugod, kupuje nafto, dočim s svojimi zalogami zelo skrbno ravna? Kaj meniš, čemu tako počne (ko pa bi lahko ceneje, brez zadolževanja, dospela do nafte)? Morda zato, ker...

Ko bo povsod drugod zmanjkalo, te surovine, jo bo "Amerika" še vedno imela. In bo lahko proizvajala, in drago prodajala svoje proizvode, obenem pa...

Ko bodo, povsod drugod, obstali, brez goriva, tanki, letala in ladje, vojaške, seveda, takrat bo ameriška vojna tehnika še vedno delovala, in bo zlahka kaznovala morebitne neposlušne!

Ni, na tem svetu ni pomoči, na relaciji med državami (pa tudi sicer je redka, zelo), so zgolj interesi, potemtakem zgolj - "pomoč"!

Imeli bodo, kar bodo skuhali!

Ne zavedajo se, kako blizu smo tretji svetovni. NE radi Putina, ZARADI BEBCEV, ki menijo, da mora biti ves svet v znamenju koka-kole!

Kako »preskakujejo« geni?

Genski zapisi so tisto, kar opredeljuje (sleherno) posamičnost. S pomočjo teh zapisov, genskih, se značilnosti ohranjajo skozi (vse) čase. Pomeni, da s pomočjo teh zapisov vrste ohranjajo svoj obstoj. Lahko se sicer spreminjajo, te vrste, po podobah (po zunanjosti), ne morejo pa se spreminjati po tistem res odločujočem, res pomembnem – po vsebini (po zmožnostih)!

 

Dogaja se, redno, v t. im. človeštvu, da se znotraj enega in istega »gnezda« ( = družine), potemtakem enim in istim staršem – porajajo različno zasnovani otroci ( = otroci z različnimi genskimi zapisi), pa – ker obstaja ena sama, temeljna, (raz)delitev, se porodi, denimo, istima staršema, tako nagonsko zasnovan otrok, kakor tudi razumsko zasnovan, otrok (da, govorim o primeru DVEH otrok, kajti ena posamičnost, sama za sebe, NE more biti na dva, povsem različna, med seboj nasprotujoča si, načina zasnovana – pomeni, da če si nagonsko zasnovan, potem NE moreš biti razumski, in obratno, čeprav…).

V drugem primeru, torej če si razumsko zasnovan, te delovanje okolja lahko pripelje do tega, da se začneš NAGONSKO izkazovati. Psihična okvarjenost (obolelost) lahko ne samo zmanjša, pač pa dobesedno izniči mišljenjske zmožnosti, in postaneš enako NEzmožen razumevanja dejstev, kot so jih nezmožni razumevati vsi ti svet-je-takšen-kakršnega-vidim! Vendar – tvoja zasnovanost, tudi v takšnem primeru, še vedno ostaja razumska, pa – če je vsaj delček mišljenjske zmožnosti ostal, v tebi, pri tebi, je moč, z odpravo obolelosti (z ozdravitvijo) znova vzpostaviti prvotno stanje, stanje skladno s samo zasnovanostjo (tebe samega »osvoboditi iz kletke«, ki se nahaja v tvoji podzavesti, in ti preprečuje, da bi se izkazoval takšen, kakršen dejansko si, in kakršen bi se moral izkazovati… da bi bilo s teboj vse v redu, da bi bil zdrav, normalen)!

 

Ne, vem, priznam, še sanja se mi ne o tem, kateri dejavniki vplivajo, celo odločajo, o tem, kako nek gen, denimo MCPH1 (gen šimpanza, Neandertalca in človejaka = »sodobnega človeka«) preskakuje! Vem sicer, da prisotnost tega gena govori o NErazumski zasnovanosti, vem, da je, ta gen, obča značilnost, vem, da ga lahko prenesejo isti starši, ki zmorejo poroditi tudi otroka BREZ tega gena (torej razumsko zasnovano bitje = Homo Sapiensa), ampak – več od tega pa NE VEM!

Ne samo, da nisem genetik, tudi sicer ne poznam prav veliko stvari, povezanih z geni. Nikoli me to področje ni zanimalo, niti malo, kaj šele pretirano, pa se nikoli nisem podal spoznavati (učiti se) o nekih (poprejšnjih) dognanjih. Pomeni, da je moje znanje, s tega področja, enako = NIČ!

Logika (razum) potrebuje imeti neka izhodišča, potrebuje ugotavljati in ugotoviti, določene osnove, potrebuje neko znanje, na temelju katerega lahko potem, naknadno, do novega znanja dospeva. Do tistega, čemur pravimo spoznanje, ali »odkritje«. Pa – če ničesar ne vem, o tem, potem…

 

Potem, ko bi sedaj štel nekih trideset let, na primer, in bi se podal, ob vseh dosedanjih spoznanjih (pravzaprav kar Z njimi) učiti se o genih, njihovem izkazovanju, prenašanju iz-roda-v-rod, o njihovih modifikacijah… potem bi, morda, še imel toliko časa, da bi dospel do nekih ugotovitev, takšnih, katere bi zmogel logično pojasnjevati, zagovarjati njihovo resničnost, utemeljenost v dejanskih stanjih, tako pa…

 

Že ko pomislim na to, da sem potreboval dve desetletji, in v njih nič-koliko raznih vzorcev, pogovorov, opazovanj, preverjanj… da sem do izkazanih spoznanj dospel… ne, ne, niti pod razno si ne morem domišljati, da bi imel najmanjšo možnost za to, da dospem do nekega verodostojnega odgovora, na področju »preskakovanja« genov. In lahko samo upam (pa ne zase, pač pa za neko »bodočnost«), da se s temi raziskovanji že ukvarjajo, neki, pač, in da napredujejo, v smeri ugotovitve. Oprijemljive, verodostojne, seveda, ker – samo v tem primeru, da jim uspe najti odgovor, na vprašanje o »preskakovanju« genov, lahko, MORDA, nekaj naredijo, na tem, da bi »človeški« svet postal – človeški! Čez nekih vrag-vedi-koliko-desetletij-stoletij.

 

Sicer, tako, na prvi pogled (ki je, običajno, napačen, obenem pa EDINI, pri občih) obstajajo tudi neke druge možnosti, a bi bilo, kljub vsemu, bolje, ko bi genetiki dospeli do odgovora, čeprav…

Glede na to, kako se vse skupaj zapleta, je moč dvomiti v to, da je veliko časa ostalo za razreševanje te zadeve.

»Odpiranje oči«

Baje »odpiram oči«. Komu? Tem, občim? Ampak…

Oni IMAJO odprte oči, oni VIDIJO! Pomeni, da NI težava v očeh, pač pa v tem, da – za očmi, za čeli NIČESAR OMEMBE VREDNEGA NIMAJO!

Pravičnica ali - kurba vseh kurb?!

Dobro, tvoje pojmovanje »poštenosti« mi je znano – dokler ta, ki krade, tudi tebi daje, je »pošten«, in »junak«, ko krade, in tebi ne da, pač pa le zase zadrži, takrat »postane« - baraba. Pomeni, da niti besed ne zmoreš razumevati, kako bi razumel šele ravnanja, in, prek njih, značaje, ampak…

 

Poskusiva s sledečim primerom…

Marko ti reče »Če mi ne daš bonbona, ne bova prijatelja.« In ti mu daš, bonbon, ker je Marko velik frajer, v njegovi družbi tudi ti postaneš frajer. Pardon, frajerček…

Zadeva se obrne: Marko ima bonbon, ti ga nimaš. In narediš tako, kot je naredil, poprej, Marko: »Če mi ne daš bonbona, ne bova prijatelja«…

Kakopak, Marko ti NE da bonbona, ker – je frajer. Kakopak, ti si jezen nanj, ker ti ni dal bonbona, ampak – ostajaš v njegovi bližini, ker drugače ne boš več frajerček. Obenem pa si misliš takole: mater je hinavec, Marko, govori eno, dela drugo! Pa zanj veljajo posebna pravila, drugačna kot za ostale!

 

Ne, ne, Marko NI hinavec. Marko se sploh ne zaveda, da se izkazuje v različnih podobah, tudi takrat, kadar je o preprostem bonbonu govora. In tudi ti nisi hinavec, čeprav si ostal v Markovi bližini, ko ti ni dal bonbona. Tudi ti se ne zavedaš, tudi samega sebe. Pač, sta bitji s krepko omejenimi miselnimi zmožnostmi, NErazumski bitji, nagonski, za takšna bitja pa velja, da se prilagajajo okoliščinam. Da (v odvisnosti od LASTNEGA POLOŽAJA znotraj teh okoliščin) spreminjajo mnenja, ravnanja!

 

Braniteljica, celo svetovnega formata, »demokracije«! Po domače ji pravijo Amerika (in ne mislijo na celino, seveda).

»Izvaža«, prek celega Sveta, svojo »demokracijo«. Pardon, anarhijo. Taisto stanje, v katerem smeš biti »svoboden«, v besedah in ravnanjih… obenem pa policijo, celo vojsko pošljejo nadte, če si preveč »svoboden«. Taisto stanje, v katerem »vedo«, da jih, tam, neki (resda s puškami oboroženi) pastirji, z razdalje nekaj tisoč kilometrov, ogrožajo, da imajo celo mogočno (in predvsem, tako se je vsaj izkazalo, NEVIDNO = neobstoječe) orožje, s katerim utegnejo Svet sesuti, obenem pa, po šestdesetih letih, še vedno, »ne vedo« kdo je zares usmrtil nekdanjega predsednika Kenedija, kdo je, zares, naročil njegov umor! Taisto stanje, v katerem »vedo« (bojda znajo brati misli), da jih, nekdo, z razdalje nekaj tisoč kilometrov, ogroža (pa ne neposredno, tako, da bi z vojskami stal na njihovih mejah, pač, ta nekdo sanja o tem, kako napada kavboje, pa preklinja, taiste kavboje, potemtakem, aleluja, že izkazuje svojo agresijo…)… pa UZAKONIJO PREVENTIVNO VOJNO!!! Ja, to je takšna vojna, ki jo lahko kadarkoli, proti komerkoli zastaviš, in to narediš izključno zaradi tega, ker – MISLIŠ, da te ta, nekdo, ogroža!

Mimogrede – kamorkoli naokrog pogledaš, v nedavno preteklost, boš ugotovil premnogo primerov vojskovanja te »pravičnice«, na azijskih, afriških tleh, potemtakem daleč od njenih meja, pa…

Veš, kaj jih zares žene (pa – niso edini, ki na tak način »ščitijo svoje interese«, a so najbolj GOBČNI, AGRESIVNI takrat, kadar TOZADEVNO BRANIJO SVETOVNI MIR, DEJANSKO PA, spet, ZGOLJ LASTNE INTERESE SKUŠAJO UVELJAVITI!), da so dobesedno nenehno v nekih spopadih?

Mani, mani, mani (če ne boš  nafte prodajal za dolarje, takrat dolarji ne bodo potrebni v tolikšnih količinah, kot so potrebni sedaj, takrat bo vrednost tega, vrednostno že itak krepko prenapihnjenega denarja, padla… pa se bo to tudi na občem, družbenem ameriškem standardu poznalo… obenem pa – danes ti rušim, jutri ti bom gradil, pa – ders-nou-biznis-lajk-šou-biznis!) in – KOKA-KOLA = amerikan-vej-of-lajf! To, in samo to, IZKLJUČNO TO je tisto, po čemer se ravna kurba vseh kurb!

 

Boli, njo, džoka, za neke reveže, ki stradajo, crkavajo v neki džungli. Če nimajo nafte, zlata, urana… na svojih tleh, niso dovolj zanimivi, da bi jim šli »pomagat«!

 

Čemu Rusija, tokrat, uporablja vojsko?

NATO se širi, in namerava, ta, kurba vseh kurb, z vseh strani obkrožiti (obkoliti) Rusijo (poleg Kitajske v bistvu edino resnejšo državo = grožnjo, ki ne sledi koka-koli), da bi jo tako, bodisi stisnila v podobi groženj, bodisi – da bi sebi, ta kurba, pridobila ugodnejše pozicije za interveniranje! V Rusiji, seveda. Takrat namreč ne bo več nasprotovala vojni, ker bo to njena, preventivna vojna…

 

Ima Amerika pravico do tega, da izvaja preventivne vojne? Ima pravico do tega, da se odloča kdo jo, in kdo je ne ogroža? Povej, če je Marko hinavec, zakaj potem ni hinavka tudi Amerika?! In, povej – če ima Amerika takšno pravico, en sam razlog povej, čemu je ne bi imela tudi Rusija!

 

Prošnja: to, da si hlapčič koka-kole, to, da neka bogastva vidiš (revščine pa ne), tam, »prek luže«, to naj ne vpliva na tvoje pojasnilo. S takšnimi »pojasnili« se že, itak preveč, izkazujejo hlapci na višjih ravneh, ko neka »državna« stališča zavzemajo!

In tudi to, da si zgolj butec, v oceanu butcev, tudi to naj ti mnenja ne vodi. Potemtakem – hm, najbolje, da tiho ostaneš!

 

In, baj-de-vej – ne, ne navijam za vojne, sploh ne navijam za nasilje, za cilj-opravičuje-sredstvo, za argument-moči, daleč od tega, ampak – med (MIŠLJENJSKO) PRIMITIVNIMI bitji so takšni načini »razreševanja« vsakdanjost, običajnost, samoumevnost, »normalnost«… in bi bil idiot, ko dejstev ne bi upošteval!

Takole, glede "svetovnih groženj"

 Bolj kot "putin", svet ogroža - "koka kola"!

Ti, ti, neenakost!

Zavedam se, da sem grd, zanje. Čemu? Morda zato – ker govorim o dejstvih, o resnici?! In to celo o tisti pravi, dejanski, njim prav nič všečni…

 

V šoli so se učili, da »človek izvira iz opice«. Sicer napačna razlaga, a kljub temu – sprejeli so jo kot nekaj samoumevnega, normalnega, pa čeprav sta bila, po njej, oba njihova praprastarša – živali! Opice, kolikor mi je znano, namreč, še vedno, sodijo med živali, med nagonska bitja.

Čemu te ne moti, ko izveš, da so tvoji predniki živali?! Zaradi tega, ker NE razumeš principa naravne zasnovanosti, pa ne veš, da se zasnove ne morejo spreminjati, tako, da bi se v-sebi-lastno-nasprotje-spremenile (da iz ribe NE more nastati NEriba)? Ali, morda…

Ja, to bo to: razlaga prednik-človeka-opica je veljala za VSE, potemtakem je sleherni posameznik drugemu ENAK, po svojem izvoru, potemtakem je to lahko tako, in nemoteče! Namreč – tudi po tej razlagi »smo VSI ENAKI« (po izvoru, kakopak)!

 

Dobro, znanost je ugotovila, da je za verodostojne (resnici ustrezne) razlage ugotavljanje (primerjanje) po zunanjosti krepko premalo, še več, zvečine tudi NAPAČNO, pa je ugotavljala tudi po »vsebini«, po zmožnostih, zlasti – mišljenjskih! In je naredila, TOZADEVNO, korak naprej, ko je spoznala, da – iz opice NE more nastati človek (in obratno), kajti – opica JE nagonsko, Človek pa razumsko bitje!

In je, ta znanost, nekoliko »modificirala« svojo trditev, ter postavila tezo, da – imata Človek in opica skupnega (istega) prednika, čeprav – tudi ta teorija NE vzdrži resnejše presoje, prav zaradi navedenega: naravne zasnovanosti NI moč spreminjati, v njej-lastno-nasprotje, obenem pa – ne moreta iz ribe nastati tako (neka nova) riba, kot tudi NEriba, pomeni…

Da iz istega prednika ne moreta iziti dve popolnoma, vsebinsko gledano, NASPROTUJOČI SI bitji, NEumno in umno! Ali eno, ali drugo.

 

Dobro, znanost je ugotovila tudi to, da absolutna večina človeštva premore gen MCPH1, in ta gen JE NEPOSREDNA POVEZAVA, tako do Neandertalca, kakor do opice, denimo – šimpanza! Pomeni, da so si šimpanz, Neandertalec in večinski »človek« sorodni, po genskem zapisu, pa – če si soroden, si sorodnik… pa če je znanost domnevala o opičjem izvoru… pa če to ne velja za Homo Sapiensa (ki nima gena MCPH1), potem…

Potem celotno človeštvo NE izvira neposredno iz opice, pač pa izvira »samo« njegov (absolutno) večinski del! Pa…

Pa če se naravna zasnovanost NE spreminja, potem tudi ni nič čudnega, da je zmožnost abstraktnega mišljenja (ob sočasnem praktičnem) dana le peščici… ki ima, prav zaradi obeh vrst mišljenja, tisto zmožnost, kateri pravimo – razum!

 

Pomeni, da prej, ko je veljalo, da VSI izviramo iz opic, ni bilo NIČ NAROBE, sedaj, ko jaz govorim, da iz njih izvira »samo« večina, pa je! In – v čem je razlika, med tem, poprejšnjim govorjenjem znanosti, in tem, mojim? Samo v tistem VSI in NE VSI! Pomeni…

 

Pomeni, da sem jaz grd zato, ker ne govorim v prid enakosti! Čeprav…

Ta enakost, ki jim je, bojda, tako ljuba, sploh ne obstaja, nikjer! Že če doma pogledaš, si oče in mama nista enaka, če na ulico stopiš, še večje razlike zaznaš, in NIKJER v naravi ne boš našel, te enakosti. Zgolj – podobnost. Obenem pa…

Na to enakost se sila radi sklicujejo, takrat, kadar menijo, da imajo manj, kot bi jim moralo pripadati, pa očitajo, posredno, nekim drugim, ki imajo več, dočim – takoj, ko tudi sami dospejo med te, ki imajo več, v trenutku POZABIJO NA ENAKOST, in jih njihov imeti-več, ali biti-več (boljši) prav nič ne moti! Samo, veš…

 

Če si že jezen, zaradi te, dokazljive NEenakosti, potem nikar ne bodi jezen name, ker – jaz samo o dejstvih govorim, nisem te pa delal! In ti bi, v bistvu, moral mene celo imeti rad, ker – glede na to, da si pošten, in resnicoljuben, glede na to, da ti o resnici pripovedujem…

 

Ja, priznam pa tudi sledeč greh: to, kar je logično (da ne moreš iz ribe postati NEriba), ti jaz (zgolj) prevajam v tebi »razumljiv« jezik. S tem pa ne porajam tvoje nagonskosti (NErazumskosti).

Jaz, »vzvišen«?!

Nekajkrat sem že prejel očitek, da sem »vzvišen«, pa – da ne bi v tri prav nič krasne pošiljal, raje takole povem…

 

Vzvišeni so, tebi, tvoji bogovi, in boginje. Bog. Denar. Položaj. Priložnost. Nesitost. Nemoralnost. Neumnost…

Verjemi, niti najmanjše želje nimam, da bi v takšno druščino silil! Obenem pa…

 

Še dobro, da se ni Svift pogovarjal, z občimi, o svojem pisanju. Ker bi se znalo zgoditi, da bi Guliverja spremenil, v pritlikavca. Da ne bi bil »vzvišen«. Med palčki.

Na-srpskom-gram-baš-ništa-epi-k

Da bar malo »narod« vredi,

drukčije bi priče cvale,

a ovako – um se jedi,

usred govana, i štale!

Vražji VZROKI, čemu zapletate?!

Danes sem objavil zapis »Prikaz nerazumskosti«, pa bi lahko celo prejel očitek, češ:

»Tudi ti kupuješ cenej(š)e, tudi ti podpiraš izkoriščanje, tudi ti govoriš proti izkoriščanju, tudi ti si dvoličen, nagonski!«

Prav, denimo, da doživim, tak očitek. In nanj, povsem pošteno, odgovorim, takole:

 

1.      DA, kupujem cenej(š)e. DEJSTVO!

2.      DA, podpiram izkoriščanje. DOMNEVNO!

3.      Da, govorim proti izkoriščanju. DEJSTVO!

4.      DA, izkazujem se (tebi) z dvoličnostjo. DOMNEVNO!

5.      NE, nisem in ne morem biti nagonski, ker, veš – ni, NE obstaja, nek nagonski, ki bi se zmogel izkazovati s takšnim zapisovanjem (in razmišljanjem, s katerim se izkazujem, znotraj zapisovanega), s kakršnim se izkazujem jaz! DEJSTVO!

 

In – pojdimo naprej…

Že ničkolikokrat sem zapisal, da dokler NE POZNAŠ VZROKOV nekega izkazovanja (ravnanja, obnašanja(), do takrat JE NEUMNOST OPREDELJEVATI SE o tem izkazovanju (izrekati neko mnenje, sodbo o njem). In nadaljujem, v podobi dvogovora:

 

Če vidim nekoga, ki je potreben pomoči, in mu pomagam, sem dober?

Da, si.

Dobro, čeprav, veš – nekomu lahko »pomagam« zgolj zaradi SVOJE PRERAČUNLJIVOSTI, ker pričakujem, da bom, zaradi te, svoje, »pomoči« dospel do nečesa VEČ, kot zgolj do občutka zadovoljstva, ker sem nekomu pomagal, ampak, prav, reciva, da SEM DOBER (ker pomagam). Kaj pa, če vidim nekoga, ki je pomoči potreben, in mu NE pomagam?! Sem takrat SLAB?

Da, si!

Tudi takrat, recimo, če tega, pomoči potrebnega, vidim skozi okno zapora, skozi rešetke, pa mi zapor, rešetke, ječar preprečujejo, da bi svojo voljo izkazal, in da bi pomagal, taistemu?!

Ne, takrat pa NISI SLAB.

Dobro, sva že bliže končni ugotovitvi, ampak – povej, si prebral zgodbo Figurice?

Sem.

Si prebral tudi tole, kar navajam: »Če ti rečem, trideset, še nekaj centov manj. Saj veš, da znam z denarjem. Spomin me pa tudi še služi.«

Sem.

Ti je kaj, iz tega stavka, »padlo v oči«?

Kaj, na primer?

Recimo tisti »…veš, da ZNAM Z DENARJEM…«?

Ja, sem prebral.

Obstaja možnost, da si to, da nekdo ZNA-Z-DENARJEM razlagaš tako, da IMA denar?

Ja, seveda.

Dobro, praviloma tudi je tako, da ta, ki »zna z denarjem«, denar ima, ker, veš – ko bi ta, ki kupuje poceni kupec, imel težave z denarjem, ko denarja NE bi imel, bi tako tudi povedal. In bi dejal »ne morem/smem kupovati po višji ceni«. Se strinjaš?

Ja.

Pomeni, da ta, ki je kupil poceni kipec, ima-denar in bi lahko tudi po višji ceni kupil kipec, in s tem POMAGAL proizvajalcu, da bi le-ta dospel do nekega pravičnejšega, manj izkoriščevalskega plačila?

Ja, bi lahko.

Potem se lahko strinjava tudi v tem, da je, temu kupcu kipca, pomembnejši NJEGOV DENAR, kot pa položaj/stiska nekega proizvajalca?

Ja.

Potem se lahko strinjava tudi v tem, da se, ta kupec, IZKAZUJE S HINAVŠČINO, KER GOVORI (se TOZADEVNO zavzema) ENO, DELA PA DRUGO! In, poglej…

Tudi jaz »znam z denarjem«, pravzaprav MORAM ZNATI, pa ne z denarjem, pač pa – zaradi pokojnine, s kakršno razpolagam, MORAM ZNATI S SVOJIMI ŽELJAMI, moram jih znati bodisi brzdati, bodisi ODPRAVITI, v celoti, in NIMAM DRUGE MOŽNOSTI, kot je ta, da – kupujem CENEJ(Š)E! Ker, veš, letos me čakajo še drva, pa mojo staro Astrid bom moral na servis peljati, podaljšati veljavnost prometnega dovoljenja, in zavarovanja, obenem pa… uh, koliko je še tistega, čemur se ne morem izogniti, a predstavlja določen strošek. Obenem pa – ko sem še imel neko zmožnost, tovrstno, sem (in to krepko prej, preden je začel krožiti slogan »kupuj slovensko«) kupoval IZKLJUČNO v Merkatorju, ker… je bil v tukajšnji lasti, ker je prodajal zvečine tukajšnje proizvode/pridelke… pa četudi SEM VEDEL, da bi v nekih drugih trgovinah ceneje »skozi prišel«!

 

Potemtakem, poskusim, še enkrat, odgovoriti na »prejet« očitek:

1.      DA, kupujem cenej(š)e, ker – NIMAM DRUGE IZBIRE/MOŽNOSTI!

2.      DA, NA POSREDEN NAČIN in proti svoji volji podpiram izkoriščanje, ker – NIMAM DRUGE IZBIRE/MOŽNOSTI (razen, da krepnem, ob čemer moram upoštevati tudi to, da imam določene obveznosti, do nekih »mojih«)!

3.      DA, govorim proti izkoriščanju, in predvsem proti tistim, ki druge brez težave izkoriščajo, zase pa terjajo pravico ( = OBČOST, POVPREČNOST, »NORMALNOST«)!

4.      NE, NISEM dvoličen, čeprav se ti tako zdi, ker se ne ravnam po svojih željah, pač pa v okviru dejanskosti (prek teh okvirjev, kakor nihče drug, tudi jaz nisem zmožen iti)!

Glede svoje morebitne nagonskosti sem pa že na začetku odgovoril.

 

In, tako, mimogrede: v zapisu, ki služi kot izhodišče tega, NISEM zapisal tega, da je kupec dvoličen, pa čeprav se z dvoličnostjo izkazuje. To pa je velika razlika, prevelika, da bi jo, tako, zlahka, poenostavljal, zanemaril!

Čestitke in čestitajoči

Na to, da delajo sranje na vseh družbenih področjih, nenehno opozarjam, in delajo ga tudi na področju jezika. Pravzaprav podobe komuniciranja vračajo v neka izhodiščna stanja, jamska, neandertalska, svoji nedojemljivosti primerna. Bojda »se zavedajo«, o čem govorijo, kadar govorijo, dejansko pa se ne zavedajo – ničesar!

 

Ob menjavi let(nic), potemtakem ob izteku nekega tekočega leta, in prihajanju naslednjega, se obsipavajo z raznimi čestitkami in si, medsebojno, seveda, čestitajo. Pa poglejmo – kaj si sploh imajo za čestitat, konkretneje ali sta besedi čestitka in čestitam res pravi, za omenjen dogodek!

 

Voščim ti. Kaj to pomeni? To, da te pozdravljam, pa rečem, na primer, »dober dan«? Kaj (s)počnem, s tem, pozdravom. Povem, da ti PRIvoščim DOBER dan, da ti ŽELIM takšno potekanje dneva, da bo zate dobro!

Kakopak, razlagam pomen besede VOŠČITI (voščilo), ne govorim o njeni uporabi, o pojmovanju njenega pomena (sporočila), s strani teh, ki, itak, ničesar pravilno ne pojmujejo (NE razumejo)!

 

KDAJ pa čestitam?

Takrat, kadar izražam svoje zadovoljstvo ob nekem USPEHU, dosežku (nekoga drugega)! Zadovoljstvo, povzročeno ob zaključku nekih prizadevanj, delovanj, s katerimi SE JE IZKAZAL, ta, kateremu čestitam. IN JE MORAL NEKAJ POČETI, nekaj narediti, da je dospel do uspeha, ker le-ta ne pride sam od sebe! Pa…

Čestitam ob rojstvu otroka. Ob uspešno zaključenem razredu/šolanju. Ob zmagi-nad-boleznijo (ozdravitvi). Ob poroki (ja, bravo, uspelo ti je doseči enega CILJEV svojega bednega živetja, dobil/a si svojo/ega samico, samca). Ob sklenitvi delovnega razmerja (uspel si dospeti do plače)…

 

Kadar pa ničesar ne naredi(m), kadar za nič nisem zaslužen, povej – na osnovi česa pa mi čestitaš, takrat (ko pa ničesar nisem naredil)?!

 

Kadar se čas izteče nekemu letu, in kadar se poraja čas naslednjemu, takrat – se to zgodi samo od sebe. Tega, v bistvu, niti opazil ne bi, ko ne bi prišlo do »izuma« časa ( = do odločitve, da bomo beležili minevanje). Potemtakem – ne ti, ne jaz NISVA zaslužna, nisva ničesar naredila za to, da je neko leto odpravljeno, in drugo porojeno! Kaj, za vraga, pa mi petem čestitaš? Vošči mi, če že ne moreš drugače, kot… ob zapovedanih dnevih zapovedana ravnanja izkazovati!

Prikaz nerazumskosti

Pričujoč zapis namenjam podajanju primera (obče) nerazumskosti. Kot iztočnico pojasnjevanja pa zapišem zgodbo, vzeto iz mojega pisanja Vesolje, živeče umiranje…

 

Figurice

 

Hej, zdravo, kako si? Kam pa jo mahaš?

Ah, veš, se mi mudi, grem še v tisto trgovino, kjer indijsko in afriško robo prodajajo, par figuric kupit, jih Lojz zbira, všeč so mu, pa rojstni dan ima, potem grem pa na protest.

Figurice da zbira, res? Nisem vedel. To je pa lepo, da ga boš tako razveselil. V katero trgovino pa greš?

V tisto za vogalom, malo stran od bifeja.

Zakaj pa ravno tja, ti ni predaleč, pa še ovinek delaš. Verjetno bi tudi v Maxiju kaj našel.

Si nor, veš kakšne cene so v Maxiju! Pravi oderuhi, ti povem! Tam, v tisti trgovini je pa vse poceni. Lansko leto sem dal za kipec, pa vsaj štirideset centimetrov je bil visok, iz lepega, belega kamna izklesan, vsega trideset evrov. Lojz je bil navdušen!

Trideset?! Ah, ne, verjetno si zamešal, to je pravzaprav nemogoče, veš kako malo je to, za takšno stvar?!

Če ti rečem, trideset, še nekaj centov manj. Saj veš, da znam z denarjem. Spomin me pa tudi še služi.

Pa kako, za vraga, to je dejansko drobiž, za takšno stvar?! Kako to, da jih po takšnih cenah prodajajo?

Verjetno ima kakšen poštenjakar tisto štacuno, pa ne odira vsevprek...

Ampak, čakaj, tudi, če jo ima poštenjakar...mora plačati najemnino, za prostor, ki ga trgovina zaseda, pa vse režijske stroške, plačati mora za izdelke, ki jih prodaja, svojim prodajalcem plačo izplačuje, njemu mora nekaj ostati. Potem je tu še posrednik, ki mu robo dostavi, pa prevoz, ta tudi stane. Vmes je še tisti, ki v Indiji in v Afriki od izdelovalcev te stvari odkupuje, pa material morajo plačati, ljudje, ki te stvari izdelujejo, in tudi oni morajo nekaj zaslužiti, da preživijo! Verjetno ne delajo brezplačno?!

Seveda, da ne delajo brezplačno, si nor! Kdo pa bi delal brez plačila. Tudi oni morajo živet, pa položnice plačevat!

Ampak...kako potem znese? Kako lahko za trideset evrov kupiš stvar, ki jo je nekdo, zagotovo, vsaj cel delovni dan izdeloval, če ne celo dlje?!

Ne vem, misliš, da je res toliko rabil? Ah, verjetno se motiš, veš, ko enkrat znaš, potem gre hitro. Ampak, daj, greva...pojdi z menoj, se bova po poti pogovarjala. Veš, se mi mudi.

Kam?

Ja, kako kam, sem ti prej povedal. Grem na protestni shod!

Kakšen protestni shod?

Nisi slišal? V Zvezdi se bomo dobili, bomo protestirali proti izkoriščanju delovne sile. Veš, v azijskih in afriških državah ljudi tako izkoriščajo, da malodane za pest riža ves dan garajo.

 

Pojdimo po vrsti!

1.      Obstaja »pravičnež«, ki »se bori PROTI IZKORIŠČANJU«.

2.      Obstaja TAISTI NEpravičnež, ki kupuje tam, kjer je ceneje.

3.      V kolikor trgovec proizvod prodaja po VIŠJI ceni, takrat obstaja vsaj možnost tega, da bo proizvajalec prejel višje plačilo za svoje delo (in ne bo več izkoriščan, ali pa bo vsaj MANJ izkoriščan), in obratno – pri NIŽJIH cenah NITI TEORETIČNE MOŽNOSTI NI, za to, da bi proizvajalec prejel več (kot že sicer prejema).

 

Naš »pravičnež« si »prizadeva« (GOVORI o tem!!!), da bi odpravil izkoriščanje. Naš »pravičnež« deluje V PRID IZKORIŠČANJA ( = kupuje ceneje = kupuje tam, od koder bo proizvajalec prejel manj). Naš »pravičnež« s »POCENI« kipcem v roki (v  vrečki) protestira ZA VIŠJO VREDNOST KIPCA (POSLEDIČNO ZA BOLJŠE PLAČILO PROIZVAJALČEVEGA DELA)!

Je dvoličnež, hinavec?

 

Že res, da se dotični izkazuje z dvoličnostjo, vendar vzroki njegovega izkazovanja NISO značajske narave, ker – ko bi bil slab (biti slab = značajska lastnost), ne bi hodil na protest (se ne bi za boljše-nekoga zavzemal), ko bi bil dober (biti dober = značajska lastnost) ne bi podpiral izkoriščanja (ne bi kupoval podcenjenih proizvodov)! Obenem, povej – je nek predmet lahko ISTOČASNO dober in slab, suh in moker, slan in NEslan? Ne, ne more biti! Potemtakem tudi naš »pravičnež« ne more biti in dober in slab!

 

Naš »pravičnež« je NAGONSKO bitje. Pomeni, da so njegovi odzivi (izkazovanja) odvisni od okoliščin, v katerih se znajde! Pa…

Ko vidi SVOJ INTERES, takrat se, preprosto, NE ZAVEDA ničesar drugega, pa ravna skladno s tem, svojim interesom. In skuša ZASE čim bolj ugodno, lahkotno, zadovoljno… »priti skoz«. In – mar ni večjega zadovoljstva, kot je to, da se lahko neke obveznosti do Lojza – čim ceneje (ZASE) znebiš?!

 

Ko NJEGOV interes NI VEČ OGROŽEN (kipec že imam v vrečki!), takrat zmore videti tudi izven sebe, takrat zmore upoštevati tudi druge.

 

To je značilnost t. im. pameti (najosnovnejše podobe mišljenja), ki, preprosto, NE ZMORE dospevati do celovitega vpogleda v neka konkretna, dejanska stanja, potemtakem NE DOSPEVA tudi do spoznanja, do resnic o teh stanjih, SE NITI SAME SEBE NE ZAVEDA, KOT CELOTE, pač pa se zaveda le nekega dela, sebe, tistega, pač, ki se v nekem trenutku znajde v nekih okoliščinah in tem okoliščinam »ustrezno« ravna! Da, pameti, ki je – daleč, daleč, daleč od zmožnosti razumevanja, od tistega, čemur pravimo RAZUM! Tako daleč, da je celo razdalja od Ljubljane, do neke skrajne točke vesolja, neprimerljiva, s konkretno oddaljenostjo!

 

Takšna izkazovanja so povsem »normalna« ( = OBIČAJNA) v naravi. Ne moreš, na primer…

Za nekega leva reči, da JE SLAB, takrat, kadar drugim ne dopusti, da bi žrli, z njim. In NE moreš reči, da JE DOBER, takrat, ko se do sitega nažre, pa lahko tudi drugi dospejo, do žretja, do OSTANKOV! Pa – v izogib nesporazumom – tudi lev pusti nadaljevanju-samega-sebe ( = svojim mladičem, če niso že preveč odrasli) žreti, sočasno, z njim in ob njem, tako da nikarte tega ne razumevaj kot neko podobo uvidevnosti, ker NI! Pač pa je »zgolj« neka »modrost« Narave, ki ve, da morajo mladiči NAJPREJ PREŽIVETI, če naj bi, kasneje, za ohranitev vrste (po)skrbeli!

 

Ne, ni niti slab, niti dober, ta lev, je zgolj takšen, kakršnega JE ZASNOVALA NARAVA, v okviru tistega boja-za-preživetje, v okviru tistega najprej-ZASE- poskrbi… in Narava je že vedela, čemu je tako naredila: zato, da bo MOČNEJŠI svoje MOČNEJŠE gene posredoval podmladku, za to, da bo vrsta, kot takšna, imela boljše možnosti preživetja! In – da bi od leva pričakoval neko uvidevnost, empatijo (so-čustvovanje), ZMOŽNOST odrekati se v dobro drugih, zmožnost TVORITI neko DEJANSKO SOBIVANJE… bi bil pa že idiot, ko bi pričakoval, kaj takega, od leva. Ja, in, po istem principu, so idioti tisti, ki od kateregakoli nagonskega bitja to pričakujejo!

Po principu »intenzivnih postelj«

Imam hitre piščance za prodat. Te zanima?

Seveda me. Pridem pomagat?

Kaj?

Lovit.

Kako to misliš?

Ja, če so hitri…

Butec! Pol leta so v skrinji, pa so hitro za porabit!

 

P.S.

Včeraj so zabeležili nov rekord hitre hrane. Kranjska klobasa je drvela s 332 km/uro!

Tri minute za verovanje

NN: »Nisem veren, ne verujem v boga.«

Jaz: »Si veren, veruješ v več bogov!«

 

Mimogrede, medklic-a:

Verovanje (biti veren) = nekritično sprejemanje »resnic« = konstantno verjetje v nekaj, kar nima podlage v dejanskosti.

Bog = nadnaravna moč, sila, ali, če želiš, bitje, ki ima moč in zmožnost odločati, tudi o tebi, in delovati, tudi nate.

 

Nadaljevanje uvodoma zastavljenega:

 

Ti veruješ, da Oblast, Denar, Priložnost… pokvari. Pomeni, da TI tem POJMOM pripisuješ moč (zmožnost) delovanja nate, ubožca (ki se niti z neko voljo, oprijemljivo, ne zmoreš izkazovati)!

 

Ti veruješ v tebi-všečne-obljube, katere izrekajo tebi-enako-nezmožni-obljubljajoči, pa – petnajst, dvajset let veruješ v drugo-švico!

 

Ti veruješ v tebi-všečne-razlage, katere podajajo tebi-enako-nezmožni-razlagalci, in se ti zdi »normalno«, da je dolg nekih petnajstih, dvajsetih milijard posledica jugoslovanske zadolženosti… čeprav je celoten dolg Jugoslavije znašal slabih petnajst milijard, in čeprav je Deželi zapadel le del, tega celotnega dolga (ob čemer je prejela, v dobro, tudi določeno premoženje, število podjetij, tovarn, proizvodnih obratov, pa še nekaj premoženja v tujini)!

 

Ti veruješ, ne nazadnje, v svojega vrhovnega boga, v svojo NEUMNOST, in veruješ tako, da »veš«, da si umen, priden, dober, pošten! In celo tako veruješ, v svojo NEUMNOST, da te niti izkušnje, o tvojih poprejšnjih napačnih odločitvah, ne odvrnejo od tega, da ne bi še naprej odločal!

 

Ma, glede na to, da do enega samega objektivnega dejstva NISI ZMOŽEN dospeti, se ti, nenehno, in v vsem, izkazuješ izključno – z verovanjem!

Pomeni, da SI še kako VEREN!

Minuta za jezik…

Včasih, povsem slučajno, malodane pomotoma, naletim na neka poročila nekih vladnih, ali zgolj »strokovnih«, in v teh poročilih omenjajo tudi stanje intenzivnih postelj. In takrat, priznam, me, neosveščenega, pravzaprav butastega, prevzame radovednost: v čem so intenzivne, te postelje, kako izkazujejo, to, svojo, intenzivnost, se jim kdaj intenzivnost upeha, kaj potem naredijo, z njimi, jih upokojijo, ali zgolj na oddih pošljejo, pa, potem, spet, postanejo intenzivne…

Da, cel kup vprašanj se mi porodi, in ta vprašanja glodajo, brez pardona, neusmiljeno, še spati mi ne pustijo, dokler mi, znenada, butcu, v betico ne šine preblisk: Ej, pa saj veš, da govorijo o posteljah za intenzivno nego! Pomeni…

 

Pomeni, da postelje NISO prav nič intenzivne (so povsem običajne, bolnišnične, postelje), pač pa je intenzivna nega (konstantna, okrepljena)… s katero skrbijo za obolele, ležeče v teh posteljah. Običajnih. In takrat…

 

Ja, takrat celo pomislim, na to, da bi se jezil, na čase, v katerih bebci dospevajo med vladne, ali zgolj med »strokovne«! Bebci, ki se niti pomena besed, in jezika ne zavedajo. Kot vrlega naroda vrli sinovi.

Vest

Nekajkrat sem bil že vprašan, če »trkam na vest«, teh, občih, na tozadevno »družbeno vest«, pa mi, nikakor, ni uspelo pojasniti, tega, da – ni mogoče trkati na nekaj, kar NE OBSTAJA, ker…

 

Če si nagonsko porojen, takrat nimaš enovite zavesti, potemtakem tudi enovitega (celovitega) zavedanja nimaš, takrat se niti samega sebe, kot celote, ne zavedaš, svojih izkazovanj, kako bi se šele zavedal nekega okolja, v katerem se tudi sam izkazuješ, kot njegov delček?!

 

Če si nagonsko porojen, pa nimaš enovite zavesti, pa ne razumevaš, dobesedno ničesar… se izkazuješ svoji zasnovi primerno, nagonsko, se prilagajaš okoliščinam, si Nenačelen ( = NEmoralen, NEetičen), takrat je tebi prav(ilno), dobro, lepo… samo tisto, kar TVOJI »riti« prija, in je takrat Svet krivičen le v primeru, da TEBI ni neko, pričakovano, ugodje zagotovljeno!

 

Če si NEetičen, če je tvoja »rit«, njeno počutje (zadovoljstvo) merilo presoje… takrat so ti »pošteni« tudi tisti so-nam-pokradli-državo, v primeru, kakopak, da tudi TEBI drobtine dajejo, in dokler TI jih dajejo, še več – celo sam jih kot »poštene« prepoznavaš, jih na »položaje« postavljaš (in jim, s tem, omogočiš, da tebi-kradejo-državo), žakelj jim držiš (proti plačilu, seveda, v podobi drobtin) si, v bistvu – soudeležen pri kradenju-države!

 

Če se niti samega sebe ne zavedaš, povej, kako bi te potem nekaj »grizlo«, kako bi te nadlegoval nek občutek, povzročen s TVOJIM nepravim ravnanjem, tebe, ki vedno razloge lastnega nezadovoljstva iščeš v nekih drugih, v okolju, v »časih« (katere si tudi TI ustvaril, s tem, kakršen si)?!

 

Če ti spovednik, in spovednica, če ti TVOJA izpoved ( = spoved) olajša »dušo«, pa te »grehov očisti«, povej, kaj za tebe, pravzaprav, je, ta – vest?! Ker, veš…

 

Za vse nepravilnosti, za vsako bolečino, katero sem, NEHOTE, nekomu prizadel, za vsako, morebitno, krivico, katero sem, NEHOTE, nekomu prizadel, je NI spovednice, ga NI spovednika, ki bi me razrešil(a) tistega, neprijetnega, »glodanja«, »griženja«, katero se tam, »nekje notri«, dogaja, in s katerim bom moral živeti vse do svojega zadnjega trenutka!

Nagoni

Nagoni so…

Najbolje, da zastavim takole: v nagonih je skrita (zapisana, opredmetena) vsa »umnost«, »razsodnost« Narave. Da, vem, Narava NIMA možganov, pa, potemtakem, ne more biti niti umna, niti neumna, vendar – taista Narava je nastala, na njih temelji, v okviru njih sploh zmore obstajati, na nekih principih, zakonitostih, na nekih vselej enakih vzročno posledičnih sosledjih (temu sicer pravimo tudi naravne zakonitosti, lahko pa tudi uporabiš besedo, katero sam pogostokrat zapišem, tokokrog), in ti principi so popolnoma LOGIČNI!

Kako vem, da so? Preprosto: KO ne bi bili logični, potem ne bi bilo moč, (izključno) s pomočjo  logike ( = celovitega, kompleksnega mišljenja = razuma) do njih dospe(va)ti, jih prepoznati ( = razumeti), jih upoštevati, pa, ravnaje po njih, spreminjati okoliščin (živetja)! Da pojasnim preprostejše: če se želiš sporazumeti z nekom, ki govori nek svoj jezik, potem moraš tudi ti poznati, ta, njegov, jezik! Pa, po istem principu: če se želim (spo)razumeti z Naravo, pa če, pri tem uporabljam logiko, mora tudi ta Narava govoriti isti jezik = biti logična!

 

Nagoni so, v bistvu, nekakšna napotila, navodila, dana vsem živim bitjem, potemtakem rastlinam, živalim in Človeku. In smoter, cilj teh navodil je v tem, da skušajo omogočiti tisto osnovno, kar je – obstanek (nekih) vrst, obstanek Narave same.

Ta navodila so narejena zaradi bitij, ki se bodisi sploh ne morejo odločati (ne morejo izbirati med dvema, ali več, možnostmi), ker, preprosto, niti nimajo orodja-za-odločanje (za mišljenje), možganov (svet rastlin), bodisi so njihove zmožnosti odločanja omejene na nek minimum, na tisto najnujnejše, najosnovnejše (živalski svet). Za to, drugo kategorijo, je značilna pamet (praktično, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje).

Pomeni, da nagoni odločajo povsod tam (pri vseh tistih podobah živetja), kjer je Narava ugotovila – nezmožnost, nesposobnost pravilnega odločanja, znotraj nekega trenutka, znotraj nekega prostora (ja, trenutki in prostori = okoliščine se spreminjajo, pa se, z njimi vred, spreminjajo tudi izkazovanja vseh nagonskih bitij, pa – se, družbeno, zdaj nagnemo v desno, zdaj v levo, in pluje, barčica, lepo, zanesljivo, neki čeri, nekemu potopu naproti…). Kako vem, da gre za nezmožnost? Takole: povej, če o nečem veš, če nekaj znaš, razumeš, potem – potrebuješ nekoga, da ti daje napotke, navodila, obenem pa – misliš, da je Narava neumna, pa ti je dala nekaj, kar tako, brez potrebe?! Če misliš tako, potem – povej, en sam primer izpostavi, pri katerem eno samo zadevo ugotoviš, da je popolnoma brez potrebe (kakopak – ne išči v svetu »človeštva«, ne išči pri sebi… išči v Naravi)!

 

Človek, kot edino bitje (vsaj med vsemi doslej spo/znanimi), ki je razumsko zasnovano, presega (svojo) nagonsko zasnovanost, pa se, marsikdaj, (zaradi svojih mišljenjskih zmožnosti) tudi ZOPERSTAVLJA nagonskim opredelitvam, nagonom. Pomeni, da ne samo, da brzda, lastne nagone, pač pa jih, marsikdaj, sploh NE upošteva!

Čemu jih ne upošteva? Preprosto: zaradi tega, ker je Človek ne samo zmožen imeti vpogled v neko celoto, celovitost (denimo v družbo, v Svet), pač pa je zmožen tudi predvidevati posledice ravnanj, tako svojih, kot ravnanj nasploh, pa – če stremim k nekemu boljšemu »jutri«, če res želim, da bodo moji otroci, vnuki… boljše živeli, kot živim jaz, potem se moram, domnevam, vprašati tudi, celo predvsem, po – lastnih izkazovanjih. Potem mi, preprosto, znotraj nekega sobivanja (sobiva pa, tako ali drugače, vse kar obstaja) ne more biti mar predvsem, celo izključno ZAME, pač pa moram prednost dati sobivanju = skupnosti, ker – če se ta skupnost, kot celota, ne bo spremenila, na bolje, potem tudi mojim otrokom, vnukom… ne more biti bolje! In…

Če želim spremeniti skupnost, potem moram jaz, v prvi vrsti, ravnati temu boljšemu primerno, ustrezno, enako! 

Temeljno vodilo nagonov je – obstanek, tako posamičnosti, kakor vrste. Pomeni, da so VSI nagoni nekakšno sredstvo, orožje, tistega boja za obstanek! Če ne neposredno tvoj (obstanek), potem za obstanek tebe-v-bodočnosti = za obstanek tvoje vrste (ja, s svojim genskim zapisom se, na nek način, če posredno razumevaš, prenašaš v svoj podmladek, in se prenašaš vse dotlej, dokler – vrsta ne izumre)! Prav zaradi zapisanega, je Narava, poleg nagona beži-od-nevarnosti-ne-izpostavljaj-se, porodila tudi t. im. materinski, ali očetovski (skratka, starševski) nagon, in prav zaradi tega nagona zmore žival braniti svoje(ga) mladiča(e), vsaj toliko časa, dokler ne sprevidi, da so njena prizadevanja zaman, da je nemočna za ugodno razrešitev problema.

 

Razum, in SAMO razum je (zaradi poprej omenjenih vpogledov, v celoto, in v prihodnost) = načelnost = poštenost = moralnost/etičnost = uvidevnost = nesebičnost. KO bi ga ne bilo, ko bi ravnanja narekovali nagoni, takrat bi tudi Človek upošteval tisti ne-izpostavljaj-se-nevarnosti-išči-sebi-najlažje-najugodnejše-najvarnejše poti in načine (izkazovanja)! Če ne veš, o čem sem zapisal, pravkar, potem razmisli, ob navedenem primeru:

 

V okolju (pravzaprav v vseh) dobesedno mrgoli stanj, v okviru katerih »poštenost« molči, takrat, ko vidi, da se nekdo izkazuje z nečednostmi, in molči toliko bolj, kolikor bolj je njena »usoda« ( = varnost) odvisna od volje (moči, odločanja) tistega, ki se z nečednostjo izkazuje. In taista »poštenost«, v trenutku, postane (sebi vsaj) poštena (pardon: »poštena«), takrat, ko ugotovi, da je tistemu, ki je nečednosti počel, odvzeta moč (odločanja), pa se le-ta znajde bodisi v zaporu, ali pa je »zgolj« odstavljen s položaja (s katerega bi se lahko maščeval)! »Poštenost«, ki je odvisna od »moje« varnosti, NI nobena poštenost, kajti za biti-pošten je potrebna doslednost = načelnost, pa čeprav se, s to poštenostjo, izpostaviš, prevzameš tveganje, da boš »nasankal«, zato, ker se boš nečednostim zoperstavil.

Pomeni, da se ta »poštenost« niti tega NE ZAVEDA, da je od početja nekih z-nečednostmi-izkazujočih-se odvisna tudi njena bodočnost (ko bodo vse pokradli, bo podjetje propadlo, bodo tudi »pošteni« ostali brez zaposlitve!), pač pa se »zaveda« samo trenutnega stanja, nekih, trenutnih, konkretnih okoliščin, medtem ko se bo… ja, ko nastopijo nove okoliščine, pa se bo, kakor to sicer vedno počne, prilagodila, tem, novim okoliščinam…

Samo, veš, ko bi res VSI tako počeli, ko ne bi bilo nekih, preredkih, izjem, potem – verjel ali ne, potem tudi do potrebe po uvajanju nekega pravnega reda (zakonov, vsaj tozadevne pravičnosti) NE bi bilo!

 

Boj za obstanek, preživeti, ne glede na način(e), ne glede na sredstva… t. im. oportunizem… temeljna značilnost nagonskosti. Pri čemer…

 

Ko nagonskost biva v sebi primernem okolju, v svojem okolju (v okolju, za katerega je /bila/ ustvarjena), takrat so ji nagoni v pomoč, takrat, s svojim izkazovanjem nagonsko utemeljenih ravnanj NE ogroža okolja… ko pa se znajde v (sebi) tujem svetu, v svetu razuma, takrat pa ogroža dobesedno vse, tako okolje, kot, posledično, tudi sebe! Ne verjameš?

Ko spustijo bike, na neke mestne ulice, da butci tečejo z njimi, takrat se utegne zgoditi tako to, da neka žival poškoduje zadeve (stvari, gledalce), nahajajoče se v konkretnem okolju, kakor tudi to, da poškoduje samo sebe, ker – ni ustvarjena za to, da teče po (tlakovanih, asfaltiranih… ulicah), ni ustvarjena za to, da ima na levi in desni prepreko (oviro, ogrado, zidove), medtem ko drvi, ker jo, od zadaj, preganjajo, ni ustvarjena za to, da se (na njej drsečih tleh) pravočasno izogne oviri…

Ujemi ptico, daj jo v kletko, in – upaj, da se v brezglavem frfotanju (znotraj te kletke) ne bo poškodovala… (če pa je porojena, v kletki, bo taisto smatrala za svoje naravno okolje, pri čemer, to je pa tudi res, ne bo stremela po nekih posebnih pravicah, in tudi ne po pravici da – soodloča o svetu, katerega ne more niti graditi, niti vzdrževati, pač pa ga lahko samo pokljuva in – poserje)!

Beračenje

Beseda in pojem »beračenje« sta obče znana, zato ni potrebe, da bi ju razlagal…

 

PRIZNAM:

-        NI mi ljub pogled na nekoga, ki berači;

-        Izkušnje so me naučile, da večina beračenja temelji na laži (čemu ne bi, ko pa tudi večina »sobivanja« temelji na laži?!), zaradi tega od tistega, ki me prosi za pomoč, pričakujem resnico: povej, da potrebuješ za steklenico vina, ne nakladaj, da ti je zmanjkalo denarja za vozovnico, za pot do doma;

-        Praviloma plačujem s kartico, zaradi česar nimam, s seboj, nekih kovancev;

-        Moj finančni položaj mi ne dovoljuje pretirane radodarnosti;

-        Raje dajem, kot prejemam. In raje pomagam, kot da sem pomoči deležen;

-        Vsakokrat, ko se znajdem v položaju, da si moram sposoditi denar, mi je neprijetno, pa komaj dočakam trenutek, ko lahko izposojeno vrnem.

 

Izkušnje so me naučile tudi sledečega:

-        Kadar nekdo berači, nekje »na cesti«, večina mimoidočih »dobrih ljudi, pripravljenih pomagati« obrne glavo (pogled) vstran;

-        Kadar je večina taistih »dobrih ljudi, pripravljenih pomagati« stacionirana, nekje, na primer za neko mizo, v lokalu, in pristopi berač(ica), prav tako, taista večina, obrne glavo (pogled) vstran. In »ne vidi«, »ne sliši«. Prav…

Svet je takšen, kakršnega vidim. Takšen, kakršnega sem ZMOŽEN videti, in takšen, kakršnega ŽELIM videti, pa – če se delam, da ne vidim, ne slišim, ne zaznavam, takrat, preprosto…

Ja, takrat, preprosto in nedvoumno, nekomu, ki se znajde ob tebi, poveš, da zate NE OBSTAJA, da niti toliko NI VREDEN, da bi mu vsaj tisti besedici »ne dam« namenil! In s tem, ko se tako izkažeš, ti, »dober in pomagati voljan«, s tem, v bistvu, govoriš izključno O SEBI! Ob čemer si TAKO BUTAST, da niti pod razno ne pomisliš na to, da se, morda, tudi sam, nekega »jutri«, znajdeš v položaju, ko boš potreboval pomoč (nekoga drugega)!

 

Beračenje je neljuba zadeva, in predvsem – problem skupnosti, družbe. Družbe, ki je nesposobna sleherniku zagotoviti neke osnovne možnosti (pre)živetja. In med zagotavljanje teh možnosti sodi tudi zagotavljanje nekega okolja, temelječega na etičnih normah, na moralnosti!

Resnici na ljubo: družba, sestavljena pretežno iz NEmoralnih bitij, NIKOLI NE MORE BITI MORALNA!

 

Verjetno si že slišal za »trgovino z belim blagom«. Vsaj moral bi, slišati, ti, ki vse in o vsem veš. Pardon – »veš«! Pa tako, kot mnoge »prostitutke« prodajajo spolne usluge ( = same sebe!) zaradi tega, ker so v to prisiljene (in jih fizično kaznujejo, če niso uspešne, in jim grozijo s smrtjo njihovih svojcev, v kolikor bodo odklanjale prostitucijo, ali, bog ne daj, prijavile »delodajalce«)… takisto se dogaja na področju beračenja! Še več – marsikoga, otroka ali odraslega, »delodajalci« NAMENOMA POHABIJO, zato, da bi, pohabljen, zbujal večjo mero sočutja, posledično – zaslužka. Potemtakem…

 

Da, tako kot za tisti ne-posodim-denarja, tako tudi beračenje zmore temeljiti (potekati) na osnovi različnih vzrokov:

 

-        Lahko, da sem len, ne želim delat, obenem ugotavljam, da lahko živim z beračenjem;

-        Lahko da sem »padel v roke« nekemu izkoriščevalcu, ki mi ne dopušča izbire, o tem, če bi/ne bi beračil;

-        Lahko da sem poprej preizkusil vse ostale možnosti, da bi na nek drug način dospel do zadovoljevanja svojih temeljnih potreb, in sem se, neuspešen, odločil za skrajni, zame PONIŽEVALEN ukrep, pa beračim. Vendar…

 

Dokler tega berača vsaj ne vidiš, dokler ga vsaj ne poslušaš, do tedaj tudi NE MOREŠ SPOZNATI VZROKOV njegovega početja, beračenja! Do tedaj NE BI SMEL BITI VZVIŠEN, ponižujoč do osebe, ki te nagovori za pomoč! Vendar, ker si… kako sem že nedavno zapisal? Aja, spomnil sem se:

 

ker SI BUTEC, si dovoliš nekaj, kar se ti celo »normalno« zdi, pa prosečemu niti tega ne priznaš, da OBSTAJA…

… tam, nekje ob tebi, a ga ti »ne vidiš«, »ne slišiš«!

Pogojni refleks

S proučevanjem pogojnega refleksa se je ukvarjal ruski znanstvenik Ivan Pavlov. In je, pri raziskavi tega načina odzivanja (izkazovanja), imel pomočnika, psa.

Če povsem poenostavljeno povem, ustvarjal je različne okoliščine, v katerih se je znašel, pes, in med temi okoliščinami je bila tudi tista, v kateri je v skledo pripravil hrano, nato pa pozvonil. S časom se je pes navadil (naučil) na to, da – ko slišim zvonec, takrat bom jedel.

Potem – bi se dalo dejati, da je pes razumel, vsaj neko razmerje med zvoncem in hrano?! Daleč od tega, pes, kot nagonsko (nerazumsko) bitje ničesar ne more razumeti, pa tudi tisti, s katerim je delal Pavlov, razumevanja ni zmogel. Na zvonec se je namreč odzival povsem samodejno, avtomatično, ne da bi, ob tem, karkoli mislil. Ko…

Ko bi pes razumel, ko bi se zavedal tega, da njegovo hranjenje NI odvisno od zvonca (znanstvenik ga ni pustil stradati, redno je skrbel za pasje potrebe, potemtakem tudi za hranjenje), potem bi hodil do sklede takrat, ko je bil lačen, ali zgolj radoveden (ko bi hotel preveriti, če se je, v skledi, znašel kak priboljšek), in ne bi čakal na zvok zvonca.

Ko bi pes razumel, potem bi, slej ko prej, ugotovil, da bi lahko on sam znanstveniku sporočal svoje potrebe, po vprašanju hranjenja, in se ne bi, ko mu ne bi prijalo jesti, odzival, na zvonec. Kdor ima psa, in ga, vsaj kolikor toliko, pozna, ta bi moral vedeti, o čem sem zapisal.

Ko bi pes razumel, takrat… ja, Pavlov je, tu in tam, tudi tako naredil, da v posodi NI bilo hrane, a je, kljub temu, pozvonil. In je pes prišel. In je prišel zgolj zaradi tega, ker je bilo stanje zvonec + hrana krepko pogostejše, kot stanje zvonec + prazna posoda. Potemtakem bi moral biti pes, ko bi zmogel razumevati, in dopustiti možnost, da bo našel tudi prazno posodo, vsaj dvomljiv, skeptičen, pa bi, prav zaradi te dvomljivosti, njegov odziv ( = dospetje do posode) trajal dlje časa, ker bi – razmišljal, o tem, če mu zvonec govori resnico, ali ne. Ja, kadar razmišljaš o nečem, kar boš počel, takrat celoten postopek traja dlje, kot če, preprosto, zagrabiš in zastaviš z delom…

 

S podobnimi ugotavljanji delovanja taistega pogojnega refleksa se srečujejo mnogi, malodane vsakodnevno, pa četudi se tega ne zavedajo. Poglej – vsakokrat, ko psa učiš, da se odzove na klic, in pride, ga, v bistvu, učiš na to, da se odzove na nek »zvonec« (lahko na piščal, lahko na besedo), in bolj kot bo stimuliran, ta pes, z neko nagrado, hitreje se bo naučil priti-ob-»zvoncu«, in hitreje izvajati ta prihod (z ustrezno motivacijo ga lahko pripraviš do tega, da bo, ko bo zaslišal poziv/klic, v enem samem trenutku prekinil, na primer, preganjanje neke mačke, pomeni, da bo v sekundi zatrl nek svoj temeljni nagon, in se ravnal po drugem – sledenju klica vodje tropa).

 

O čem, pravzaprav, priča, ta, pogojni refleks? Sila preprosto: o tem, da je odziv na nek dražljaj, odziv na neko konkretno okolje (glas zvonca je v istem prostoru drugačno okolje/okoliščine, kot je NE-glas zvonca!) samodejen, nepremišljen, nagonsko utemeljen! Ne pozabi – ko bi bil pes razumsko bitje, bi, vsaj tu in tam, ob klicu-skleda-je-polna pomislil o tem, če je res…

 

Pogojni refleks sploh ni redkost, celo, in žal, daleč od tega. V družbi vsakodnevno zvoni veliko takšnih »zvoncev«, na katere se množično odzivajo! Na primer…

 

Zvonjenje cerkvenih zvonov ni nič drugega, kot Pavlov zvonec. Pri zvonjenju cerkvenih zvonov ne gre za opominjanje, za primer, da bi nekdo pozabil priti k maši, kajti – tisti, ki hodijo v cerkev, še kako dobro vedo, da je to njih obveznost – pač pa gre bolj za pozivanje tistih, ki so, v nekem trenutku, ali pa nasploh, bolj »omahljive« vrste, pa sicer izpolnjujejo določene verske zahteve, ne da pa se jim ravno biti »resen vernik«. In s tem, ko zvonovi pozvonijo, jim sporočajo še-smo-tu-in-vidimo-kdo-je-prišel-in-kdo-ne…

 

Zvonjenje »zvonov« raznih razprodaj.  Zadošča uspešno posredovanje informacije, o nekem popustu, in v trgovino bodo šli tudi tisti, ki nekega izdelka sploh ne potrebujejo (in je vprašanje, če ga kdaj sploh bodo), pač pa – se-splača-kupit-je-poceni…

 

Zvonjenje »zvonov« raznih oglaševanj. Od-jutri-naprej-v-prodaji-najnovejši-model… Ja, tudi, če že imaš nek model, katerega bi zlahka lahko še uporabljal, in s katerim ni nič narobe, razen tega, da ni najnovejši, se znaš odpraviti v trgovino samo za to, da boš (kakor na razprodajah) kupil tisto, česar objektivno ne potrebuješ. Pravzaprav, da poenostavim – ves potrošniški način živetja temelji prav na – pogojnem refleksu. In, kakopak, na spoznanju trgovcev, kako zlahka lahko dosežejo svoje namene, in (povečajo) prodajo.

 

Pogojni refleks je v bistvu tudi odzivanje na tisti »zvonec«, katerega bi lahko imenoval sosed-ima-tudi-jaz-moram-imeti. Tudi v teh primerih sploh ni pomembna objektivna potreba po imetju nečesa, pač, tistega, s čemer je nek sosed vzbudil samodejen, nepremišljen, nagonski odziv.

 

Tudi razna zborovanja, denimo političnih strank, z veselico in golažem, niso nič drugega, kot – izkazovanje pogojnega refleksa, kajti – brez veselice in golaža bi bilo krepko manj prisotnih, na nekem snidenju, obenem pa – si ne moreš doma pustiti neko glasbo, in se ne moreš doma najesti?

 

Klic v-drugo-švico, izjemno lep primer odzivanja po pogojnem refleksu! Sicer ni neke realne osnove, za to zadevo, švicarsko, ampak že polna skleda raznih švicarskih dobrot, ki se je obetala skozi omenjen(e) klic(e), je bil zadosten povod za samodejno, bom zapisal kar brezglavo, neumno reagiranje.

 

Sleherni spopadi, na primer vojaški, temeljijo na »zvoncih« pogojnega refleksa, ko »zvonijo« v bran očetnjave, stare slave, ma, ne vem česa ne, pa četudi poprej, s taistim, kar naj bi branil, nisi zadovoljen. Pomeni, da se, spet, povsem samodejno odzivaš.

 

Pogojni refleks se kaže skozi šolski zvonec. Ko prvič (za)zvoni vsi hitijo v učilnice, na svoja mesta, ko zadnjič, vse zbezlja…

 

Moda, tudi lep primer izkazovanja pogojnega refleksa. Pokažeš, nalepiš neko »znamko«, s tem označiš kot posebnost, pa – če je bila prej raztrganost značilna za potepuhe, brezdomce, berače… je zdaj, prav zahvaljujoč nagonskosti, moderna! Pa še dražje, krepko, so takšne, denimo, hlače, natrgane in sprane, obledele.

 

S položaja daješ drobtine, in pogojni refleks zagotovi zadovoljno, »zvesto«, vodljivo »ljudstvo«. Drobtin zmanjka, sprazni se tista skleda, Pavlova, pa tiste, katere si prej na rokah nosil, malodane treščiš na tla. Samodejna reakcija na spremenjeno okolje, na spremenjene okoliščine. Ne »kuhajo« zaman »klobas«, pred vsakimi volitvami…

 

In bi se našel, nekdo, ki bi rekel to-ni-noben-pogojni-refleks-to-je-neumnost, ampak…

To je, še kako je pogojni refleks, ker je tvoj odziv (tvoj refleks) POGOJEN z nekimi okoliščinami, pomeni, da te, okoliščine, spremembe v njih, spreminjajo tudi tvoja mnenja (o nekih, načeloma, še vedno ISTIH zadevah), posledično tudi izkazovanja, ravnanja. Da pa je pogojni refleks posledica (potemtakem izkaz) nagonskosti, je pa tudi res. In tudi to je res, da se nagonskost, kadar se v NE-svojem ( = v razumskem) svetu znajde – izkazuje z neumnostjo, kot neumnost!