Čustvovanje

Zastavim takole: vse, kar je dala, porodila, ustvarila Narava ima nek svoj smisel, in če ima smisel, potem je tudi potrebno za neko nemoteno, zdravo, normalno obstajanje. Opomba: besede normalno niti pod razno ne pojmujem v podobi »običajno«, kajti zlasti ta, dvonoga običajnost je vse drugo, samo normalna ne! Posledica dejstva, da je NI ustvarila, neposredno, Narava, pač pa je posledica križanja dveh, sicer ne najbolj združljivih, vrst.

 

Med zadevami, od Narave danimi, so tudi čustvovanja. Trdim, da so potrebna! Trdim, da bi bilo brez njih živetje »prazno«! Trdim, da obči – sploh ne vedo, kaj je sreča… čemu so potrebne solze… čemu je potrebno čustvovanja zgolj (o)brzdati, včasih, in čemu jih ni priporočljivo zatirati, »v sebe (po)tlačiti« oz. NEizkazovati jih. Pojdimo po vrsti…

 

Živetje ni »sajenje rožic«. V našem okolju (v vsakem in v vseh okoljih) dobesedno mrgoli težav, problemov, ovir… katere moramo obvladati, če želimo normalno obstajat. Večina teh problemov oz. težav je tako vsakdanja, da smo se nanje navadili, in nam je njih reševanje povsem samoumevno, sploh ne mislimo o tem, ko razrešujemo te zadeve. Ampak, nekoč, na začetku, smo o njih morali misliti.

Primer povsem preproste težave (ko se enkrat navadiš razreševati jo) je – hoja po stopnicah. Avtomatično jo izvajamo in se ob tem, če stopnice niso preveč strme in ozke in drseče niti za ograjo ne držimo. Ampak…

Nekomu, ki ima težave z ravnotežjem… nekomu, ki ima težave z vrtoglavico… nekomu, ki je tako oslabel, da nima občutka varnosti že takrat, ko po ravnem hodi… nekomu te, iste stopnice, niso več samoumevnost! Točno ve, da lahko na njih pade, pa se bo še kako držal za ograjo, ali koga prosil, da mu pomaga – reševati TEŽAVO oz. PROBLEM!

Podobno je z otrokom, takrat, ko se prvič podaja prek stopnic, ne zavedajoč se številnih malenkosti, ki ga lahko spravijo v težave! Če bo zgrešil stopnico, ker bo drugam gledal, ali naredil predolg korak… če bo stopil na njen rob… če ne bo dovolj dvignil/spustil noge… vse to, in še marsikaj drugega, lahko privede do padca, do poškodbe. Potemtakem tudi zanj hoja-po-stopnicah pomeni neko težavo, nek problem, katerega se mora naučiti razreševati!

 

Vsaka zadeva se izkazuje z odzivanjem na dražljaje, na okolje oz. na sile, dejavnike, ki nanjo delujejo, in je tudi od teh dejavnikov odvisen nek, konkreten odziv. Že voda se ne odziva enako na mraz in na vročino, na mokroto (razmočenost) in suhost… če ne razumeš slednjega, potem: ko nek potok, reka, »ubeži« iz struge, je razlivanje te (ubežale) vode popolnoma drugačno na nekem močvirnem področju, kot na nekem polju, na katerem se voda sicer ne zadržuje…

Za vsako zadevo obstajajo tako pozitivna, kot negativna delovanja (nanjo in zanjo). Poglej: obči »vedo«, da Sonce daje, poraja živetje (kar, v marsikaterem primeru, sploh RES NI, potemtakem – če nekaj velja kot pravilo, načelo, princip, pa če NE velja za vse primere, potem je s tem pravilom nekaj zelo narobe, pomeni da to pravilo oz. trditev – NI PRAVILNO/a, ker… življenje se kaže, kakor se kaže, in se kaže v podobi dejstev, dejstva pa le kaže upoštevati kot resnična – pomisli na »človeško ribico«: izpostavljena sončnim žarkom ne bi dolgo pre/živela!), in niti pomislijo ne na to, da – taisto Sonce poraja tudi – smrt! V poletnem času zmore požgati travo, zmore izsušiti zemljo, zmore… ni puščava prav tam, kjer je zaradi ogromne količine »sonca« malodane nič vode? Pa ne bom trdil, da tudi v puščavah ni nekega živetja, daleč od tega, vendar – ko se bo še za nekih deset stopinj povečala povprečna temperatura, bo tega živetja še manj, in tako, počasi, naprej, vse do…

Ne, do izginotja sleherne podobe živetja ne bo prišlo, ker so določene bakterije preveč trdožive, pa zmorejo obstajati tudi, na primer, na dnu oceanov, tik /v bistvu kar V/ vreli vodi, pomešani s plini (sicer za nas strupenimi), ki kipi iz »utrobe« planeta… in zmorejo obsta(ja)ti v t. im. večnem ledu (ja, to bo šele zanimivo, ko se bo ta led s/talil, še bolj, kot se je, in ko se bodo sproščale bakterije iz neke pra-davnine, takšne, kakršnih v praksi sploh poznamo ne), ne nazadnje – bakterije so povsod v tistem prostoru, katerega imenujemo Vesolje!

 

Problemi, težave so POTREBNI za neko normalno obstajanje! Da je le-to zanimivo, posledično privlačno! Ne verjameš? Poglej…

Pravijo, da za dežjem vedno posije sonce, pa – če si takrat, ko dežuje, tožen, se kasneje, ko prisije, veseliš in – bolj kot si prej tožen, bolj si kasneje vesel! Ko ne bi poznal teh, obeh, polov čutenja, potem bi bil vselej – ravnodušen! Do ničesar ti ne bi bilo, in nič te ne bi moglo spraviti k temu, da bi se v karkoli podal, se s čemerkoli ukvarjal. Kot nek avtomat, robot bi izvajal neka nujna, vsakdanja opravila, kot avtomat bi sprejemal vse, kar bi se krog tebe dogajalo.

Pomisli na dokaj običajen primer: otrok in igračka!

Najprej se veseli, ta otrok, v pričakovanju, da bo dobil želeno igračko. Ko jo dobi, poskakuje od SREČE ( = kipeče veselje), kasneje se njegova sreča umakne veselju (manj izkazovana, manj občutena podoba zadovoljstva), na zadnje pa – ta igrača obleži kot nekaj otroku-povsem-nezanimivega-celo-ODVEČNEGA! In popolnoma isti princip velja za vse, tudi za živetje (domnevam, da si že slišal za neke bogataše, ki ne vedo kam z denarjem, ki imajo vsega na pretek – teh raznih igračk-za-odrasle – pa ne vedo kam s samimi seboj, ne vedo kaj naj s seboj počnejo, kako bi dospeli do zadovoljstva)…

 

Pomeni, da ti številni »plusi« in »minusi« bogatijo živetje, mu ne dopustijo, da bi bilo monotono, brezlično, nezanimivo, rutinsko – PRAZNO! In…

Če vsaka stvar različno reagira na različne dražljaje, potem je prav, da tudi mi različno reagiramo, pa da nismo vselej – zadovoljni, veseli celo – srečni!

Ja, sreča! Če ne drugače, si ob menjavi let želijo »srečno leto«! Bentiš…

Zadovoljstvo lahko delimo na dve vsebini, ki se med seboj razlikujeta po intenzivnosti, moči čutenja. Prva je veselje. To je tisto, do česar lahko dospeš malodane na vsakem koraku, in ti zanj, marsikdaj, ni potrebno kaj velikega narediti. Denimo – vesel si lahko že takrat, kadar sedeš poleg nekega potoka, in poslušaš njegovo žuborenje. Pa če se temu žuborenju še nek ptičji spev pridruži, toliko bolje..

Vesel si lahko, ker si dokončal neko delo, ki zate sicer ni bilo nekaj težavnega, po vprašanju samega izvajanja, pač pa ti ni bilo ljubo, iz nekega, pač, razloga. Ampak…

Ko bi zadel glavni dobitek na lotu… kaj praviš, bi bil takrat vesel, ali bi NEBRZDANO »norel« naokoli, pa bi te v daljavo slišali, kako svojemu kipečemu zadovoljstvu dopuščaš izkazovati se?! Vidiš, TO IN SAMO TO JE SREČA, tisto KIPENJE zadovoljstva, pa – ko bi ti bilo celo leto v takšni sreči, potem – bi ta sreča postala nekaj vsakdanjega… samoumevnega…. rutinskega… PRAZNEGA! Sploh se je ne bi zavedal, sploh je ne bi čutil več kot nekaj-posebnega, kar sreča, dejansko, je!

 

Čemu so potrebne solze? Poglej…

Na različne dejavnike vse različno reagira, pa – če na eni strani, kadar »plusi« delujejo, reagiraš z zadovoljstvom, potem je povsem normalno, da takrat, kadar delujejo »minusi«, reagiraš z NEzadovoljstvom… in žalost je podoba tega nezadovoljstva, in solze so izkaz neke večje žalosti, dovolj velike, da je NE BI SMEL TLAČITI V SEBE, in delovati proti Naravi (ki si ni brez veze »izmislila« solzevoda in solza)! Bojda s tem, ko se izjočeš, razbremeniš samega sebe… bojda s tem, ko se izjočeš, preprečiš, da bi se tvoja žalost kopičila (neizživeta) v tebi (jo sproti »izločaš« v okolje, iz sebe), da bi, na tak način obravnavana, pripeljala do spremembe tvojega siceršnjega čustvovanja, da bi postajal vse bolj OTOPEL, vse manj dovzeten na okolje in njegovo delovanje, vse bolj… ne, neumen pa tu ne morem zapisati, vsaj za običajno »normalnost« ne, ker – obstaja nekaj, kar je še bolj neumnega od neumnosti?!

Dež in sonce… žalost in veselje. Kontrasta. Ko ju ne bi bilo, ne bi bilo doživljanja sprememb. Ne bi bilo tistega nekaj-posebnega. Bila bi samo samoumevnost, rutina, praznina. In…

 

V umobolnicah lahko srečaš podobe nenehnega veselja, »sreče« (sicer ne vem, če je zares vesel, tisti, ki se nenehno reži) in podobe otopelosti (čustvene ravnodušnosti, neodzivnosti). In k tem umobolnicam, očitno, stremi tudi katoliška »vzgoja«, takrat, ko »ve«, da se čustev ne sme izkazovati!