Strah

Obči »vedo«, da takrat, ko premagaš strah, izkažeš pogum. Jaz trdim drugače: takrat, ko premagaš strah, izkažeš – svojo NEUMNOST!

 

Kaj je to »premagati strah«? Glede na to, da se s strahom ne boriš z mečem v roki, da bi ga spravil na kolena, in bi tebi, zmagovalcu, priznal svoj poraz, bi bilo bolje, dejstvom ustreznejše, ko bi zapisovali, na primer, ODPRAVITI, ZANEMARITI, ODMISLITI, POTLAČITI, NE UPOŠTEVATI… strah.

 

Narava nam je dala (z)možnost čustvovanj(a), in med temi (z)možnostmi so, kot temeljna občutenja, občutenje veselja, na eni, in žalosti, na drugi strani, pa poguma, na eni, in strahu, na drugi strani.

Narava ničesar ne naredi brez vzroka, brez razloga, predvsem pa – v vsakem trenutku JE KREPKO PAMETNEJŠA OD TEBE! Pa če se vrh Triglava povzpneš, ne samo, da na prste stopiš, z Naravo se v ničemer, in  zlasti ne v zmožnostih, ne moreš primerjati. Si le njen delček, zelo neznaten delček, pravzaprav celo – zanemarljiv!

 

Že sem zapisoval o škodljivosti »vzgoje« po principu fantje(moški)-ne-jočejo, ali po kateremkoli drugem, tovrstno BEDASTEM principu. »Vzgoje«, ki je neposredna posledica NEUMNOSTI, pravzaprav, bolje, pravilneje rečeno, je IZKAZ(ovanje) NEUMNOSTI, kajti vse, kar »ve«, neumnost, je dobesedno neumno (pustimo ob strani to, da se neumnost zmore celo česa naučiti, denimo se/zidati hišo, ker … ko bi bila zidava hiše, ves postopek istega, od začetka, pa do konca, stvar neumnosti, ko bi neumnost morala dospeti do izdelave prvega zidaka, pa prve malte, prvega betona – ljubo votlini, kdor jo ima… mimogrede: bojda je tudi z ustreznim STROJEM moč delati, denimo, tlake, pomeni, da tudi stroj zna biti »pameten«, kadar ga njegov izdelovalec naredi takega, da bo upošteval navodila = naučenost = sprogramiranost).

 

Na vsakem koraku, dobesedno, se srečujemo s sila različnimi zadevami, nekakšnimi dejavniki. Tudi ta različnost ima svoj namen, ta različnost nam (pa tudi vsemu ostalemu, kar obstaja) namreč – (po)pestri obstajanje, in nam ga, s tem, naredi zanimivega, mu, s tem, celo neko vrednost nudi, omogoča. Poglej…

 

Ko bi vsak dan preživel na dobesedno enak način, eno in isto jedel, in pil, se v eno in isto oblačil, na enem in istem stolu sedel na enem in istem mestu, in zrl v eno in isto sliko, na nekem enem in istem mestu na zidu… takrat bi ti dnevi postali rutina, samodejnost, monotonost, nezanimivost – PRAZNINA! In bi živel zgolj zato, da – živiš! Ja, zanimivo…

 

Večinski »smisel« živetja je v tistem da čim-lepše-živim! Potemtakem, če odpišem opredelitev, tisti čim-lepše, dobim skrajšano podobo: smisel živetja je živetje! GROZLJIVO!!!

Ne boš verjel, ampak – celo smisel nekega STOLA ni v tem, da je (čim-lepši, ali da se čim-lepše-počuti) stol, pomeni, da smisla stola ne kaže iskati v njegovem odnosu do sebe samega, pač pa – smisel stola je v tem, da omogoča sedenje! Pomeni, da je njegov obstoj namenjen nečemu IZVEN njega, nekim drugim… kakor je smisel srne, njenega obstoja, v tem, da »kosi« travo, »obrezuje« vršičke, raznaša semena (in je, ne nazadnje, tudi obrok na krožniku neke druge danosti)… medtem ko je »smisel« živetja občih, in občim – popoln NESMISEL! Kje, za vraga, vidiš še eno samo zadevo, neko podobo živetja, tako butasto,  da meni, da je sama sebi namenjena?!!!

 

Gremo nazaj, ali naprej, vseeno!

Ko bi mesec dni deževalo, nenehno, brez prekinitve, bi zapadel v neko malodušje. V brezvoljnost. V nezadovoljstvo. Pa komaj pričakaš prve sončne žarke…Ko bi nenehno zrl tisto eno-in-isto-sliko, z enega-in-istega-stola-mesta, bi, prav tako, zapadel v malodušje. Zato se odpraviš na izlet…

Ja, obči, dejstvo, potrebujejo neke zunanje dejavnike, nekaj izven sebe, kar jim omogoča, da »bogatijo« svoj obstoj…

 

Kaj pa strah? O njem ničesar več?!

Na travniku zagledaš čudovit cvet. Pohitiš proti njemu (pa ne, da bi ga trgal, le zato, da bi ga, zbliza, gledal, opazoval), in v »zadnjem hipu« zagledaš modrasa, ležečega dobesedno pod cvetom. In v istem trenutku se spremeni tako tvoje čustvovanje (k cvetu si hitel vesel, zdaj občutiš strah), kakor tudi tvoje ravnanje (se zaustaviš, zamenjaš smer, prej si hitel PROTI cvetu, zdaj se umikaš STRAN od njega). Če si spremenil svoje ravnanje, potem je drugačen tudi njegov namen (prej si hitel krepiti svoje zadovoljstvo, sedaj zagotavljaš svojo varnost).

Občutek (čustvovanje), katerega si doživel ob pogledu na modrasa, ti je, v enem samem trenutku, POGUM izničil (prej si »strumno«, pogumno… hitel prek travnika in sploh pomislil nisi na to, ali je pot prek njega varna… pa veš, da obstajajo kače, in veš, načeloma, da so tudi na travnikih… bi se dalo reči, da si prej hitel NE pogumno, pač pa – NEUMNO /glede na to, da NISI upošteval vseh možnih nevarnosti?!), in nadomestil ga je strah!

 

Kakor ti je Narava dala (z)možnosti veseliti-se in biti-žalosten zato, da se lahko na različne dejavnike, na različne okoliščine različno odzivaš, da, v bistvu, lahko, s čustvovanji, izpoveduješ, da ti ni vseeno, da ti ni vse enako (potemtakem tudi ni monotono, samoumevno, nevredno), tako ti je dala tudi strah… da te (po)svari, da te zavira, v tvojih ravnanjih, da ta ravnanja tudi bodisi predrugači, bodisi v celoti odpravi! Zdaj pa takole…

 

Boš »premagal strah«, ob pogledu na tistega modrasa, pa se lepo, mirno, podal naprej, k cvetu, in tvegal, da te kača piči… ali pa boš, morda, počakal na to, da modras, sam od sebe oddide… vzel neko dovolj dolgo palico, in ga vzpodbudil, da oddide… ali pa, preprosto (da ne bi posegal v naravo), pozabil na konkreten cvet (vsaj za nekaj časa) in odšel nekam drugam?

Karkoli od naštetega boš naredil, v vsakem primeru boš, kot prvo, UPOŠTEVAL svoj strah, neko opozorilo, katero ti sporoča o nevarnosti, in boš, s tem, samega sebe obvaroval pred neljubimi, in nepotrebnimi, posledicami (nepremišljenega ravnanja)!

Če boš počakal, da modras sam oddide, boš počakal na DRUGAČNE OKOLIŠČINE. Če ga boš odgnal, s palico, boš ustvaril DRUGAČNE OKOLIŠČINE. Če boš odšel drugam, pa se boš podal v neke nove, in, spet, DRUGAČNE OKOLIŠČINE!

 

V vseh teh primerih bo strah izginil, ker ne bo več imel razlogov za svoje izkazovanje. In v vseh teh primerih NE BOŠ PREMAGAL STRAHU, pač pa boš SPREMENIL OKOLIŠČINE, in te, spremenjene okoliščine, bodo »zaslužne« za to, da te ne bo več strah (tistega modrasa)!

 

Strah je zadeva, ki je pri UMNIH bitjih prisotna vse življenje! Nikoli namreč ne veš, kaj te čaka prihodnjega dne, čez teden, mesec, vedno z nekim ZADRŽKOM ( = posledica občutka NEGOTOVOSTI = strah!) oblikuješ lastna ravnanja. Samo NEUMNOST hodi brezglavo naprej, skozi zidove, da potem, čez čas, odmeva tisti njen tega-nismo-vedeli!

Strah te je lahko zase, še večkrat za neke druge, za tiste, pač, ki predstavljajo sestavni del tebe samega, tvojega obstajanja. In tudi oni se podajajo v različne situacije, v okviru katerih, dejansko, obstajajo številne nevarnosti. Je pa res…

 

Da obstajajo tudi manični, bolezenski strahovi. Ti imajo povsem drugačne osnove, in so, dejansko, škodljivi, ker – ne samo, da ne opozarjajo na neke objektivne nevarnosti, pač pa »delajo iz muhe slona«, pa ne le zavirajo, pač pa docela ONEMOGOČAJO neko običajno, pa recimo temu »normalno« živetje! A o teh strahovih sem že pisal, morda kdaj spet bom, vendar jim tu, in zdaj, ne namenjam prostora.

 

Zgolj, za zaključek, v razmislek: tvoj otrok oddide na potepanje prek sveta. V neznano. Sam, zgolj z nahrbtnikom. Povej, te bo strah, zanj, vse dokler se ne vrne, ali boš »pogumen« oziroma, z drugimi besedami – ti bo vseeno zanj, za vse tisto, s čemer se lahko sreča na svojem potepanju?! Da, tudi skrb (biti zaskrbljen) je podoba strahu!