»Raje vidim, da umre…

… kot da gre z drugim (z drugo)!« Izjava, katero sem slišal v mnogih pogovorih, in so se, z njo, izkazovali tisti, ki »vedo«, da imajo »radi« svoje žene (može). Mi pa bomo pogledali, KOGA ali KAJ imajo, ti, in takšni, zares radi! Še prej pa dva medklica…

 

Ko sem, pred dobrimi desetimi leti, začel živeti s svojo »sanjajočo polovico« (po tem, kakopak, ko sem jo, najprej, skušal prepričati, o tem, da sem krepko prestar zanjo, pa da bi bilo, zanjo, bolje, ko bi si izbrala svojim letom primernega partnerja… očitno sem bil, v teh poskusih, neuspešen!), sem ji povedal nekako takole:

»Če se zgodi, da spoznaš nekoga, katerega boš imela raje, kot mene, ti ne bom branil, iti z njim, ker – raje te imam zadovoljno, z nekim drugim, kot nezadovoljno, z menoj, ob meni.«

Razumeš, zapisano? Ne jezi se, ampak – močno dvomim, da razumeš! Morda celo misliš, da so ti besede, zapisane, razumljive, lahko, da so ti celo všečne, ampak, veš – prekleto dobro se zavedam tega, da je zelo malo, takšnih »idiotov«, na tem svetu, kakršen sem jaz, takšnih, ki na enak način funkcionirajo, kot funkcioniram sam. In se malodane čudež zgodi, če kakšnega takega srečaš…

 

Obstajajo nekakšna zavetišča/okrevališča, za živali, živeče v »divjini«. Za živali, ki utrpijo neko poškodbo, zaradi katere niso zmožne preživeti, brez pomoči.

V teh ustanovah skrbijo za to, da so stiki med skrbniki in živalmi zmanjšani na minimalne, na res in samo tiste nujne stike, potrebne za zdravljenje, oskrbovanje poškodb, kajti – skrbijo za to, da se oskrbniki ne bi preveč navezali na živali, obenem pa, da se živali ne bi navezale na oskrbnike, ker – v kolikor se bo žival navezala na oskrbnika, potem bo postala, v nekem pogledu, od njega odvisna, potem je uspešnost njene vrnitve v »divjino«, v njeno naravno okolje, zelo vprašljiva! A se, še vedno, zgodi, da se oskrbnik naveže, na neko žival, vendar…

Ker jo ima resnično rad, jo spusti, na prostost, ker ve, da bo ta žival lahko zadovoljno živela samo takrat, kadar bo smela izkazovati neko svojo voljo, neko svojo potrebo, kadar bo, bolj ali manj, sama odločala o sebi, kadar bo – smela živeti na način, za kakršnega je ustvarjena. Pa čeprav bo imela, ta žival, v divjini kup težav (katere bi ji bile v oskrbi prihranjene), čeprav bo, dobesedno v vsakem trenutku, nanjo prežala neka nevarnost (katere v oskrbi ne bi bilo), kljub temu – odločala bo o sebi, nikogar ne bo spraševala, če sme biti to, kar je!

 

Opozorilo: nikar ne misli, da je tisto stanje, v katerem nekomu omogočaš »prostost«, pa ta sam, brez partnerja/ke preživlja lep del svojega časa, dejansko znak tistega pravega imeti-rad, kajti – kakor ti daješ prostost, tako tisti, kateremu je dana, ta prostost, potrebuje tvojo vsaj bližino, potrebuje tebe, ob sebi, ker – imaš res rad tisto, brez česar zlahka zdržiš, kar, zlahka, pogrešaš? Ali je povsem obratno, tako, da po vsaki nujni, neodložljivi odsotnosti komaj (do)čakaš trenutek, v katerem boš spet s tistim(o), katerega(o) imaš rad/a?! Če imaš rad/a golaž, boš raje šel(a) po pico?!

 

Poglejmo, sedaj, tisti KOGA ali KAJ imajo zares radi, in o čem je moč govoriti, na osnovi ugotovljenega!

 

Ko se poročiš, takrat izpolniš neka pričakovanja okolja, širšega in ožjega. In, ko se poročiš, taistemu okolju (nekim drugim) dokažeš, da si enako zmožen, kot so »oni«, da so TVOJE sposobnosti (vsaj) enakovredne njihovim. Postaneš del(ček) običajnosti, večine, te »normale«, si »NORMALEN« (s teboj ni nič narobe, po tem vprašanju)!

Ne misli, da »nakladam« - številne ankete govorijo o tem, da je poroka (stanje biti poročen) eden temeljnih CILJEV živetja povprečneža!

 

Ko se poročiš, takrat, bojda, zastaviš neko »samostojno« živetje, ob čemer imaš, ob sebi, še nekoga, ki bo, skupaj s teboj, skrbel za nabavo avtomobila, nabavo/vzdrževanje bivališča, za plačevanje položnic, za neke običajne, vsakdanje težave, s katerimi bi se sicer soočal sam, pa je, potemtakem, TVOJ položaj lažji (v bistvu rešuješ, načeloma vsaj, samo polovico tistega, kar bi sicer moral, v celoti, reševati sam).

 

Ko se poročiš, in, če je po sreči, imata oba zaposlitev, prejemata dohodke, veš, da se da, v skrajnem primeru, nekako, vsaj za silo, preživeti tudi z eno plačo, pomeni, da je tudi TVOJA socialna varnost krepko boljša, kot bi bila, če bi bil sam, od samega sebe odvisen.

 

Ko se poročiš, takrat oseba, s katero bivaš, skrbi za neka TVOJA ugodja, pa zanje skrbi preko postelje, lonca (ljubezen-gre-skozi-posteljo, ljubezen-gre-skozi-želodec = obča opredelitev »ljubezni«!!!), nekdo prevzema nase določena bremena, pa pospravlja, nabavlja, hodi na roditeljske sestanke… skratka, ob tebi je še nekdo, ki opravlja del tistega, kar bi sicer moral sam opravljati):

 

Ja, povsod, v teh pojasnilih, se pojavlja beseda TVOJ(e) – status (»ugled«, »normalnost«), položaj, socialna varnost, obveznost… in v končni fazi, ko mine tista prvotna »zatreskanost«, bi ti bilo popolnoma vseeno, če bi se, na mestu osebe, s katero živiš, znašla neka druga (kakopak, vsaj enako TEBI dobra)! In prav zaradi tega, ker je v vajini skupnosti pomemben ta TVOJ(e) = TI, si TI v bistvu SUBJEKT (in TVOJE zadovoljstvo je merilo ugotavljanja tvoje skupnosti), dočim je oseba, s katero živiš, zate in tebi le OBJEKT, predmet, namenjen zadovoljevanju tvojih potreb, zagotavljanju tvojega ugodja. Pa…

 

Prav zaradi tega raje vidiš, da UMRE (grozljivo, res si ne znam predstavljati, da si želiš smrti tiste/ga, katero/ega imaš RAD!), kot da te zapusti, ker – vse tisto, kar je bilo poprej našteto, bo negirano – ti se boš (drugim) izkazal kot nezmožen(žna) (zadržati partnerja/ko), s teboj bo nekaj narobe (ker si ostal/a brez partnerja/ke)… ti sam/a boš moral/a skrbeti za bremena, ki bodo ostala… ti sam/a postaneš odvisna predvsem od lastnih zmožnosti… ti sam/a moraš poskrbeti za zadovoljevanje svojih potreb, za zagotavljanje tvojega ugodja… obenem pa…

Če umre, potem ga(jo) pokopljem, namestim lep nagrobnik, se hodim kazat, k njemu, vsi vedo, da si, še vedno, MOJ/A mož (žena), le da imaš, ti, pač, tako smolo, da – ti ga (jo) je smrt vzela! Ko ne bi umrl/a, bi še vedno bila – »srečno« poročena…

 

Pomeni, da se da, ob vsem ostalem, tu govoriti tudi o sebičnosti? Pomeni, morda, tisti boj-za-obstanek kaj drugega, kot sebičnost? Mar ni, v njem, poglavitna naloga – (po)skrbeti zase?!

Ni potrebno verjeti, seveda, temu, kar sem zapisal!