ponedeljek, 14. februar 2022

Izraziti lastno mnenje - pravica, dolžnost ali potreba?

Sinoči sem zapisoval o mnenju neke odvetnice, o tistem kdor-ne-voli-ima-manjšo-pravico-do-kritike. Pravzaprav to ni le mnenje te odvetnice, pač pa je kar obče razširjeno, pa…
Pa se bomo povprašali o tem, kaj to »imeti lastno mnenje in izražati ga« sploh je. Je to pravica, zna biti tudi dolžnost, morda in celo – naravna potreba?
 
Najprej razjasnimo pomen besede kritika, kritizirati.
Obči, kakopak, »vedo«, da je kritizirati tisto ravnanje, s katerim se postavljaš kot proti nečemu, temu nasprotuješ, ga črniš ali zgolj izpostavljaš njegove, dejanske ali zgolj bebavo umišljene, slabosti, vendar…
Izkazovati kritiko v bistvu pomeni izrekati mnenje (po možnosti lastno, v konkretnem svetu nagonske bebavosti pa gre običajno za povzeto TUJE mnenje, potemtakem je lastno le toliko, kolikor ga gobcaš, njegove veljave pa itak nisi zmožen podkrepiti, pojasniti z določeno argumentacijo, pojasnilom) o nečem, čemerkoli. Zato pravijo, tisti, ki vedo, da obstaja tako POZITIVNA (izražaš pozitivno mnenje, hvališ), kakor NEGATIVNA kritika (nasprotje od pozitivne).
 
V našem pravnem redu, in zaenkrat še, je »imeti in izražati (lastno) mnenje« opredeljeno kot pravica. Seveda, kakor vse ostale pravice, je tudi ta omejena, pa naj bi tisti, ki se izreka o nečem, tudi stal za svojimi besedami, za svojim mnenjem, kar pomeni, da – bi slednji, ki o nečem govori, moral biti zmožen to početi odgovorno, da bi moral najprej preveriti dejstva, ugotoviti resnična stanja, in šele naknadno izkazovati svoje mnenje, kakopak skladno tem resničnim stanjem. Predvsem pa ta odgovornost pomeni to, da – odpadejo vsi tisti »tega pa nismo vedeli«, pač pa, obratno: če sereš, tam, kjer ne smeš, in kakor ne smeš, potem bodi pripravljen tudi na to, da te bo nekdo za »kravatelc«, in da boš, v najboljšem primeru, zate, lasten drek tudi pospravil!
O (lastnem) mnenju kot pravici ne bom več. Itak za to pravico vsi vedo, itak je lajanja prek glave dovolj!
 
Imeti mnenje in izrekati ga je tudi – dolžnost. V nekem drug(ačn)em svetu, katerega med silnimi »poštenjaki« ni, in ga ne more biti, v svetu morale, etičnosti!
Pomniš tiste zapise, v katerih sem omenjal tudi številne zaposlene, ki so MOLČALI, medtem, ko so njih šefi kradli, nečednosti počenjali, in so molčali zato, ker so od tega molka imeli koristi (če ne drugega, ohranjali so lastno zaposlenost)?! Če pomniš, potem…
Vidiš, v moralnem okolju bi se moral tisti, ki nekoga vidi krasti, najprej taistemu zoperstaviti, v naslednji fazi pa poskrbeti tudi za to, da več ne bo kradel. In ker je subjektivna moč nekega delavca manjša, od moči šefa (ta lahko delavca lažje »vrže na cesto«), je običajno to, da se zadeva »obelodani«, da postane javno znana.
Vem, to je sila nehvaležno početje, sam sem dvakrat sodeloval pri menjavah direktorjev, obakrat je moja socialna varnost dobesedno visela na nitki, obakrat nisem poznal razpleta, vendar – kadar ti rit ni pomembnejša od časti (obči, poglejte v slovarček, morda je tam kaj napisanega o tej besedi, pojmu, stanju!), takrat, pač, sebe izpostavljaš in tvegaš…
KO BI VSI IN VSAJ VEČINA premogla moralnost,  takrat ne bi z molkom potekale številne svinjarije, takrat podobe realnosti ne bi pripeljale do svinjaka. Tako pa – kjer prasci prevladujejo, tam svinjak nastane tudi iz najlepšega salona!
 
Imeti mnenje in izrekati ga – naravna potreba? Daj no, zdaj ga pa že serješ, bi se dalo slišati, vendar…
Ne vem, morda znaš gledati (večina ne zna), celo videti (večina ne zna), pa razmišljati (večina ne zna), morda celo to veš, da imajo tudi živali svoje jezike, neke svoje podobe sporazumevanja, morda ti je celo to sprejemljivo, da – kjer je sporazumevanje, tam je tudi – IZRAŽANJE MNENJ! Z vsako besedo, ki jo izgovorim, izražam neko svoje mnenje, z vsako »besedo« živalske govorice, žival izkazuje neko svoje mnenje. Poglej…
 
Vzemimo za primer psa. Tako pogost pojav je, v našem okolju, da samo butci o njem ničesar ne vedo.
Tudi ta pes, katerikoli, izraža svoje mnenje, pa – kadar veselo poskakuje, skače nate, maha z repom, ob tem tudi laja, takrat govori »rad te imam«, ali »pojdiva se igrat«, takrat, skratka, izraža neko pozitivno mnenje, tebi namenjeno, potemtakem tudi pozitivno mnenje o tvoji prisotnosti ob njem.
Kadar poveša glavo, in rep, pa cvili, se zbije v nek kot, takrat izraža mnenje, s katerim ti sporoča bodisi da se slabo počuti, da je nekaj narobe, fizično, z njim, bodisi da je »zgolj« žalosten.
In kadar še dodatno zavzeto laja, pa renči, kaže zobe, je nasršen, takrat njegovo izražanje mnenja pravi »pojdi stran, ne bližaj se mi«!
Nekaj sem zapisoval tudi o potrebi po izkazovanju čustev, mar ne, in o tem, da je sleherna njih prepoved, njih zatiranje, škodljiva zadeva, za psiho, za celovito zdravost. In isti princip velja za tega, omenjenega, psa, tudi njemu je Narava dala zmožnost izražati se, in je to naredila, ker se ona, za razliko od občih, in raznih »pravnikov«, zaveda vzrokov, zaradi katerih je to POTREBNO! Pa…
 
Pa, če ima pes pravico do tega, da se izraža, da pove svoje mnenje, če ima to pravico dobesedno sleherno normalno, v lastnem okolju živeče bitje, na osnovi česa bo potem neka neumnost odločala o tem, če smem »jaz« povedati to, kar mislim, in o tem, če smem, ker nisem volil, povedati manj ali več, tišje ali glasneje, s skopimi ali radodarnejšimi besedami?! Ker, veš v čem je osnovna težava, katere se, očitno, neumnost ne zaveda? V tem – bolj kot kreneš omejevati, opredeljevati pravice, katerekoli, bolj težko se ustaviš, pa kmalu prideš do tistega, da pravica pripada samo »našim«. Pa še to samo toliko, kolikor je nekemu »našemu« vodji po volji! Že itak ni demokracije (je zgolj ANARHIJA najslabše, bebave vrste!), s takšnim odnosom do pravic(e)…
 
NE, ne, pravic ne kaže omejevati, bi bilo pa izjemno dobro, pozitivno delujoče za sobivanje kot tako, ko bi bili zaostreni pogoji za to, da jih imaš, ko BI BILA ZMOŽNOST RAZUMEVANJA (RAZUM/SKOST), PA ZMOŽNOST BITI ETIČEN PREDPOGOJ ZA TISTI »IMETI PRAVICO«!
Že res, da bi v takšnem primeru volilni odbori dokaj hitro zaključili s štetjem, glasovnic, a je res tudi to, da – tam, kjer ne odloča bebavost, tam se ne greš »razvijat« tako, da v garah drviš po strmini navzdol, in vse bliže točki, na kateri te bo raztreščilo!

Ni komentarjev:

Objavite komentar