Včasih,
povsem slučajno, malodane pomotoma, naletim na neka poročila nekih vladnih, ali
zgolj »strokovnih«, in v teh poročilih omenjajo tudi stanje intenzivnih
postelj. In takrat, priznam, me, neosveščenega, pravzaprav butastega, prevzame
radovednost: v čem so intenzivne, te postelje, kako izkazujejo, to, svojo,
intenzivnost, se jim kdaj intenzivnost upeha, kaj potem naredijo, z njimi, jih
upokojijo, ali zgolj na oddih pošljejo, pa, potem, spet, postanejo intenzivne…
Da, cel
kup vprašanj se mi porodi, in ta vprašanja glodajo, brez pardona, neusmiljeno,
še spati mi ne pustijo, dokler mi, znenada, butcu, v betico ne šine preblisk:
Ej, pa saj veš, da govorijo o posteljah za intenzivno nego! Pomeni…
Pomeni,
da postelje NISO prav nič intenzivne (so povsem običajne, bolnišnične,
postelje), pač pa je intenzivna nega
(konstantna, okrepljena)… s katero skrbijo za obolele, ležeče v teh posteljah.
Običajnih. In takrat…
Ja,
takrat celo pomislim, na to, da bi se jezil, na čase, v katerih bebci
dospevajo med vladne, ali zgolj med »strokovne«! Bebci, ki se niti pomena
besed, in jezika ne zavedajo. Kot vrlega naroda vrli sinovi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar