Prijatelj

Ne vem, razmišljam, da sem z nekega marsa padel semkaj, v tukajšnje kraje, kjer mi je vse tako, kako bi rekel, nemarsovsko…

Razmišljam, o pojmu prijateljstvo, prijatelj, pa o tem, če tisti, ki ima, kakor pravi, veliko, ampak res veliko prijateljev, malodane vsakdo, s katerim se pokaže, mu je prijatelj, če ta sploh loči med besedama znanec in prijatelj? In potem, tako, v nadaljevanju, razmišljam o tem, da taisti tudi mene v nek svoj krog prijateljev uvršča, pa se čudim, nekako ne razumem, kaj v tem krogu sploh počnem, ker…

Glede na to, da sem tako drugačen od običajnih (ni problem, zaradi mene tudi nor, če bo komu zaradi tega lažje), pa da sem na zelo malo sebi primerljivih naletel, v celotnem svojem življenju, potem že po nekem verjetnostnem računu nimam kaj delati v neki gneči, pa čeprav gneči prijateljev, obenem pa…

Izkušnje so me naučile, videl sem kar nekaj takšnih primerov, ko so bile hiše polne prijateljev, malodane vsak dan, takrat, ko je bil gostitelj v možnosti tem, prijateljem, kako uslugo narediti, kasneje, ko pa ni več te možnosti imel… bentiš, ne vem, če eter tako hitro izhlapi, kot so izhlapeli silni prijatelji?! Pa tudi…

Stvar meril, kriterijev. Ne vem, ampak nekako se mi zdi, da kadar imam manj nekih posamičnosti, ni pomembno katerih, da mi takrat slednja več pomeni, kot bi mi pomenila, ali pomenile, vse skupaj, ko bi kipele na vse strani, in z vseh strani. In se mi tudi zdi, da je potrebno izkazati, in izkazovati, prijateljstvo, pogosto, in redno, pa tudi kakšno grenko pogoltniti, če se že sladka pri roki ne znajde. In kljub grenki ostati, ne oditi…

In ko tako razmišljam, pa, spet, pomislim na uvodoma omenjen krog, in na sebe, ki tega, krog katerega se krog vrti, zgolj kot znanca pojmujem…

Že res, da sem mu, v preteklosti, večkrat pomagal. Zares pomagal. Mu naredil celo tisto, in tako, kar in kakor dvomim, da bi mu kdorkoli drug, ampak – bil je v stiski, ni mi bilo vseeno zanj, res je, ampak…

Ja, že kot majhnega so me morali učiti, da ne vlačim domov mačje najdenčke, ker – vražiči zrastejo, potem pa – kam z njimi?! Ja, tudi zanje mi ni bilo vseeno, pa jih nisem imel za prijatelje, potemtakem…

Bo najbolje tako, da, vsemu navkljub, celo temu, da me za prijatelja oklicuje, in me v neko, vsaj meni, nepregledno množico prijateljev tlači, da ga obravnavam izključno kot znanca!

Viš, pa sem se razrešil, s tem, silnega bremena – že dolgo me namreč muči vprašanje, če sem dovolj vreden, da se med temi silnimi, njegovimi, prijatelji nahajam!

 

Pij malo, pij dobro, pravijo nealkoholiki. Tudi sam sem eden izmed njih. Mislim, popijem, kakopak, po meri in z mero, in tudi napotilo mi je všeč. Zlasti pri prijateljstvu!