Živetje in življenje

Opazil si, da večinoma uporabljam besedo živetje. Pa najprej pojasnim: biti živ… živeti… živetje. Preprosto, da bolj ne more biti, obenem…

Biti živ, ali pa živeti, v obeh primerih bi se dalo reči, da gre za nekaj, čemur bi lahko rekli tudi – obstajati. In, če malo širše razumevaš, potem zlahka sprejmeš trditev, da je dobesedno vse, kar obstaja, pa čeprav na nek svoj način, tisto, kar sodi v biti živ, v živeti…

 

Kaj je to, živeti? To je (po)roditi se, spreminjati se, odmirati, izginjati. Nič več, nič manj. In – tudi potok se, nekje, (po)rodi, pa spreminja svojo podobo, svoja izkazovanja, in nekje, na svojem koncu, izgine. V reko, morje, jezero. Da, lahko se tudi skrije, očem, za nekaj časa, pa teče tudi pod zemeljskim površjem, vendar se, v takšnem primeru, znova prikaže, nekje drugje, in – danes zmorejo, tudi z barvili, zlahka ugotavljati tudi večkratna izviranja, in ponikovanja enega in istega (pa čeprav z drugačnimi  imeni poimenovanega) potoka…

 

Živi, neko svoje obstajanje, tudi, morda celo – kamen. Gora. Skala. Kamen. Najprej večji, potem manjši, in še manjši… dokler ne »izpuhti«, premine v pesek. Pomeni…

 

Da pod besedo živetje pojmujem preprosto, golo obstajanje, za katero je značilno predvsem – izpolnjevanje (zadoščanje) nekih fizioloških potreb, nekih predpogojev, za to, da določena posamičnost sploh zmore obstajati, v katerikoli svoji podobi, tega obstajanja. Da, celo kamen potrebuje zadostiti nekim zahtevam, neki svoji strukturi, da sploh zmore biti kamen, kajti – če v njem ne bo dovolj tistega veziva, ki ga združuje v celoto, v kamen kot tak, potem se bo, hitro, »razblinil«, se bo spremenil v pesek.

 

Živetje je danost. Za njegov nastanek ne potrebuješ ničesar narediti. Tako, kot nastane kamen, kot nastane potok, neka rastlina, ali žival, tako, kot nastaneš ti, in nastanem jaz, za vse te nastanke (nastanek živetja) so zaslužni neki drugi dejavniki, ki se nahajajo izven tebe.

Tudi za to, da se izkazuješ z živetjem, ni potrebno prav veliko. Predvsem se moraš znati – prilagajati okoliščinam (ta se-moraš-ZNATI, v primeru nekega kamna, ali potoka, prosim, obravnavaj kot prispodobo, kajti – zavedam se, da stvari nimajo svoje volje, da se zgolj izkazujejo v odvisnosti od neposrednega vplivanja nanje… oblast ne pokvari, pač pa »oblast« pokvarijo pokvarjenci, s svojim vplivanjem, delovanjem!)…

 

Če želi travna bilka učinkovito zrasti, mora, najprej, počakati na okoliščine, ki ustrezajo temu, da zmore seme vzkliti, in kliti, da zmore kal rasti, in zrasti. Pomeni, da to seme, ta trava, dobesedno čaka na to, da bo smela zastaviti svoje živetje, pa – bolj kot je uspešna, v tem svojem čakanju, bolj kot zmore izkoristiti neke danosti, s katerimi ji streže Narava, uspešneje bo živela, in, obratno – če ne bo imelo dovolj vlage, in toplote, bo seme bodisi zgnilo, ali se, povsem, izsušilo, pa iz njega ničesar ne bo.

 

Za izpolnjevanje temeljnih fizioloških potreb, za njihovo zadoščanje, nas je, vse, Narava ustrezno opremila. Vsakemu je dala vse tisto, kar potrebuje, od udov (tudi rastlina jih ima, če bolje razmisliš, pod površjem korenine, nad liste, veje…), do organov, potrebnih za to, da vnesene snovi predelujejo, in razvrščajo, potrebne zadržijo (in pretvarjajo v energijo, potrebno za rast, za samo živetje), presežne, nepotrebne izločajo. Še več…

Narava nam ni dala samo teh »aparatur«, s pomočjo katerih zmoremo zadostiti osnovnim telesnim potrebam, dala nam je tudi določene spretnosti, veščine, potrebne za to, da z njihovo pomočjo preživimo, vse dotlej, dokler nismo sami, samostojno zmožni dospeti do kompleksnejših, učinkovitejših znanj, veščin. Če ne veš, o čem pišem, potem – novorojenec ima prirojen sesalni refleks, samodejno »ve« kako mora vleči, čeprav… ja, tu pridemo do tiste delitve na »primitivna« in »razvita« bitja, pa – človeški dojenček ne zmore sam dospeti do seska, medtem ko se dojenček nekega kenguruja, na primer, zna orientirati, in ubrati pravo pot do materinega seska… in, mimogrede:

 

Ja, vem, poznam prepričanja o neki razviti (tozadevno, vsaj), celo »viškovni« vrsti (ki rada zviška gleda na ostale podobe živetja, in jih tudi z besedo primitivno označuje), pa sprašujem, tako, za hec, kot prvo – kaj pa je to, primitivnost, v smislu samega (pre)živetja?! Je to, morda, zmožnost za uspešno, neko, (pre)živetje, je to, sposobnost preživeti-na-osnovi-lastnih-»moči«, predvsem zahvaljujoč sebi (in ne neki skupnosti, pa socialnim ustanovam), ali pa je to, morda, nekaj drugega, ker veš – nek črv, hrošč, riba, kuščar, kača, krokodil… same stare, malodane, v času, nespremenjene vrste…  pri njih se zmore mladič že od prvega dne dalje – sam prehranjevati, si sam najti hrano, sam vedeti, kako se mora obnašati, da bo »pravilen« črv, hrošč…

Dočim je pri »razvitih« dvonogih (dejanska) samostojnost zelo, zelo relativen pojem, celo tako vprašljiv, da – večina bi, dobesedno, propadla, ko bi morala (na pošten način, seveda, ob upoštevanju vseh omejitev, in opredelitev, zakonskih, moralnih) sama poskrbeti za svoje delo (najti nekaj, kar bo ustvarjala/izdelovala), pa za pretvarjanje rezultatov tega dela v, recimo, denar… Kakopak, govorim za večino, živečo v svetu Človeka, kajti tisti, v neki džungli, še kako znajo, že od malega, (pre)živeti, sredi Narave in (zgolj) kot njen, sestavni, del(ček).

 

To, da dospeš do službe, to, v bistvu, zmore tudi potok. Njegovo delo je, da teče. To zmore trava. Njeno delo je, da raste. Da varuje prst pred izsušitvijo. Da zadržuje vodo. Da, posredno, omogoča živetje številnim drugim podobam, živetja, ki potrebujejo, za svoj obstoj, okolje-trava.

Dospeti do službe zmore vsaka ptica. Njena naloga je, da manjša število žuželk. Da kakšnemu črvu prepreči, da bi se jabolka, celo drevesa lotil. Da poje seme, in ga poseje nekje drugje. Da, ne boš verjel, ampak – dospeti do službe, do nekega izvajanja namena, za katerega je ustvarjena, zmore dobesedno vsaka posamičnost, obstoječa znotraj (vsaj) nam znanega sveta (močno dvomim, da je izven tega, nam znanega, sveta, kaj drugače, kajti naravni principi = zakonitosti veljajo povsod enako).

 

To, da dospeš do bivališča, bentiš, tudi to zmore vse ostalo. Potok ima strugo, trava travnik, kuščar si izbere neko luknjo, medved izkoplje rov… ptica zmore celo graditi, gnezdo, pa osa, čebela, sršen… in bober, krokodil. In…

 

Tudi to, da imaš nek jezik, vsaj v uporabo, tudi to ni nič posebnega, kajti – ni živali, ki se ne bi znale sporazumevati, med seboj, tako ali drugače, v nekih svojih »jezikih«. Še več…

Nekoč, dolgo nazaj, so oblačenje šteli kot neko specifičnost, veljavno samo v svetu dvonogih, vendar – glej ga zlomka, vražjega, je zadevo pokvaril povsem navaden, primitiven rak(ec), ki se – oblači v zapuščeno školjčno lupino!

 

Tudi to, da zmoreš brati, in pisati, nekaj, pač, tudi to te ne izkazuje v neki različnosti! Že res, da je Človek izumil črke, pa pisave, papir, črnilo, knjigo… ampak, veš, vsak cucek bo zapisal, neko svoje sporočilo, na deblo, ograjo, in nek drug, cucek, ga bo znal prebrati. Ne nazadnje – s takšnim zapisovanjem (v različnih podobah, seveda) živali označujejo svoja področja, in povedo, nekim drugim: pojdi stran, če ne želiš imeti težav!

 

Slišal sem že, jako »strokovno« pojasnilo, da se razlikujemo, od živali, po tem, ker – verujemo v boga. Da, to naj bi bila temeljna značilnost, nekega Človeka. In človejaka. Samo – pri tem nastane zelo velika težava, in to dvojna…

Prva: kaj je s tistimi, ki NE verujemo v boga? Kam sodimo?

Druga: sploh NI POMEMBEN PREDMET nekega verovanja (lahko veruješ v čudodelnega boga, v čudodelno koka-kolo, v čudodelno mavrico, ma, v kar želiš verovati!), pač pa je pomemben PRINCIP NEKEGA IZKAZOVANJA, pa - verovanje = nekritično sprejemanje nekih stališč = nezmožnost ugotavljanja objektivnih dejstev, pa to pomeni tudi to, da – vsaka srna, ki preveri neke okoliščine (tiste, pač, katere so ji dostopne, v preverjanje), VERUJE v to, da je jasa varna, da se lahko poda nanjo, na pašo! In o tem, ali je njeno verovanje pravilno, ali ne, ali zmore, z njim, nadomestiti NEZMOŽNOST RAZUMEVANJA, o tem odloča že »napačen« veter, ki piha stran od srne (in ne proti njej), pa ji ne more prinesti vonja-po-volku… ali pa, »zgolj«, neka preža, neka zakritost-lovca, ki je že pripravil svojo puško, ko je zaslišal srno, kako se bliža…

Ne, ne, TUDI za živali je verovanje še kako značilno, ker nimajo neke druge možnosti, kot je ta, da – zaupajo lastnim čutnim zaznavam! Tistemu svet-je-tak-kakršnega-vidim(voham-slišim…).

 

Kakorkoli že, neke bistvene razlike (razen v podobah, oblikah, v zunanjosti posameznih vrst) NI, pri tem obstajanju, živetju! Ker – že res, da ti letiš z letalom, ampak ptica ga ne potrebuje, je sama letalo, obenem pa, ne pozabi – za vse, kar potrebuje za neko, svoje, (pre)živetje, zmore poskrbeti sama. In niti slučajno ni tako nora, da bi se zadolževala, samo za to, da bi si krila v neke lepše barve barvala…

 

Nisem študiral zgodovine, a kljub temu vem za neke tutankamone, pa keopse, da Kleopatre niti omenjam ne. In vem, obenem, da so, poleg teh, naštetih, obstajali tudi neki drugi, mnogi, za katerimi ena sama črka njihovih imen ni ostala. So obstajali, so se izkazovali z živetjem. Počeli so tiste zadeve, katere počenja vse, kar obstaja. Da, tu pa smo dospeli do…

 

Življenja! Očitno pod to besedo pojmujem nekaj krepko več, kot je sam obstoj, samo živetje. Pojmujem, to življenje, kot neko zgodbo, ki, tudi skozi čase, in še takrat, ko določenih posameznikov že zdavnaj ni več, pripoveduje o njih. Kot o nekaj-posebnega. Kot o tistih, ki so sicer tudi imeli fiziološke potrebe (ga še nisem srečal, ki ne bi potreboval vnašati tekočine, hrane, ki ne bi izločal presežnih snovi, ki ne bi potreboval neke zaščite pred vremenskim delovanjem…), a jim je bilo zadovoljevanje teh potreb neke vrste »nujno zlo«, so jih zadovoljevali zgolj radi tega, ker – če jih ne bi, potem ne bi zmogli (pre)živeti!

Ne, tem, »njim«, so bile zadeve, kot so hrana, pa bivališče, prevozno sredstvo, oblačilo… zgolj toliko pomembne, da so si, z njih pomočjo, omogočali obstajanje, obenem pa so jim bile tako NEpomembne, da jim na pamet ni padlo, da bi se z njimi »kinčali«, sebi neko »vrednost« pripisovali, kaj šele, da bi živeli za to, da bi nabirali, te stvari, v nekih večjih količinah, da bi jim bil smisel obstajanja imeti-čim-več!

 

Ti, »oni«, so imeli krepko več, od vseh ostalih, celo, marsikdaj, preveč tega »več«, in so to, svoje, bogastvo kar V sebi nosili. ZMOŽNOSTI, predvsem mišljenjske! Da, tudi »odkrivanja«, »izumi«, tvorjenje, nečesa (lahko »zgolj« slike, ali »zgolj« romana, ali »zgolj« kipa, pa neke katedrale, pa piramide, pa tistega spomenika, Petra imenovanega…), vse to sodi med izkazovanja miselnih zmožnosti, konkretno – razuma!

 

Marsikdo med temi »onimi« je, dobesedno, crkaval, v pomanjkanju, marsičesa in vsega, pa mu na kraj pameti ni padlo, da bi odstopil od svoje poti, da bi zavrgel tisto, čemur se je posvetil, čemur je svoj obstoj namenil!

Marsikomu, od teh, bi dal, ko bi ga srečal, nekje na Tromostovju, evro, dva, misleč, da gre za berača, čeprav…

Ja, viš, prav ti, in takšni, razni znanstveniki in umetniki, prav »oni« so tisti, resda izjemno redki, katerim gre VSA ZASLUGA za vse dosežke »naše« civilizacije! Oni so jo ustvarjali, gradili, »mi«, ti »naši«, pa smo se, medtem, nažirali… in se hudovali nad nepravico, ki nas daje, povsod… in gledali nogometna prvenstva… pa osladne nadaljevanke… in se, kako ne, na vsakem koraku izkazovali z »našo« silno »pametjo«, pa z »našim« prispevanjem-družbi-razvoju, pa z »našo« ne-vem-kaj-vse-ne-a-ZAGOTOVO-NIČ-PAMETNEGA! Čeprav…

Ko bodo minili, neki časi, tudi takrat bo moč (z)vedeti o tutankamonih, keopsih, kleopatrah… in tudi takrat, od »nas«, niti črka, iz imena, ne bo ostala.

 

Razumeš, v čem je razlika med živetjem in življenjem?!