Duša

Obstaja! Duša. Dušica. Duška. Dušanka. Nekaj sem jih tudi spoznal, vendar…

 

To, o čemer obča nerazumskost govori, kadar uporablja besedo »duša«, ne, tega pa ni. Nikjer. Pravzaprav, če sem povsem natančen, potem – tudi fatamorgana, obstaja, kot blodnja, kot posledica nekega, konkretnega telesnega stanja, čeprav ne obstaja tisto, v tistih, konkretnih okoliščinah, kar fatamorgana prikazuje. Pa obstajajo tudi duša, bog, hudič… v nezmožnosti razumevanja dejstev, v nezmožnosti vpogleda, v svet, ustrezen dejanskim stanjem, in obstaja v – neumnosti ( = v »glavah«)…

 

Še najbližje temu, kar obči pojmujejo pod »duša«, je tisto, čemur pravimo PSIHA. To je sklop mišljenj in čutenj, dopolnjen z (v odnosu do zavestnega dela) nepreglednim prostranstvom NEzavedanja ( = podzavest). Da, tudi čustvovanja (ne samo čutenja) sodijo, v to, psiho, čeprav – čustvovanja niso na isti ravni, kot so čutenja, pač pa so – posledice čutenj. Kadar nekaj čutim kot lepo, dobro, takrat temu ustrezno tudi čustvujem, z nekim veselim čustvovanjem izkazujem svoj odnos, do tega lepega, dobrega, in obratno…

In, mimogrede: o tem, kako bom nekaj (ob)čutil, o tem MI POVEDO MOŽGANI, moje MISELNE ZMOŽNOSTI (pa zato PAMET povsem drugače doživlja iste stvari, kot jih doživlja RAZUM).

 

Psiha je neposredna posledica, pravzaprav izkaz nekih bio-kemičnih procesov, ki se odvijajo znotraj nekega, konkretnega telesa, znotraj neke posamičnosti. Zaradi tega (ker je temu DEJANSKO tako) sleherno delovanje na te procese, sleherna okvara, ki jih spremeni, začasno ali trajno, povzroči tudi spremembo psihe, njenega izkazovanja (psihičnega stanja). Zaradi tega lahko psiha zboli, zaradi tega, ker je moč, pogojno in načeloma (v določenih okoliščinah in NE vedno) delovati na te bio-kemične procese, zaradi tega je moč tudi (o)zdraviti, ta bolestna stanja psihe. Poudarjam: NE vedno, kajti v primeru nekih (trajnih) mehanskih poškodb je moč zgolj blažiti posledice teh poškodb, upočasnjevati njih napredovanje (slabšanje stanj), nikakor pa tudi odpraviti jih, trajno (dokler deluje zdravilo, do tedaj se lahko obolela oseba izkazuje v nekih pričakovanih, običajnih, »normalnih« podobah, a ko delovanje popusti, je stanje enako, ali celo slabše, kot je bilo poprej, obenem pa – kakor se navadi, telo, na analgetik, pa so potrebna vse močnejša protibolečinska sredstva, tako se navadi tudi na tovrstna zdravila, in je tudi njih potrebno bodisi zamenjevati z močnejšimi, učinkovitejšimi, bodisi večati njih odmerke).

 

Ko telo »ugasne«, ko neko živetje preneha živeti (umre), takrat se zaključijo tudi omenjeni bio-kemični procesi. Takrat, potemtakem, tudi NI več neke psihe (alias, po občem, »duše«). In ta psiha (alias »duša«) se NIKOLI ne bo preselila v nek drug, materialen, konkreten predmet (v neko novo telo, v neko novo »posodo«), in tega NE bo naredila iz povsem preprostega razloga: ne glede na morebitne podobnosti, ki se kažejo med posamičnimi telesi (posamičnostmi), ima vsako od teh teles neko svojo specifičnost, neke svoje, četudi »samo« za »malenkost« drugačne bio-kemične procese, pa – ker je psiha NEPOSREDNA posledica teh procesov, pa ker se ti procesi med seboj RAZLIKUJEJO, pa ker NI praktične možnosti, da bi se neka ista slučajnost (neka ista, znotraj posamičnosti, kombinacija) ponovila, nastala popolnoma enaka neki prejšnji, zato tudi NI mogoče to, da bi bila posledica te ponovitve povsem enaka, celo ista psiha (»duša«)!

Mimogrede: že Heraklit, starogrški filozof, se je, pred dvema in pol tisočletjema, zavedal tega, da ni moč dvakrat (četudi zaporedoma) stopiti v isto reko, pri čemer…

Ja, ti lahko dvakrat, stokrat, stopiš v ISTO-POIMENOVANO-reko, dočim se vse, kar obstaja (tako ali drugače), v vsakem, še najmanjšem trenutku SPREMINJA, potemtakem se, pa čeprav tako malenkostno, da tega ni moč opaziti, s čutnimi zaznavami, spreminja tudi voda, reka, jezero, morje… potemtakem: če voda, preprosta zadeva, ni zmožna nenehno, konstantno ohranjati lastne ISTOSTI, še več, če taista voda NIKOLI ne bo dosegla popolne ponovitve nekega svojega trenutka, kateregakoli, potem, ne samo teoretično, tudi praktično NI MOGOČE to, da bi se splet nekih okoliščin, nekih dejavnikov, ki tvorijo telesa, ponovil, pa da bi natanko isti dejavniki, v natanko istih količinah (medsebojnih razmerjih), v natanko istih časih izkazovanja nastali, in, s tem, povzročili tudi natanko iste posledice (svojih izkazovanj), med katere sodi tudi psiha!

Ko bi to zapisal drugače, potem – NI, ne more biti »prehoda duše iz enega v neko drugo telo«, NI in ne more biti ponovnega-rojstva, NI in ne more biti reinkarnacije. In, na drugi strani…

Ker »duša« preneha obstajati, takrat, ko prenehajo obstajati (delovati) bio-kemični procesi, tudi nima možnosti, da bi se selila nekam, nad oblake, in tam čakala na svoje ponovno-rojstvo, na svoje (nekdanje) telo, ki, mimogrede, kolikor mi je znano, in po zakonih narave, propada in propade – materija se razkroji v neke nove, povsem drugačne svoje podobe, vplivi jo »raznesejo« daleč naokoli, pa dejansko ni nobene možnosti, da bi se taisti delci znova sestavili, in taisto »dušo« porodili!

Biti PODOBEN še zdaleč ni biti ENAK, do biti ISTI je pa, itak, pot, katere ni moč prehoditi! Samo na to pomisli: že ti, vsakdanji, si, v vsakem trenutku DRUGAČEN, kot si bil poprej, v vsakem trenutku je tvoje odmiranje korak naprej, v vsakem trenutku so tvoje zmožnosti manj zmožne… pomeni, da NITI V OKVIRU LASTNEGA (enega samega) ŽIVETJA NISI ZMOŽEN BITI ENAK, se boš pa, po, ne vem, sto, tisoč… letih, spet, rodil kot – sebi enak, kot isti ti, ista tvoja »duša«?!

 

Obči so »vedeli« (ne vem, morda »vedo« še vedno), da živali nimajo duš. Čudno, kajti – nagonsko bitje je nagonsko bitje, ne glede na svojo zunanjo podobo, pa…

Žival, vsaka, misli. Resda razpolaga le s pametjo (praktično, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje), a, kljub temu, misli. Kadar se nahaja v svojem, dejansko svojem, okolju, takrat ji njene misli celo pomagajo. Znajo odpovedati, in odpovedati, v njej tujem, okolju. V katerem se ne znajde najbolje, ker se zanj ni (na)učila znajti se. Pa se ji dogaja, velikokrat, tisti takrat-nisem-vedela, ampak…

 

Žival čuti. Ima čutne zaznave. Ne nazadnje, te (in samo te) so potrebne za to, da pamet sploh zmore delovati. In – če čuti, potem tudi čustvuje (se odziva, na ustrezne načine, na tisto, kar, s čutili, ugotavlja).

Žival ima tudi podzavest. In se »zaveda« same sebe, in celotnega sveta, natanko na enak način, kot se zavedajo človejaki: ko se znajde v nekih okoliščinah, takrat se izkazuje tem okoliščinam primerno (če jih, seveda, že od prej pozna, če se je, znotraj istih, naučila pravilnega odzivanja), obenem pa – ko dospe v neke nove okoliščine, tudi svoje odzivanje spremeni. Ona ni zmožna neposrednega spreminjanja okoliščin, pa se jim mora prilagajati. Pomeni – če nisem zmožen tvoriti nečesa novega, drugačnega, potem nisem zmožen niti razumevati objektivnih dejstev (če nečesa ne razumeš, potem tega tudi ne po/znaš!), pa – ker nisem zmožen razumevati (nisem razumski), mi ne ostane drugega, kot da se – okoliščinam prilagajam (t. im. evolucija, kadar govorimo o dolgotrajnejšem prilagajanju, denimo povzročenem s spremembami podnebja). In ker so te okoliščine različne, je tudi moje ravnanje (prilagajanje) različno, in ker se izkazujem z različnim prilagajanjem, sem različen tudi sam. Sledim, preprosto – nagonom (ti so vsajeni, globoko v podzavesti, in so nekakšen nadomestek razuma, pravzaprav – s temi nagoni Narava izkazuje svojo »razumskost«).

 

Če ima, ta žival, vse tisto, kar sestavlja, tvori psiho, potem ima, neizogibno, tudi to, občo »dušo«! Ja, neka vzhodnjaška verovanja, tista, ki o reinkarnaciji govorijo, vedo, da se zna tvoja duša pojavljati tudi v podobah nekih, vseeno katerih, živali.

 

Rastlina NE zmore misliti. Namesto nje »mislijo« nagoni, s katerimi jo je opremila Narava. Rastlina zmore čutiti, zmore, s pomočjo čutil, čutnih zaznav, ugotavljati tisto, kar je izven nje, okolje.

Mesojedka bo zaprla svoj cvet (svojo past), ko se bo muha znašla v njem. Pomeni, da je rastlina zaznala prisotnost muhe, in se, v nasprotnem, ne bi temu ustrezno odzvala.

Celo tu, pri nas, bi lahko našel (ko bi iskal) primere odzivanja rastlin. In videl, na primer, kako bo neka posamičnost umikala svojo vejico/listek pred delovanjem prekomerne vročine (ne mislim na temperaturo ozračja, pač pa na uporabo plamena, s katerim se približaš rastlini). Ugotavljajo celo to, da je od glasbe odvisna rast (proučevanih) rastlin. In še kako verjamem, da je temu tako, pa – ne zaradi ne/prijetnosti melodije, pač pa zaradi vibracij, tresljajev, katero povzročajo glasovi (toni), in znajo biti, te vibracije, med seboj sila različne, bolj ali manj agresivne, denimo. Ja, saj veš, da se zvok širi, in da to počne s pomočjo – tresljajev?!

Rastlina ne zmore čustvovati!

Da, čeprav SE odziva, na dražljaje, teh dražljajev NI zmožna opredeljevati, v smislu lepo/grdo, dobro/slabo, užitno/neužitno… Da bi se lahko izkazovala s tovrstnim opredeljevanjem (in, posledično, s čustvovanjem) bi morala imeti – pamet. Morala bi biti zmožna misliti, vsaj v podobah tistega osnovnega, elementarnega mišljenja, povsem preprostega. Potemtakem – rastlina nima psihe, nima »duše«, ker…

Ker se NE zaveda, ker ni zmožna misliti?!

Povej – kaj se dogaja s tvojo »dušo«, takrat, na primer, ko te dajo pod narkozo, tisto popolno, ko ti »izklopijo« možgane (pravzaprav »izklopijo« samo tisti zavedajoč se del), ko, tozadevno, NE čutiš, NE čustvuješ, NE misliš. Gre, za tisti čas, nekam na dopust, ali se zgolj sprijazni s preprosto ugotovitvijo: bentiš, izklopili so del bio-kemičnih procesov, in z njimi so IZKLOPILI TUDI MENE?!