Pogovor.
Kaj je to? Če povsem preprosto zapišem, potem je pogovor eden od načinov
komuniciranja. Potemtakem je način, s pomočjo katerega nekomu drugemu sporočam
svoje mnenje, mu taisto pojasnim, da ga bo razumel, obenem poslušam njegova
mnenja, o isti zadevi. Pogovor je, potemtakem, nek proces, v katerem jaz skušam
prenesti neke svoje izkušnje, spoznanja, na drugega, da bo tudi on vedel isto,
kar vem jaz, in ta drug povsem enako počne v odnosu do mene.
Kadar
govoriš, pojasnjuješ, v vračilo pa prejemaš samo tiste »da« in »ne«, takrat,
očitno, tistemu, na katerega »se obračaš«, ni mar za tvojo željo po
komuniciranju. Še huje, ne samo, da mu ni mar, pač pa dobesedno siliš vanj,
kljub temu, da si ugotovil, da se ne želi pogovarjat. Pomeni, da takrat tem svojim
poskusom, svojemu govorjenju niti pogovor ne moreš reči (zanj sta potrebna vsaj
dva), pač pa gre za povsem običajen »pogovor« (op. p. zadeva niti ni tako
redka, nasprotno, in je zanimivo, pri njej, tudi to, na primer, da – pri terapiji,
njena začetna faza zlahka poteka na opisan način, ker, absurd, oseba, ki se je
sicer odločila, da se zdravi, ni pripravljena sodelovati – kljub svoji
odločitvi, da se pusti zdraviti – in bi najraje videla, da bi jo pustil pri
miru – s čemer, kakopak, zdravljenja ni moč izvajati!).
Kadar
jaz nekomu »mečem« neke, svoje, trditve, on pa meni svoje, takrat, v bistvu,
počenjava isto, kar počenjajo otroci, ko delajo kepe in se z njimi obmetavajo –
»kepava« se, resda z besedami, a zgolj in samo to. Potemtakem tudi v takšnem
primeru lahko, in to zelo uvidevno, govorim samo o »pogovoru«…
Imam
navado pojasnjevati. Pravzaprav je to neke vrste potreba, kajti – če želim biti
korekten, do sogovornika, potem je dobro, če mu nudim (vsaj) možnost, da bo
razumel tisto, o čemer govorim. Ne nazadnje – namen pogovora je izmenjava
mnenj, izkušenj, je obveščanje, seznanjanje, dočim je običajno »kepanje« z
besedami samo – potrata časa. Tudi mojega.
Žal
nimam sogovornikov, vsaj veliko ne, ki bi zmogli takisto. Pa da bi svoje trditve
pospremili z razlago, da bi vsaj poskusili prepričati me o tem, da je njihovo
mnenje pravilno, pa da bi ga tudi jaz (če ga kot pravilnega spoznam) upošteval.
Prevečkrat,
pravzaprav redno, se mi dogaja to, da – ko sogovornika »stisnem v kot«, ko mu
zmanjka nekih trditev, s katerimi bi svoj-prav skušal dokazati, obenem pa NI
zmožen pojasniti izrečenega (pomeni, da sploh ne pozna tistega, o čemer govori,
kajti – če zares vem, kako je potrebno speči kruh, potem ti bom, brez sleherne
težave, to tudi pojasnil, pa ti bom povedal/zapisal recept, dal ti bom
navodila, kakorkoli že, po mojem pojasnjevanju boš tudi ti vedel, kako je
potrebno peči kruh, in če boš to vedenje tudi upošteval, ga boš tudi, uspešno,
spekel!)… da se takrat, ta sogovornik, začuti ogroženega, in, obenem, krivdo za
prekinitev pogovora (pardon, »pogovora«) pripiše meni. Pa izvem, kar tako, v
sklopu, med ostalim, tudi sledeče:
1. Ti se sploh ne zavedaš, da nisi
normalen!
2. S teboj se ne da pogovarjat!
3. Se sploh zavedaš, kako malo je
tistih, ki se lahko pogovarjajo s teboj?!
Gremo
po vrsti, od točke do točke.
Ad 1)
zelo, zelo težko bi našel nekoga, ki bi mi zmogel karkoli novega povedati o meni,
in mojem življenju. In zlasti med temi, ki se niti samih sebe ne zavedajo
(svojih izkazovanj, pomena izrečenih besed…), takšnega, zagotovo, ni.
Malodane
vsi, s katerimi se »pogovarjam«, sodijo zgolj v povprečje, v tisto vsakdanjo
običajnost, pa samo zato, ker so absolutna večina, ker so vsem-ostalim-enaki,
sebe štejejo za normalne, in, logično – če so oni normalni, potem jaz, ki nisem
kot oni, ne morem biti, normalen!
Kakopak,
zavedam se tudi besed, katere uporabljam, v pogovoru ali zapisovanju, pa,
obenem, zmorem tudi razločevati med njihovim pomenom, in zapisati tole: njihova
»normalnost« ni nič drugega, kot stanje, kateremu jaz, in pravilno, pravim –
običajnost! Obenem…
Ni
težava v tem, da se jaz ne bi zavedal samega sebe, pač pa v tem, da moj
sogovornik zelo težko razloži sledeče: povej, če nisem normalen (potemtakem sem
neumen), kako, hudiča, zmorem početi veliko tistega, česar vi, normalni, niste,
in nikoli ne boste, zmožni? Je potem, po tej »logiki«, potrebno biti nenormalen
= neumen/nor, da odkriješ način izrabe vodne energije, pa da, na primer,
ugotoviš način pretvorbe sile v električno energijo, pa da pogruntaš način, na
katerega boš to energijo pripeljal v stanovanje…
Seveda
SE ZAVEDAM; da nisem normalno-običajen, mejduš, že toliko časa živim, da bi
moral biti obče BEBAST, da tega ne bi vedel!
Ad 2)
Ta točka je tudi popolnoma enostavna, ker…
Če se z
menoj ne da pogovarjati, potem – povej, KAJ pa sva počela maloprej, nekih pet
minut?! Če sva se »pogovarjala«, potem se, očitno, z menoj da pogovarjati. O
tem, ČEMU se pa tudi pogovorila nisva, o tem pa je na tebi, da
razmisliš, kajti – ti si prekinil pogovor, ti si sprejel odločitev, da se ne
bova več pogovarjala… jaz sem, še vedno, tu, in – pripravljen na najin »pogovor«!
Začetna
faza terapije je pravi »užitek« = GROZLJIVOST! Sogovornik je povsem
nepripravljen sodelovati (se pogovarjati), ti mu MORAŠ sporočati določena
mnenja (ne ostane ti drugega, kot da mu govoriš), in v najboljšem primeru
poslušaš, vsake kvatre, samo tista »da« in/ali »ne«. Zdaj pa takole: če
obravnava, tistega dne, traja nekih deset ur, in poteka intenzivno, brez
premora, pa ko seštejem vse da-je in ne-je, ugotovim, da jih je za nekih,
morda, deset minut, potem – očitno jaz govorim devet ur in petdeset minut! Vmes
samo za toliko časa prekinem govor, da grem na stranišče, odtočit, da si
prižgem cigareto, da srknem požirek kave, ali nečesa drugega. Pa naj bo tega
(čeprav ni) za pol ure, pomeni – še vedno, ob vseh »prekinitvah«, ob vsem mojem
NEpogovarjanju, se izkažem s skorajda devetimi urami in pol govorjenja,
potemtakem…
Potemtakem
sem, očitno, zmožen, govoriti, pogovarjati se, pojasnjevati, klicati k
sodelovanju, potemtakem – če mi zdravljena oseba ne zbeži, stran, ker bi
ugotovila, da se z menoj ne da pogovarjat, kaj ko bi tudi ti, sogovornik –
sledil njenemu primeru? Mislim, po vprašanju zdravljenja, seveda.
Ad 3)
Tega, koliko (potencialnih) sogovornikov, ali zgolj, večinoma, »sogovornikov«
imam, se zavedam, še kako. Ne nazadnje, če se zavedam samega sebe, potem se bom
zavedal tudi tistega, iz česar sem »sestavljen«, in »sestavljen« sem tudi iz
pogovorov, komuniciranja! Obenem…
Sogovornik,
ki je izrekel trditev, konkretno, ima, po svoje, in deloma, celo prav, le da
jaz bolje poznam stanje (sebe, svoje okoliščine), kot ga pozna on. Pa mu, in to
zlahka, lahko celo dopolnim njegovo trditev, in povem:
Tistih,
s katerimi se jaz »pogovarjam«, je zelo malo. Med njimi si tudi ti. Tistih, ki
se zmorejo pogovarjati (zapisano brez navednic!) z menoj, pa je še krepko manj,
še manj, kot ima roka prstov! In med njimi – tebe ni.
Itak
sva že pri prvi trditvi ugotovila, sogovornik predvsem, da jaz nisem
tak-kot-je-on-kakršna-je-večina, da, potemtakem, nisem normalen, pa – če je z
njim vse-v-redu, potem z menoj ne more biti, ker – bog ne daj, da bi neumnost
dospela do tega, da bi se kdaj o sami sebi povprašala, da bi vzroke nekih
izkazovanj iskala znotraj sebe, v svoji NEzmožnosti!
Kadar
zapisujem, in to, kaže, rad počnem, takrat, bi si upal trditi, nizam neke
sklope besed. Kar precej se jih znajde, zapisanih, pomeni, da nimam težav z
njimi, pomeni – je, morda, zapisovanje ( = pisana beseda) kaj drugega kot
pogovor ( = izrečena beseda)?! Pa če ga zmorem zapisovati… če z njim zmorem
deset ur vztrajati (in to početi dan za dnem, če je treba tudi celo leto)… če
zmorem s teboj »pogovarjati« se samo PET MINUT, potem – čemu bi bil samo
pri tebi nezmožen pogovora?! Obenem pa – kaj pa, če je s teboj nekaj narobe,
glede na to, da stroj in papir zdržita moja »nakladanja«, glede na to, da jih
zdrži tudi proces terapije in, ne nazadnje, zdravljena oseba?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar