O
EDINEM pravilnem načinu spoznavanja ( = ugotavljanja, razumevanja) sem že
pisal, a, kljub temu, tudi tukaj nekaj zapišem. Pa ne radi tistih, ki imajo »slab
spomin« (pa nekje proti koncu zapisa »ne pomnijo« tistega, kar je bilo prej
zapisanega – v bistvu tudi ne morejo pomniti, zaradi NEenovite
zavesti/zavedanja), pač pa predvsem zaradi tega, da imamo vse, kar potrebujemo,
za ugotavljanje (v naslovu omenjenega) čudnega na istem mestu, v okviru istega
zapisa, potemtakem – »pri roki«…
Najprej
zastaviš analitično. Izbereš si nek predmet (zadevo, vsebino, posamičnost…
imenuj to, kakor ti prija, v vseh primerih gre za eno in isto), in ga začneš
razčlenjevati. Skušaš ugotoviti tiste zadeve, ki ta predmet opredeljujejo, ga
določajo, determinirajo. Pomeni, da iščeš tisti nekaj, ki, niti pod razno, ni
dostopen tvojemu vidu, sluhu, okusu, otipu, vonju, nobeni čutni zaznavi.
Mimogrede:
da, tak (edini pravilen, verodostojen, dejstvom ustrezen!) način
ugotavljanja je popolno nasprotje tistemu, kakor ugotavljajo obči. Ko v nekih
zunanjih razlikah, iščejo opredelitve, pa ugotavljajo barvo kože, višino,
postavo, jezik, narodnostno (versko, politično) pripadnost, pa po nekem
socialnem stanju ugotavljajo neke, predvsem domnevne, sposobnosti… in se, ob
tem, sploh ne zavedajo preprostega dejstva, katerega opišem na sledeč način:
naj bo drek zelen, rjav, črn, rumen, rdeč… v vsakem primeru smrdi, in v vsakem
primeru je zgolj podoba izločanja nekih telesu nepotrebnih, presežnih snovi!
Princip je isti, sve su ostalo nianse… pravi Balašević…
Ko
ugotoviš obravnavano posamičnost, takrat preideš na drugo, po njej na tretjo…
malodane v nedogled raziskuješ, te posamičnosti, dokler ne dosežeš že takšnega
obsega proučevanih vzorcev, da te dobesedno nič več ne preseneti, da ni ene
same zadeve, ki bi se ti kot neznana, tuja razkrivala. Super, ampak…
S tem
si komajda zastavil svoje delo, s tem si komajda krenil po poti ugotavljanja
dejstev, kajti naslednja faza je –nasprotje od analitičnega dela, potemtakem
sinteza!
Ja,
sedaj, ko si ugotovil ne-vem-koliko-in-še-več teh posameznih predmetov, sedaj
pa kreneš v primerjavo, iščeš neke stične, celo skupne točke, iščeš neke
vsebine, značilnosti, ki opredeljujejo vsakega od teh obravnavanih predmetov,
obenem pa – VSE skupaj!
Najslabše
je, kadar takšne primerjave spočenjaš izključno znotraj enega sveta! Potrebno
je primerjati (tudi tu) v širino, pa iščeš skupnosti tako v živalskem, kakor v
rastlinskem in človeškem svetu, in, da – tudi v svetu tvari, materije, kajti –
sanja se ti ne, o tem, da so principi (načela, zakonitosti)
delovanja/izkazovanja povsem isti (ne samo enaki) znotraj vseh svetov, z izjemo
– sveta Človeka (da, Človek je edino RAZUMSKO bitje, med vsemi znanimi, pa je,
potemtakem, tudi njegov svet drugačen, od vseh ostalih)!
Ko si
ugotovil te stične točke, te vsebine, ki so dobesedno VSEM ISTE, takrat VEŠ (nisi samo »prepričan«, kot
so »prepričani« obči, ti, ki svoja »prepričanja« zlahka spremenijo – »oportunisti«,
še manj, da bi veroval – verovanje je posledica neznanja, nepoznavanja,
nerazumevanja!), da si dospel do
tistega, čemur pravimo naravna zakonitost, objektivno dejstvo, RESNICA!
Super, samo…
Naj ti
je, ta resnica, všeč ali ne (večinoma so, po vprašanju »človeštva«, zelo
nevšečne, jih najraje ne bi spoznal!), v vsakem primeru si DOLŽAN (sledeč
želji, da boš dejstva ugotavljal) to, svoje spoznanje PREVERITI. In to
preverko lahko počneš samo na en način, in sicer tako, da – iščeš neka druga
dejstva, neke argumente, s pomočjo katerih bi svoje spoznanje vsaj kot
dvomljivo ugotovil, ga celo, če tako nanese, ovrgel, kot dejstvom, kot resnici
neustrezno! In tudi tu, pri preverjanju, moraš dobro »zavihati rokave«, in se
ne zaustaviti že pri četrtem, petem poskusu, s katerim skušaš ovreči svojo
trditev…
Ja, in
vse te argumente moraš (kakor si tudi s svojimi počel, ko si dejstva
ugotavljal) preverjati v praksi, v življenju samem, kajti – NOBENA TEORIJA (pa
naj bo še tako všečna, tebi, vsem skupaj) NE ZDRŽI, NI RESNICI USTREZNA, V
KOLIKOR JE NE MOREŠ DOKAZATI V PRAKSI
Povsem banalen, vsakomur razumljiv primer resničnosti te trditve:
Nekdo
je, nekje, jedel zelo okusno jed. Recimo golaž. In je tam tudi dobil recept, za
njegovo pripravo. Prosil sem ga, za ta recept, pa mi ga je dal. In sem se lotil
kuhanja…
Uporabil
sem dobesedno vse sestavine, katerih uporaba je zapisana na receptu. Do
miligrama natančno sem upošteval navodila, ki opredeljujejo sestavo te jedi –
toliko in toliko tega, toliko in toliko onega… Upošteval sem, povsem natančno,
temperaturo kuhanja, čas kuhanja, ma, ni da ni, ene same zadeve nisem
spregledal, odpravil, zanemaril, vendar…
Ko sem,
po kuhanju, sedel k mizi, in zajel, iz krožnika, sem ugotovil – ne samo, da ta
reč ni okusna, je celo ogabna, obenem pa – pa to sploh NI golaž, pač pa je
nekaj, kar poprej nikoli, in nikjer nisem videl, kaj šele jedel! Pomeni…
Pomeni,
da je nekaj hudo narobe s teorijo (s konkretnim receptom), če je njegova
posledica ne-okusen ne-golaž (v praksi izkazano DRUGAČNO stanje)!
Potemtakem
– ko si zaključil tudi to, poslednjo fazo ugotavljanja, in če nisi uspel
negirati nekih svojih ugotovitev, šele takrat VEŠ, da so le-te pravilne, da
izkazujejo RESNICO! In je ta resnica (še) vedno RESNICA, četudi jo vidiš sam,
izključno ti, in vsi ostali »vedo«, da je s teboj nekaj narobe, da si, kdo bi
vedel, nor, kajti – že pogled skozi čase ti, zlahka, pojasni, da nisi prvi (in
tudi poslednji ne boš), katerega je občost kot »norega« ugotovila… a je čas
zadevo, enkrat že, povsem obrnil…
Mimogrede:
koliko stoletij že »vedo«, da je moč z vzgojo in izobraževanjem spremeniti
nagonska bitja, da je moč poseči celo v naravno zasnovanost, pa iz neumnosti
narediti umnost?!
Ja,
sedaj, ko smo dospeli tudi to tega, da je praksa (objektivna dejstva)
merodajna za ugotavljanje verodostojnosti VSAKE teorije, se pa lahko lotimo
tudi tistega, v naslovu omenjenega čudnega. A za to moram, najprej, »prilepiti«
nek zapis:
»Zanimivo je, da so odkrili gen
mikrocefalin MCPH1, ki uravnava velikost možganov in je njegova
alelna D oblika prisotna pri 70% ljudi. Bolj pogost je v Evropi. Pojavil
se je pred 1,1 milijonom let in dobil svojo današnjo alelno obliko
pred 37.000 leti, kar je 2000 let pred izumrtjem Neandertalca. Ker
se je pojavil v genotipu sodobnega Homo sapiensa in predvsem v Evropi, kjer so
živeli Neandertalci, menijo, da so ga v naš genotip prispevaIi kar oni. To
je zanimivo s stališča, da so bili Neandertalci bolj robustni,
manjše rasti in okornejšega intelekta.«
(navedek
je vzet iz teksta Nova spoznanja o
razvoju možganov – II del, marec 2007, avtorice Tine Bergant, dr. med.)
Čemu
izpostavljam konkreten navedek? Ker je v njem – kopica čudnega! Pa ne čudnega
po vprašanju, da je ugotovljen nek gen, pač pa… ma, grem kar po vrsti, od
trditve do trditve!
1. Če imaš ti genski zapis svojih
očeta, deda, pradeda… so ti, tvoji, oče, ded, praded – izumrli, ali so zgolj
UMRLI?! Ne nazadnje, njihovo zasnovanost, njihovo vsebino TI NOSIŠ V SEBI, po
tem vprašanju si ti povsem ista posamičnost, kot so bili oni (pusti ob strani
nepomembne malenkosti, ne vem, neke podobe živetja, pogojene s tehnološkim
razvojem, na primer), pomeni – da ta, konkretna vsebina NI IZUMRLA, pa –
če so geni Neandertalca še vedno »v obtoku«, potem, bentiš – čemu, hudiča, so te učili o EVOLUCIJI,
ko pa spremembo lastne zunanjosti pojasnjuješ z izumrtjem tvojega praprapra…nekega,
in ne zgolj kot prilagajanje spremembam v okolju?! Pri čemer ne gre
zanemariti neke »malenkosti«: NI ŠLO ZGOLJ ZA PRILAGAJANJE (spremembam v
okolju) pač pa je šlo tudi za to, da je prišlo
do križanja DVEH, MED SEBOJ POPOLNOMA NASPROTUJOČIH SI VRST živetja, do
križanja med NAGONSKIM Neandertalcem, in RAZUMSKIM Homo Sapiensom (Človekom)!
Potemtakem nisi niti pripadnik neke vrste!
Z
drugimi besedami: Neandertalec NI izumrl, pač pa je, zahvaljujoč evoluciji in
(predvsem) križanju spremenil svojo zunanjost, se naučil določenih ravnanj/izkazovanj,
značilnih za svet Človeka, in postal »sodobni človek«, človejak (kakor ga
imenujem sam), NEONEANDERTALEC!
2. Trditev »menijo, da so gen v naš
genotip prispevali kar oni«, je tudi čudna, in to – zelo, zelo čudna, celo
tako, da – bentiš, kakšna »znanost« pa je to, ki niti razumevati, pa nekih
razumu sprejemljivih trditev postavljati, NI ZMOŽNA?! Čemu? Ker…
Kolikor
mi je znano, geni ne letijo (po zraku),
se ne sprehajajo naokoli, pa da bi ti bili na voljo, da sebi všečne izbereš,
ostale pa pustiš, nekje, pač! Ne, geni se prenašajo, iz roda v rod, in edina
oblika/pot tega prenašanja je potom – (spolnega) občevanja! Z drugimi
besedami to pomeni, da: če sta že sobivala, nekih petdeset-, šestdeset tisoč
let, Neandertalec, in Homo Sapiens, ja, valjda sta se potem tudi parila med
seboj! In – če sta se parila, je potem čudno, to, da imaš ti iste gene, kot so
jih imeli tvoji oče, ded, praded?! Obenem pa…
Tista
besedica »naš«, v obravnavani trditvi, je tudi zelo čudna, kajti napeljuje na
zaključek, da »znanstvenica« še ni uspela ugotoviti RAZLIK v mišljenjskih
zmožnostih populacije, t. im. človeštva! Da je tudi to, da je imela pred seboj
Gausovo krivuljo, povsem nepotrebno tratenje časa! Očitno niti na to ni
pomislila – bentiš, kako na eni strani obstaja peščica nekih ajnštajnov, pa
nekih strokovnjakov, ki so proti obči »strokovnosti«, na drugi strani pa je
OCEAN teh, ki ne premorejo ene same pametne misli, kaj šele, da bi se z nekimi
sposobnostmi, etično pogojevanimi, seveda, zmogli izkazovati? Je moč, takšna
nasprotja, ugotavljati kjerkoli drugje, med katerimikoli vrstami, ali prav za
vrste veljajo eni in isti principi, ki opredeljujejo sleherno posamičnost
znotraj njih?!
Bi
si upal trditi, da…
Upoštevaje
dejstvo, da »znanstvenica« NI rasla v nekih laboratorijskih razmerah, dobesedno
ločena od preostalega sveta, si upam trditi, da je zgolj ena od teh premnogih,
zgolj »naša« od »naših«, ker – kadar se ENAKO izkazuješ, kot se izkazuje
večina, takrat si enak med enakimi (ne glede na nek akademski naziv, ali na
karkoli drugega), takrat se ti ta enakost, njihova, in tvoja, zdi nekaj povsem
običajnega, vsakdanjega, samoumevnega, da, celo NORMALNEGA, pa – čeprav je
daleč, daleč od tega, da bi bila, mišljenjsko vsaj, normalna, umna!
3. Naslednja čudnost? Preprosto: ta »znanstvenica«
očitno ni zmožna spremljati stanj, njih spreminjanj(a), niti na področju (višje/nižje)raslosti
(višine telesa)! Ko bi bila zares znanstvenica, bi se vsaj do nekih
statističnih podatkov dokopala, ma – če bi spremljala, v preteklosti, vsaj
košarkarske tekme, pa bi ugotovila to, da – se je v osrednji Evropi, in na
zahodu, telesna višina krepko podaljšala šele v zadnjih nekaj desetletjih,
zaradi – mešanja krvi (ja, prav s tistimi južnjaki, ki gredo mnogim v nos)!
Čokatost in nižja rast niti v sodobnosti (če smem pod tem pojmom obravnavati
vsaj del lastnega živetja, pa da ta sodobnost zaokrožuje, poleg trenutnega
stanja, še nekih dvajset, trideset let nazaj) ni tako izjemno redek primer,
tudi v Sloveniji ne!
4. To, da »znanstvenica« ugotavlja, da
so bili Nendertalci »okornega mišljenja«, to…
Kako
bi rekel? Ma, najbolje kar »direkt«, pa v čelo: znanost NE pozna vrste
mišljenja, katero bi bilo pojmovano/imenovano kot »okorno mišljenje«! Pozna pa,
če povsem poenostavljeno zapišem, RAZ/UM(nost) in njeno nasprotje, NE/UM(nost).
Za slednjo zadošča vrsta mišljenja, značilna tudi za živalski svet, prva podoba
mišljenja pa terja krepko, krepko več! In je čudno…
To,
da (upoštevaje, da »znanstvenica« ni odraščala v popolni izolaciji, pač pa
sredi vseh ostalih) »znanstvenico« ČUDI povezava z »mišljenjsko okornim«
Neandertalcem, kajti po tem lahko sklepam, da so njej, ti, obči, mišljenjsko –
POVSEM NORMALNI (ja, mar nisem že malo/prej zapisal, da takrat, kadar si enak
med enakimi, da se ti takrat ta enakost zdi nekaj povsem »normalnega«)?
Seveda
bi se dalo, v nekem zares NORMALNEM okolju, govoriti še o eni čudnosti, o tem,
da – je moč prek izobraževanja dospe(va)ti do »znanosti«, do diplom, celo
doktoratov, takšnim, ki niti niso zmožni razumevati, kako bi šele bili zmožni
ugotavljati (dejstva, resnice), vendar – kjer je šolstvo dostopno dobesedno
vsakomur, kjer je program prilagojen povprečju (le-to pa je, dobesedno,
BUTASTO), kjer zadošča, da spraševalcu ponoviš tisto, in tako, kar in kakor ti
je on predaval, pa narediš nek izpit (dobiš pozitivno oceno), in te nihče niti
ne vpraša po razumevanju (kako bi te, ko pa tudi absolutna večina učiteljev NE
razume tega, o čemer predava, pač pa so tudi oni zgolj in samo papagaji, resda
z ustreznimi nazivi, a kljub temu, papagaji)… tam se, slej ko prej, bebavost
izkazuje s svojimi modrocovanji! Iz roda v rod bebavost najde pot…
Pa še
nekaj: naj te ne zavedejo odstotki teh, v katerih, še danes, živi Neandertalec,
ker, veš – človečnjakov (kakor, uradno, opredeljujejo Neandertalca, čeprav bi
bilo, vsebinsko gledano, bolje, ko bi govorili o OPIČJAKIH) je več, širom
sveta, obenem pa je povsem nepomembno to, od katerega si neumnost nasledil. Ja,
raje Gausovo krivuljo vzemi v roke, in pred oči (že res, da v njej meša krompir
in nekaj jabolk, a, kljub temu), pa odštej, od sto, tista 2,2 odstotka, na
skrajni desni, da dobiš – NErazumska, nagonska bitja, t. im. »sodobnega človeka«!
Za
zaključek: ne, draga »znanstvenica«, v »našem« genotipu, kolikor naj bi šlo za
genotip Homo Sapiensa, edinega razumskega bitja, pa ni teh, Neandertalčevih
genov! Ko bi bili, tudi ajnštajnov ne bi bilo, pač pa bi…
Kakor
vse ostale živali, tudi »mi« živeli svoj lep, popolnoma »naraven« svet, v
katerem bi še kako prevladoval tisti boj-za-obstanek! Prav nič harmoničen in
uvideven.
Ni komentarjev:
Objavite komentar