Pogojni refleks

S proučevanjem pogojnega refleksa se je ukvarjal ruski znanstvenik Ivan Pavlov. In je, pri raziskavi tega načina odzivanja (izkazovanja), imel pomočnika, psa.

Če povsem poenostavljeno povem, ustvarjal je različne okoliščine, v katerih se je znašel, pes, in med temi okoliščinami je bila tudi tista, v kateri je v skledo pripravil hrano, nato pa pozvonil. S časom se je pes navadil (naučil) na to, da – ko slišim zvonec, takrat bom jedel.

Potem – bi se dalo dejati, da je pes razumel, vsaj neko razmerje med zvoncem in hrano?! Daleč od tega, pes, kot nagonsko (nerazumsko) bitje ničesar ne more razumeti, pa tudi tisti, s katerim je delal Pavlov, razumevanja ni zmogel. Na zvonec se je namreč odzival povsem samodejno, avtomatično, ne da bi, ob tem, karkoli mislil. Ko…

Ko bi pes razumel, ko bi se zavedal tega, da njegovo hranjenje NI odvisno od zvonca (znanstvenik ga ni pustil stradati, redno je skrbel za pasje potrebe, potemtakem tudi za hranjenje), potem bi hodil do sklede takrat, ko je bil lačen, ali zgolj radoveden (ko bi hotel preveriti, če se je, v skledi, znašel kak priboljšek), in ne bi čakal na zvok zvonca.

Ko bi pes razumel, potem bi, slej ko prej, ugotovil, da bi lahko on sam znanstveniku sporočal svoje potrebe, po vprašanju hranjenja, in se ne bi, ko mu ne bi prijalo jesti, odzival, na zvonec. Kdor ima psa, in ga, vsaj kolikor toliko, pozna, ta bi moral vedeti, o čem sem zapisal.

Ko bi pes razumel, takrat… ja, Pavlov je, tu in tam, tudi tako naredil, da v posodi NI bilo hrane, a je, kljub temu, pozvonil. In je pes prišel. In je prišel zgolj zaradi tega, ker je bilo stanje zvonec + hrana krepko pogostejše, kot stanje zvonec + prazna posoda. Potemtakem bi moral biti pes, ko bi zmogel razumevati, in dopustiti možnost, da bo našel tudi prazno posodo, vsaj dvomljiv, skeptičen, pa bi, prav zaradi te dvomljivosti, njegov odziv ( = dospetje do posode) trajal dlje časa, ker bi – razmišljal, o tem, če mu zvonec govori resnico, ali ne. Ja, kadar razmišljaš o nečem, kar boš počel, takrat celoten postopek traja dlje, kot če, preprosto, zagrabiš in zastaviš z delom…

 

S podobnimi ugotavljanji delovanja taistega pogojnega refleksa se srečujejo mnogi, malodane vsakodnevno, pa četudi se tega ne zavedajo. Poglej – vsakokrat, ko psa učiš, da se odzove na klic, in pride, ga, v bistvu, učiš na to, da se odzove na nek »zvonec« (lahko na piščal, lahko na besedo), in bolj kot bo stimuliran, ta pes, z neko nagrado, hitreje se bo naučil priti-ob-»zvoncu«, in hitreje izvajati ta prihod (z ustrezno motivacijo ga lahko pripraviš do tega, da bo, ko bo zaslišal poziv/klic, v enem samem trenutku prekinil, na primer, preganjanje neke mačke, pomeni, da bo v sekundi zatrl nek svoj temeljni nagon, in se ravnal po drugem – sledenju klica vodje tropa).

 

O čem, pravzaprav, priča, ta, pogojni refleks? Sila preprosto: o tem, da je odziv na nek dražljaj, odziv na neko konkretno okolje (glas zvonca je v istem prostoru drugačno okolje/okoliščine, kot je NE-glas zvonca!) samodejen, nepremišljen, nagonsko utemeljen! Ne pozabi – ko bi bil pes razumsko bitje, bi, vsaj tu in tam, ob klicu-skleda-je-polna pomislil o tem, če je res…

 

Pogojni refleks sploh ni redkost, celo, in žal, daleč od tega. V družbi vsakodnevno zvoni veliko takšnih »zvoncev«, na katere se množično odzivajo! Na primer…

 

Zvonjenje cerkvenih zvonov ni nič drugega, kot Pavlov zvonec. Pri zvonjenju cerkvenih zvonov ne gre za opominjanje, za primer, da bi nekdo pozabil priti k maši, kajti – tisti, ki hodijo v cerkev, še kako dobro vedo, da je to njih obveznost – pač pa gre bolj za pozivanje tistih, ki so, v nekem trenutku, ali pa nasploh, bolj »omahljive« vrste, pa sicer izpolnjujejo določene verske zahteve, ne da pa se jim ravno biti »resen vernik«. In s tem, ko zvonovi pozvonijo, jim sporočajo še-smo-tu-in-vidimo-kdo-je-prišel-in-kdo-ne…

 

Zvonjenje »zvonov« raznih razprodaj.  Zadošča uspešno posredovanje informacije, o nekem popustu, in v trgovino bodo šli tudi tisti, ki nekega izdelka sploh ne potrebujejo (in je vprašanje, če ga kdaj sploh bodo), pač pa – se-splača-kupit-je-poceni…

 

Zvonjenje »zvonov« raznih oglaševanj. Od-jutri-naprej-v-prodaji-najnovejši-model… Ja, tudi, če že imaš nek model, katerega bi zlahka lahko še uporabljal, in s katerim ni nič narobe, razen tega, da ni najnovejši, se znaš odpraviti v trgovino samo za to, da boš (kakor na razprodajah) kupil tisto, česar objektivno ne potrebuješ. Pravzaprav, da poenostavim – ves potrošniški način živetja temelji prav na – pogojnem refleksu. In, kakopak, na spoznanju trgovcev, kako zlahka lahko dosežejo svoje namene, in (povečajo) prodajo.

 

Pogojni refleks je v bistvu tudi odzivanje na tisti »zvonec«, katerega bi lahko imenoval sosed-ima-tudi-jaz-moram-imeti. Tudi v teh primerih sploh ni pomembna objektivna potreba po imetju nečesa, pač, tistega, s čemer je nek sosed vzbudil samodejen, nepremišljen, nagonski odziv.

 

Tudi razna zborovanja, denimo političnih strank, z veselico in golažem, niso nič drugega, kot – izkazovanje pogojnega refleksa, kajti – brez veselice in golaža bi bilo krepko manj prisotnih, na nekem snidenju, obenem pa – si ne moreš doma pustiti neko glasbo, in se ne moreš doma najesti?

 

Klic v-drugo-švico, izjemno lep primer odzivanja po pogojnem refleksu! Sicer ni neke realne osnove, za to zadevo, švicarsko, ampak že polna skleda raznih švicarskih dobrot, ki se je obetala skozi omenjen(e) klic(e), je bil zadosten povod za samodejno, bom zapisal kar brezglavo, neumno reagiranje.

 

Sleherni spopadi, na primer vojaški, temeljijo na »zvoncih« pogojnega refleksa, ko »zvonijo« v bran očetnjave, stare slave, ma, ne vem česa ne, pa četudi poprej, s taistim, kar naj bi branil, nisi zadovoljen. Pomeni, da se, spet, povsem samodejno odzivaš.

 

Pogojni refleks se kaže skozi šolski zvonec. Ko prvič (za)zvoni vsi hitijo v učilnice, na svoja mesta, ko zadnjič, vse zbezlja…

 

Moda, tudi lep primer izkazovanja pogojnega refleksa. Pokažeš, nalepiš neko »znamko«, s tem označiš kot posebnost, pa – če je bila prej raztrganost značilna za potepuhe, brezdomce, berače… je zdaj, prav zahvaljujoč nagonskosti, moderna! Pa še dražje, krepko, so takšne, denimo, hlače, natrgane in sprane, obledele.

 

S položaja daješ drobtine, in pogojni refleks zagotovi zadovoljno, »zvesto«, vodljivo »ljudstvo«. Drobtin zmanjka, sprazni se tista skleda, Pavlova, pa tiste, katere si prej na rokah nosil, malodane treščiš na tla. Samodejna reakcija na spremenjeno okolje, na spremenjene okoliščine. Ne »kuhajo« zaman »klobas«, pred vsakimi volitvami…

 

In bi se našel, nekdo, ki bi rekel to-ni-noben-pogojni-refleks-to-je-neumnost, ampak…

To je, še kako je pogojni refleks, ker je tvoj odziv (tvoj refleks) POGOJEN z nekimi okoliščinami, pomeni, da te, okoliščine, spremembe v njih, spreminjajo tudi tvoja mnenja (o nekih, načeloma, še vedno ISTIH zadevah), posledično tudi izkazovanja, ravnanja. Da pa je pogojni refleks posledica (potemtakem izkaz) nagonskosti, je pa tudi res. In tudi to je res, da se nagonskost, kadar se v NE-svojem ( = v razumskem) svetu znajde – izkazuje z neumnostjo, kot neumnost!