Človek
(NE človejaki, NE mi-smo-ljudje!) ima neko sredstvo, pripomoček, neko orodje,
katero imenujemo zmožnost razumevanja, logika, razum, in to orodje je
tako mo(go)čno, da – če je že doslej ugotavljal Naravne zakonitosti, potem,
načeloma, ni nobene zadeve, katere ne bi mogel spoznavati in spoznati,
ugotavljati in ugotoviti, razumevati in razumeti, potemtakem ni ene same
vsebine (zadeve), na katero ne bi mogel tudi delovati (nanjo vplivati), jo, »vsaj«,
na tak način obravnavati, da bi jo sebi v prid obrnil. Načeloma, seveda,
kajti…
Ta
svet, kateremu pravimo »človeštvo«, se zna izkazovati, uspešno, izključno z
razkrajanjem, z uničevanjem, pa – tudi za izumrle civilizacije ni nobenega
drugega, logiki sprejemljivega vzroka, kot je ta, da – ko občost dospe do moči,
najprej do moči (so)odločanja, nato tudi do moči upravljanja s »svetom«, takrat
je heca konec, takrat gre voz le navzdol… proti egiptovskemu pesku, ali
majevski džungli…
KO bi
Človek dejansko živel v SVOJEM, človeškem svetu, potem bi štela moč argumentov,
ne argumenti moči, potem bi bila ne samo materialna blaginja (človek se ne
obremenjuje z materialnim, le-to mu je zgolj in samo sredstvo, s katerim neke
fiziološke potrebe zadovoljuje, pač pa je Človekova temeljna značilnost
TVORNOST, želja/potreba po ugotavljanju…), pač pa bi beležili stanje miru,
razumevanja (govorim o medsebojnih odnosih), uvidevnosti (in ne sebičnosti, ne
tega prekletega živalskega boja-za-obstanek, tega vsak-sebi-in-zase!), stanje –
konstantnega RAZVOJA (pusti k vragu »pametne« telefone, in razno drugo
aparaturo, ki je »pametna« natanko toliko, kolikor so »pametni« bebci, ki jo
uporabljajo, in se, z njo, postavljajo napram ostalim, tudi bebcem!), ki bi se
izkazoval tudi s tem, da bi – prihajalo do vse več spoznanj, do vse večje
količine dejanskega znanja, pa – z razvijanjem znanstvenih (tehničnih)
pripomočkov, s kopičenjem dejanskega znanja, bi tudi ugotavljanje še neznanega
potekalo hitreje, bolj učinkovito…
Pa
čeprav bi to Človek počel medtem, ko bi se (zaradi časovne omejenosti
bivanja/obstajanja nekega planeta) selil sem ter tja, po vesolju, in vse do
tedaj…
Ko tega
vesolja ne bo več, ko ne bo več zagotavljalo, v sebi, pogojev (možnosti)
bivanja, kajti – kakor vse ostalo, tako je tudi vesolje omejeno, po svojem
trajanju, tako se tudi vesolje premika iz nekega ciklusa v drugega, tako, v
vsakem trenutku, to, »naše« vesolje, počasi, a zanesljivo, umira, obenem pa se,
iz taiste, tu-»umrle«-materije na drugem koncu poraja, rojeva novo, neko drugo
vesolje, nek nov, vrag vedi kateri že, po vrsti, »veliki (in niti slučajno NE
prvi) pok«…
Ja, KO
bi Človek lahko premagal tudi t. im. črno luknjo, skozi katero se najmanjši
možni delci, še manjši od kvarkov, selijo na drugo stran, novemu rojevanju
naproti, pa tudi sam zapustil (ob nekem, potrebnem trenutku) to vesolje, in se
preselil v drugo, potem…
Potem,
če bi našel način, da bi vrsta, kot taka, v nedogled obstajala, potem ne bi
bilo meja, za njegov razum, za spoznavanje, tako pa…
Dlje
kot obstajaš ne moreš spoznavati, pa je človeštvo obsojeno na to, da bo
spoznalo samo neznaten delček vsega tistega, kar se sicer v spoznavanje ponuja,
a nikoli ne bo spoznano!
V tem
trenutku sem se spomnil…
Nekdo
me je vprašal, o tem, če obstaja »nam« podobna inteligenca, izven Zemlje. »Vam«?!
Kako da ne, že prvi meteorit, ki potuje mimo našega planeta, in ga vidiš, ima
natanko toliko inteligence, kot jo imate »vi«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar