Najprej
skušajmo ugotoviti, kaj je to zdravje (zdravost), in kaj njegovo nasprotje,
NEzdravje (nezdravost, obolelost, bolezen).
Zdravje
je sleherna skladnost z naravno
zasnovanostjo,
potemtakem je zdravje takrat, kadar vsi bio-kemični procesi znotraj neke
posamičnosti delujejo tako, kot morajo delovati, kakor jim je sama Narava
namenila, delovati.
V
sleherni posamičnosti so dobesedno vsi elementi, ki bivajo tudi v samem okolju,
pomeni, da to, kar je izven nas, obstaja tudi v nas, čeprav v manjših količinah.
Pomeni, da smo iz teh številnih sestavin sestavljeni, in med njimi so tudi
tiste, katere, kadar se v neki zgoščenosti, skoncentriranosti naberejo,
imenujemo strup(i).
Vse
sestavine, iz katerih smo sestavljeni (in sestavljeni smo tudi iz virusov in
bakterij), so med seboj v nekem ravnovesju, in dokler je to ravnovesje v
okvirih same zasnovanosti, do tedaj govorimo o tem, da ne odstopa, naše stanje,
od tistega, stanja, kakršno nam je opredeljeno, namenjeno, medtem ko – čim se
to ravnovesje podre, takrat že lahko govorimo o bolezni, o nečem, kar ni
normalno za naša siceršnja izkazovanja. Z drugimi besedami to pomeni, da je bolezen
vsako odstopanje od sicer običajnega, naravnega stanja.
Razlogi
za obolelost so VEDNO v nas, v naših zmožnostih, oziroma v zmožnostih tiste
posamičnosti, ki se z obolelostjo izkazuje. Ti razlogi so v nas tudi takrat,
kadar okolju (nekim zunanjim vplivom) pripisujemo »krivdo« za to, da smo mi
zboleli. Če ne verjameš temu, potem…
V
kolikor se podaš na potem po Egiptu, Izraelu, pač, nekam, kjer je povsem
drugačno podnebje, nekam, kjer (prav zaradi drugačnega podnebja) določene
bakterije bolje uspevajo, kot tu, pri nas, takrat se, običajno, ustrezno
pripraviš, za ta potep, in med to pripravljanje sodijo tudi razna cepljenja,
kajti…
V teh
deželah, v katere si se namenil, zadošča že to, da poješ jabolko, umito v
njihovi, »lokalni« vodi, pa da zboliš, kaj šele, da bi to vodo, njihovo, pil,
čeprav – tisti, ki tam živijo, lahko pijejo, taisto vodo, zaradi katere boš ti
zbolel/a! Pomeni, da so se oni, s časom, privadili na neke specifične
bakterije, in so s tem (ko se je njihov organizem prilagodil delovanju okolja)
postali odporni na njihovo delovanje, čeprav – bakterije, vse in vsaka, na
popolnoma enake načine delujejo na tisto, v čemer se znajdejo, torej na telo
nekega gostitelja. Pomeni, da one same NEPOSREDNO NISO RAZLOG tvoje obolelosti,
pač pa je razlog zanjo TVOJA NEPRIPRAVLJENOST NANJE, to, da tvoje telo še ni
imelo priložnosti soočiti se s temi bakterijami! Pomeni, da je razlog – v tebi!
Pomisli
na tisto »zmrzovanje vode«, o katerem sem zapisoval, in pojasnjeval, da NI
temperatura tisto, kar zakrivi njeno zmrzovanje, pač pa je od same strukture te
vode odvisno, pa od okoliščin, v katerih se znajde, kdaj, pri kateri
temperaturi bo zmrznila!
Potemtakem,
če okolje deluje na samo NE/zdravost, pomeni, da – vsakokrat, ko se znajdeš (nahajaš) v okolju, za katero nisi porojen
(nisi zanj ustvarjen) zapadeš v določeno bolezensko stanje! Zastavimo,
to pojasnjevanje, kar z medvedom, tem, »domačim«, za katerega vsi vedo, kako
zgleda, pa naj bi tudi vedeli, kako se obnaša, čeprav…
Ujameš
medveda, sredi Kočevskega roga, potem pa ga pripelješ v Ljubljano, in ga, sredi
največje gneče, spustiš na prostost. Si zmoreš to predstavljati? Kako se bo
izkazoval, ta medved?
Povsem
NEZDRAVO, povsem neprimerno tistemu izkazovanju, katero je zanj sicer značilno!
Reveža bo zgrabila panika, pa bo, čeprav je krepko močnejši od najmočnejšega
dvigovalca uteži, skušal brezglavo bežati iz NJEMU NEZNANEGA okolja, vendar –
kamorkoli se bo podal, povsod bo naletel na nekaj, kar ga bo prestrašilo, kar
bo delovalo na medvedovo ravnanje tako, da bo medved spremenil smer svojega
gibanja (bega)… in bo tako, »brezglavo«, ravnal vse do tedaj, dokler ne bo
našel domnevno najmanj nevarne poti, po kateri bo lahko ubežal njemu neznanemu,
pa čeprav ga to neznano – sploh ne bo neposredno ogrožalo, le stalo bo tam,
medvedovim očem in ostalim čutilom na voljo (v zaznavanje).
Ne, ta
medved zanesljivo ni neposredno telesno zbolel, v tistem trenutku, ko si ga
spustil iz kletke, pač pa se mu je podrlo neko drugo ravnovesje, tisto »v glavi«,
in njegovi miselni procesi so se začeli izkazovati popolnoma DRUGAČE, kot bi se
sicer, nepripravljeni (NEustvarjeni) za okoliščine, v katerih so se znašli!
In…
Ko bi
takšno medvedovo stanje trajalo dlje, bi taisti medved imel še krepko hujše
težave, tako psihične, kakor tudi telesne, ker – pomisli na ptico: ujameš jo,
in zapreš v kletko. Vse ima, načeloma, na razpolago, hrano, vodo, varnost pred
okoljem (pred nekimi ujedami, plenilci), celo tvojo pozornost pridobi, »samo«…
»Samo«
NI več tisto, za kar, in kakršna, je bila ustvarjena! NE sme se več izkazovati
kot ptica… ki izbira kdaj, kam, kako bo (po)letela, kje, kdaj, kako bo pristala…
Ko bi
medveda, o katerem sem prej zapisoval, obdržali v, denimo, Ljubljani…
S časom
bi se navadil na okoliščine, na okolje… katerega sicer še vedno NE bi razumel,
a bi vsaj tega se NAUČIL »razumeti«, da mu nek poštni nabiralnik ne želi
ničesar slabega, pa bi se NAUČIL »razumeti« hoditi v službo, celo NAUČIL bi se »razumeti«
to, kako se kaže voziti-avtomobil… in če bi, tega medveda, križal s Človekom,
potem bi, skozi čas, tudi mladiči postajali vse MANJ podobni medvedu, in vse
BOLJ podobni človeku, dokler ne bi nekega dne postali, navzven, pravi –
ljudje! Pardon, »ljudje«, kajti podobnost bi bila samo po izgledu (potemtakem
po vsem tistem, kar imenujemo zunanjost… mimogrede: tudi spoznavanje NOTRANJIH
organov je bilo možno izključno tako, da so iz »notranjih« postali ZUNANJI =
ZUNANJOST, pa so zategadelj odpirali trupla, da so zmogli s ČUTNIMI ZAZNAVAMI
dospeti do tega »notranjega«)! Ne verjameš? Hm…
Neandertalec,
neposredni prednik »sodobnega človeka«, je, tako po genski sliki, kakor po
mišljenjskih »zmožnostih«, krepko, krepko, in še bolj krepko bližji šimpanzu, kot Človeku! Krepko
in še bolj krepko, pomeni, da je, ta Neandertalec zgolj nekakšna »posodobljena«
opica (šimpanz), ki se je že postavila na zadnji okončini, in so se ji roke
(dlani, zapestja), zaradi spremenjene drže, zaradi drugačnega načina živetja,
že toliko spremenile, da so postale podobne človeškim, niso več bile povsem opičje!
In je kar nekaj tisočletij trajalo, preden se je šimpanzja telesna nizkost in
čokatost spremenila v današnje podobe, ko se je telo zožilo in podaljšalo! Pa
ne kar tako, samo od sebe, pač pa – zaradi tega, ker je prihajalo do križanja,
vseskozi, v katerem so se »čokci«, čokati, križali z višje raslimi, in, počasi,
svoje neke genske podobe spreminjali. To je EDINA »EVOLUCIJA« pri nevrsti (pri
križancih), nastali z omenjenim križanjem, medtem ko je vloga
boga-ki-je-človeka-ustvaril oddana – Človekovemu TIČU, s pomočjo katerega je
Homo Sapiens svoje gene trosil v – verjemi, prazno!
Ko bi
danes realizirali zamisli »genialcev«, in oživeli Neandertalca, bentiš, pa ko
bi mu dali nekaj časa, da soživi v človekovem svetu, da se pari s človekom… v
nekaj deset tisočletjih bi prišlo do popolnoma istih primerkov, kakršni so
človejaki! Potemtakem – čemu bi oživljal neko tozadevno novo neumnost, ni že
obstoječe več kot preveč?!
Aha, še
odgovor na vprašanje, zastavljeno že v naslovu!
Ja, ko
že toliko časa živiš v Človekovem svetu, da se NAUČIŠ »razumeti« neke preproste
zadeve, da te ni več strah poštnega nabiralnika, da se ne lotevaš gristi
avtomobilske gume… ja, takrat ni nekih NEPOSREDNO motečih dejavnikov, v okolju,
katere bi kot dejansko grožnjo zaznaval, pa postaneš – ZDRAVO bebast. In je vse
v redu s teboj, razen tega, da…
Ker (še
vedno) živiš v okolju, za katero nisi porojen (živiš v svetu odkritij, izumov,
tehnološkega napredka = v svetu Razuma), kot nagonsko, NErazumsko bitje, pa
načeloma ne moreš biti zadovoljen s svojim obstajanjem, vendar…
So
stvari, katere se, skozi čas, začnejo kot samoumevne izkazovati, se nanje
navadiš, pa se jih sploh ne zavedaš (že itak je njihovo zavedanje, zmožnost
zavedati-se, biološko, objektivno gledano najmanj problematična!), in se,
potemtakem, ne zavedaš tudi tega, da si, nekje v sebi, NEzadovoljen, da se NE
moreš vklopiti v svet, kateremu tozadevno pripadaš, dejansko pa si v njem
tujek, pa…
Poglej –
v džungli, krepko več stresov je tam, nikoli ne veš, če se boš, ko se na lov
podajaš, iz lovca spremenil v plen, nikoli ne veš, kje bo tebe, nekega tvojega,
strupenjača ugriznila, nikoli ne veš, kako se boš iz nekih konkretnih težav
izvlekel… pa zmorejo, tam, V SVOJEM NARAVNEM OKOLJU biti krepko bolj
zadovoljni, kot so človejaki v svetu Človeka, in, tam, niti pod razno ni teh
(in toliko) psihičnih obolelosti, kolikor (kakršnih) je tu, v tozadevnem svetu
napredka, potemtakem v svetu, v katerem bi MORALO BITI MANJ neljubosti, za samo
živetje, ko… ko bi to živetje dejansko sodilo v ta svet!
Ja, SO
zdravo bebasti, in bi se v džungli začeli povsem normalno izkazovati.
Postopoma, seveda, njihovi potomci. Zato pa, ne nazadnje, s svojim »razvijanjem
» družbenih odnosov vlečejo tja, naravnost v džunglo! Houm, svit houm… blagor
mu, kdor do njega dospe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar