Ne praznujem

Ne, danes ne praznujem, danes ni nobenega mojega praznika! Pravzaprav – če še tako pomislim, enega samega praznika ne vidim, katerega bi, z vsemi temi, občimi, obeleževal, ga slavil, ker – kaj pa naj praznujem, česa naj se veselim, tega, morda, da živim obkrožen s primitivci, in njihovim primitivizmom?!

 

Sicer pa kulturo častim. Takrat, kakopak, kadar jo pri nekem drugem zaznam, in kadar jo sam spočenjam. In…

 

Zahvaljujoč temu, da se ukvarjam z njo, se lahko zahvalim tudi za mnoga spoznanja, izjemno »prijetna«, povzročena prav s strani teh, in takšnih, ki danes slavijo! In slavijo nekaj, kar jim sploh ne pripada, do česar niti seči ne zmorejo, drugače, kot da uničujejo. Ja, tista Prešernova »nor je, kdor se s petjem ukvarja«, ni izraz zgolj njegovega spoznavanja, daleč od tega! Kakorkoli že…

 

Naj vrtijo, gobce, danes, kolikor hočejo, itak samo oni »vedo« o svoji kulturnosti. Pardon – »kulturnosti«!