Pismo nekemu prijatelju

Pozdrav!

 

V upanju, da je v tebi, nekje globoko, še vedno vsaj del tistega, čemur pravimo (resnično) prijateljstvo, pa v upanju, da boš zmogel toliko volje, da boš prebral, kar ti zapisujem, pa da boš o tem vsaj skušal razmisliti, sem se odločil pisati.

Prosim, da si zabeležiš vsako mojo trditev, pri kateri boš ugotovil, da NI skladna z resnico (da se bodisi lažem, ali se, ker sem nekaj spregledal, motim), pa da me o njej, kasneje obvestiš, oziroma mi POJASNIŠ v čem sem se zlagal ali zmotil.

In, ja – bom »dolgovezil«, bom »nakladal«, ker – kadar nekaj pojasnjuješ, potem potrebuješ trditve pojasniti, jih na daljše zapisati!

 

Začniva s PRIJATELJSTVOM!

Povej, kaj je zate prijateljstvo?

Je to stanje, v katerem se ti nekdo NE (z)laže?

Je to stanje, v katerem te nekdo NE (o)goljufa?

Je to stanje, v katerem nekdo NE odkloni samega sebe (svojega časa, volje, energije…) takrat, kadar želiš del časa prebiti z njim (lahko zgolj po telefonu, vseeno), ker ga potrebuješ bodisi za sprostitev, bodisi zaradi neke težave?

Je to stanje, v katerem nekdo NE izkazuje hinavščine do tebe, pač pa ti iskreno pove in govori?

 

Če se strinjaš, z zapisanimi opredelitvami, potem, povej: KDAJ (IN V ČEM) SEM SE TI (Z)LAGAL?! KDAJ (IN S ČEM) SEM TE (O)GOLJUFAL?! KDAJ (IN ZARADI ČESA) TI NISEM BIL NA VOLJO?! KDAJ (IN NA KAKŠEN NAČIN) SEM BIL HINAVSKI, NEISKREN DO TEBE?! Ker, veš – tvoje prepričanje (o tem malo kasneje) pa se ti JE ZLAGALO, te JE OGOLJUFALO, ti NI vedno na voljo in V POMOČ, NI ISKRENO DO TEBE!

Mimogrede – da bom pravilneje razumljen: prepričanje NI prav nič krivo, to je zgolj neko mnenje, posledično ravnanje, katero SAM sprejmeš (pomeni, da je prepričanje samo posledica tvoje ne/zmožnosti, mišljenjske).

 

Greva naprej – ZAUPANJE!

Kaj praviš, kaj je logično, to, mogoče, da zaupaš tistemu/nečemu, kar se ti poprej še ni izkazalo z neko lažjo, hinavščino, goljufivostjo… z nekimi slabimi zadevami, pač, ali boš prej zaupal nečemu, česar sicer sploh poznaš ne, v živetju, sploh še izkusil nisi, ti je, potemtakem, povsem TUJE, pa čeprav – ti je všeč?!

Ne, ni normalno, samo – saj tako itak vsi delajo (ja, ta, TUDI TVOJ, »vsi tako delajo«, ta pa o veliko zadev govori, jih razlaga), čemu ne bi tudi ti?!

Nikoli me nisi dobil na laži. Nikoli me nisi dobil, da bi te skušal goljufati. Nikoli nisem zavrnil neke tvoje potrebe, kadar si se, z njo, obrnil name. Nikoli nisem skušal ovinkariti, vedno ti v obraz povem… kadarkoli si potreboval (zase, ali za svoje, vseeno) neko intelektualno pomoč, si me našel… potemtakem, objektivno gledano, NIMAŠ OSNOV za to, da MI NE BI ZAUPAL! Je tako, ali se motim?!

Ampak – ker jaz NE govorim tistega, kar bi TI RAD SLIŠAL, še huje, ker TI MOJE BESEDE NISO VŠEČ, samo zaradi tega ti, preprosto, zavržeš vso normalnost, vso logičnost, pa – NE VERJAMEŠ TISTEMU, KATEREMU BI SICER MORAL VERJETI, ZAUPATI (in kateremu, v določenih primerih, obstranskih za tvoja temeljna prepričanja, tudi verjameš in zaupaš)!

Vprašanje: KAKŠNO je »prijateljstvo«, ki TEMELJI NA NEZAUPANJU, ob čemer nima nekih objektivnih osnov, za to, da ne bi zaupalo?!

 

NASVETI, SVETOVANJE

Imaš »srečo«, pa ti »nagaja spomin«… v bistvu s tvojimi pomnilnimi zmožnostmi, po vsej verjetnosti, ni nič narobe, vsaj ne narobe v tem smislu, da ne bi spet delovale, ko…

Isti (pa ne samo tega) problem je imela tudi Miša. Celo zdravili so ji (tisti TVOJI »znanstveniki«) te zadeve, leta in leta, in bi ji jih zdravili, domnevam, do konca življenja, ko ji jaz ne bi odpravil psihičnih krčev! Ja, prepričan sem, da je tudi tvoja težava s pomnjenjem posledica tvojega PSIHIČNEGA stanja!

Tu bi se spet lahko, za hip, vrnil k zaupanju, k nelogičnosti tega, da nekomu, kateremu BOJDA zaupaš, NE verjameš…

Velikokrat, kadarkoli si potreboval, si me spraševal za nasvet, za pomoč pri odločanju. Ja, bil sem tudi tvoj »zakonski svetovalec« (vem, si mi že povedal, da se tega ne spomniš), bil sem tudi tvoj »svetovalec« takrat, ko so ti ponudili mesto šefa (vodje nekih, koliko, osem, deset zaposlenih?!), in tega se, verjetno, tudi ne spomniš, čeprav…

Pustiva prvo omenjeno svetovanje ob strani, pri drugem sem ti nedvoumno povedal takole: kolikor poznam tebe, niti slučajno NISI primeren za vodjo (to sem ti, takrat, tudi pojasnjeval)! In – kaj se je zgodilo? Popolnoma nasprotno – sprejel si delovno mesto, in zaradi te TVOJE ODLOČITVE (NE zaradi delovnega mesta, pač pa dejansko zaradi TVOJE NE/ZMOŽNOSTI PRESOJANJA, DOJEMANJA REALNOSTI, ZARADI TEBE SAMEGA)) zabredel v kup nekih, NOVIH TEŽAV. Res?

Ja, vem, ti SI »PAMETEN«, in si »pameten« v božju mater, pa sprašuješ »vzvišene bebce« za njihovo mnenje (čemu sploh sprašuješ, ko pa si »pameten«), zato, da ga – NE boš upošteval (tudi to je izkaz izjemne »pametnosti«!).

 

NAČELNOST, POŠTENOST, PRAVILNOST

Zapisal sem ti že, da je tebi resnica tisto, kar ti je všeč. Zapisal sem ti, da NISI načelen (potemtakem tudi pošten ne, že do samega sebe). Zapisal sem ti, da ne bi smel imeti, TI, nobene moralne osnove, da bi nekomu očital njegov odnos do znanosti, glede na to, kako se ti izkazuješ. Pojdiva po vrsti, s KONKRETNIM primerom, da boš vedel o čem govorim, da boš razumel, upam, s čem se izkazuješ kot NEnačelen, NEpošten, ja, tudi kot NEumen!

VEGETARIJANSTVO.

Najprej sta postala vegetarijanca Jasna in Igor, malo za tem tudi ti.

Ko si mi povedal, o tej svoji odločitvi, ni pomagalo to, da me imaš (BOJDA) za prijatelja. Vsa moja prepričevanja so bila zaman, ker TI »VEŠ«, JAZ PA SAMO NEUMNOSTI GOVORIM!

Govoril sem ti, da nas narava ni zaman naredila kot vsejede. Govoril, da ni zaman naredila rastlin, zaman živali, pač pa – ker gre za različne strukture, gre tudi za različne posledice teh struktur, pa rastlinske beljakovine NE morejo biti ustrezne živalskim, jih NE morejo nadomestiti, vendar – ti si (bil) »pameten«, ti »zaupaš« (tudi o tem bova, malo kasneje) nekim prepričanjem… nekim svojim, taisto »pametnim znanstvenikom«.

Celo tako agresiven, NESRAMEN vegetarijanec ( = skrajnež) si bil, da si druščino, ki se je zbrala, za mojo petdesetletnico, zmerjal z MORILCI (ker jedo/jemo meso)! In so bili v tej družbi tudi krepko starejši od tebe (potem si se tudi z nezmožnostjo spoštovanja izkazal, z NEVZGOJENOSTJO, da o netolerantnosti = NEsprejemanju drugačnosti ne govorim), in takšni, katere si PRVIČ videl, jih sploh poznati nisi mogel!

Poglejva zdaj, kako »principielen«, »pošten«, »dosleden«, »zvest« samemu sebi in svojim prepričanjem si. Kako »veš«, da so ta prepričanja pravilna…

Tvoj odnos do znanosti bi moral biti znan tudi tebi. Če vsaj malo poštenosti, samokritičnosti premoreš, pa vsaj malo spomina (predvsem za tisto, kar ti NE prija slišati)!

 

Odklanjal si mnenja medicine (znanosti) takrat, ko si se odločil za vegetarijanstvo, ker – samo nakladajo, podkupljeni so, ne znajo pravilno razmišljati… in si »vedel«, da neki tvoji »znanstveniki« trdijo drugače, pa – ker so govorili tisto, kar je bilo TEBI VŠEČ, si »vedel«, da – govorijo »resnico«…

Ko ti je zagustilo, in ko ti je zdravnik povedal (isto tisto, kar sem leta nazaj tebi govoril jaz!), da je tvoje telo požrlo vso mišično maso – takrat si začel jesti ribe. Ob čemer…

Pomniš, da sem rekel, da se niti samega sebe ne zavedaš? Ti tu pojasnim…

-          Če res VEŠ nekaj, potem to svoje vedenje upoštevaš, njemu ustrezno se obnašaš… pomeni, da prej NISI VEDEL (čeprav si bil prepričan, čeprav si »vedel« da »veš« - naj te ne skrbi, ne gre samo za en, konkreten primer, na tak način se izkazuješ redno, malodane v vsem)! Pomeni, da si s premembo svojega ravnanja izkazal sledeče:

-          Takrat, kadar je tvoja »rit« (razumi v prenesenem pomenu) ogrožena, takrat, ko vidiš (na stanju tvoje »riti«), da se neka teorija NE obnese, takrat – zlahka zamenjaš prepričanje, takrat, preprosto, POZABIŠ na svoj (dotedanji) »prav« - prilagajanje okoliščinam = oportunost = nenačelnost = nemoralnost = ne nazadnje = nezmožnost samega sebe izkazovati v sebi zvestih podobah!

-          Stanje tvoje »riti«, tvoje ugodje/zadovoljstvo , tvoj občutek ne/ogroženosti, je tisto, kar TEBI PREDSTAVLJA MERILO »RESNICE«! Pri čemer se sploh ne zavedaš tega, da: se izkazuješ kot HINAVEC (v odnosu do svojega prepričanja, za katerega, še vedno, »VEŠ«, da je »pravilno«  - ČE JE PRAVILNO, ZAKAJ SI GA POTEM SPREMENIL, ga prilagodil lastnemu zdravstvenemu stanju?!). Da se izkazuješ z NEUMNOSTJO (zagovarjal si to, da je vegetarijanstvo tisti RES ZDRAV način živetja, ampak – KAKO je lahko takšno, ko pa je tebe pripeljalo do TVOJE ogroženosti?! – malček »pozabljaš«, na preprosta dejstva, da v neki, na primer, Indiji, živetvena doba ni tako dolga, kot je v Evropi… ti pa bi rad dolgo živel, mar ne?!). Izkazuješ se, spet, kot HINAVEC, ker TEBI zadošča, da »se ribjim dušam opravičiš, ker boš ribe pojedel«, in boš to naredil zato ker – ti je za ribe, za katerokoli meso »figo mar«, ti boš vedno sledil klicu ne/zadovoljstva, ne/ogroženosti lastne »riti«, ti boš jutri, če bo treba, »pozabil« na vse, in boš tudi kravje meso jedel, samo da – boš ti zadovoljen, telesno zdrav, dolgo živeč!

-           Ja, ker si TI SAMEMU SEBI, tvoje stanje, MERILO RESNICE, nekakšna OS, krog katere bi se moralo vse vrteti! Ni tako?! Ja, dragi moj Bato, tudi kot sebičko se znaš, marsikdaj, izkazovati! Pa ne govorim o tem, da ne bi bil pripravljen pomagati (nimam osnov, da bi kaj takega rekel, ampak o drugih zadevah – preveč jih je, predolgo bi bilo, za to pisanje, že itak ti bo preobsežno, predvsem neljubo).

-          Je to zate poštenost? Je to zate imeti-svoj-obraz, ali si, mogoče, zgolj eden od milijard (konkretno osmih) tistih vsi-tako-počnejo, neka brezobrazna, neumna zadevščina, ki bi o vsem govorila, vse presojala, obenem pa same sebe ni zmožna videti, o sebi pravilnih ugotovitev sprejemati?!

 

V nekem pogovoru si rekel »saj nisem butast«… takrat si me, zelo, vleke za jezik! Sanja se ti ne, kako sem tudi sicer (celo tu, ko pišem besede, katere ti NE bodo všeč… pa ne zaradi tega, ker bi bile grde, te besede, pač pa zaradi tega, ker – TI NI LJUBA RESNICA, zlasti tista, ki o tebi govori… ti je ljubša tvoja »resnica« = tvoje laži, s katerimi samemu sebi mažeš oči, in skušaš tudi drugim) uvideven do tebe. Tudi tega, kar sedaj pišem, ti NE bi bral, ko me ne bi upanje, da ti (še) lahko pomagam, gnalo v nekaj, kar se lahko izkaže kot »misija nemogoče«, v to, da ti skušam »odpreti oči«, pa da, posledično, nekaj narediš, po vprašanju svojega (psihičnega) zdravja!

Ja, izkazuješ se z neumnostjo, o tem ni dvoma. Potrebno bi bilo ugotoviti vzrok, tega tvojega izkazovanja, je naravna zasnovanost kriva, ali psihična obolelost. Kolikor pomnim tebe, kakršen si bil nekoč, dopuščam možnost, da je »samo« psihično stanje tisto, kar te vse bližje POPOLNI NEDOJEMLJIVOSTI vodi (saj veš, kajne, kaj je to biti-popolnoma-nedojemljiv?!), in v kolikor je temu res tako, potem je tvoje stanje odpravljivo, ozdravljivo, v nasprotnem…

 

Ti, ki tako rad opozarjaš na to, da je treba prisluhniti znanosti (tisti tvoje vrste, seveda, takšni, ki trdi lepe trditve, takšne, ki pomirjajo/blažijo celo strah pred smrtjo, nadomeščajo nezmožnost soočiti-se-z-objektivnimi-dejstvi), ti, ki SPET (po tem, ko ti je ZDRAVNIK povedal, da moraš jesti meso, po tem, ko si se antibiotikov nagoltal) hodiš k »znanstveniku« homeopatu (sploh veš, kakšen DVOLIČNEŽ se izkazuješ?!)… ti ni zdravnik povedal, da pojdi k psihoterapevtu?! Povej, je res cena 50 evrov/uro razlog, da ne greš tja, ali te je, mogoče, STRAH pred terapevtovim delovanjem?

Ko sem, pred časom, o tem govoril s tvojo ženo, mi je »razkrila« to, da vsak-mora-imeti-neko-prepričanje… Veš, jaz, »vzvišen nakladač«, imam navado govoriti o tistem, kar sem uspel dejansko spoznati, predvsem skozi prakso, pa kar zmorem dejansko dokazati, s tem, ko uspem razrešiti nek konkreten, dejanski problem, pa – ne vem zakaj, ampak jako sem alergičen na razna »modrovanja«, za katera je značilno predvsem to, da tisti, ki jih izrekajo, POJMA O ZADEVAH, O KATERIH GOVORIJO, NIMAJO! Pardon: NIMATE!

Če se bojiš, da bi ti terapevt ODVZEL prepričanja, potem je tvoj strah NEUTEMELJEN, ker – noben DEJANSKI (ne tvoj »znanstven«, s šolskim potrdilom okinčan, obenem pa popolnoma NErazumevajoč, le nek papagajček!) terapevt NI TAKO BUTAST, da bi te brez prepričanj pustil, pač pa – z njegovo pomočjo boš TI dospel do nekih novih, drugih prepričanj, takšnih, ki pa SO SKLADNA (za razliko od teh, na katera se lepiš, in te, počasi, a zanesljivo, uničujejo, ubijajo!) TAKO Z ETIKO, KAKOR Z OBJEKTIVNIMI, NARAVNIMI STANJI = Z RESNICO!

 

Tvoja volja – lahko verjameš (razumeti, itak, NISI, objektivno, zmožen – prosim, ne »razumi« tega kot izraz moje »vzvišenosti«, mojega nekega »poniževanja tebe, ker še zdaleč to ni to, pač pa govorim o dejanskih stanjih!), potemtakem mi lahko zaupaš, pa kreneš v razreševanje lastnega SRANJA, lahko pa nadaljuješ, kot si zastavil pred nekimi dvajsetimi, tridesetimi leti?! Morda – zaradi smrti tvojega očeta?

 

Si uspel prebrati? Sem se kje (z)lagal? Sem kje zapisal logiki nesprejemljivo stališče? Si, kje, kjerkoli, dobil občutek, da ti skušam slabo delat? S tem, ko ti o resnici govorim?!

P.S

Ja, tudi s takšnimi zadevami se ukvarjam, čeprav...

Večinoma se izkaže, da, z njimi, le "čas, prizadevanja, SEBE v prazno mečem", vendar - če ne vplačaš stavnega lističa, takrat tudi zadel ne boš in - če ne skušaš pomagati, tudi pomagal ne boš!

Je pa dejstvo, žalostno, da prav na tak način (ko skušaš pomagati, nekoga izvleči dobesedno iz dreka), ko drezaš v neko psihično stanje, v neka prepričanja, takrat zelo, zelo tvegaš, da - so bo ta, komur želiš pomagati, odmaknil, še krepko bolj, stran od tebe, pa...

Pa, počasi, a zanesljivo, ostajaš brez prijateljev.

Pač, tako je to, na tem pametnem, iskrenem, poštenem svetu, na katerem raje poslušajo laži, kot da bi  resnici dali vsaj možnost njenega obstajanja!