Beračenje

Beseda in pojem »beračenje« sta obče znana, zato ni potrebe, da bi ju razlagal…

 

PRIZNAM:

-        NI mi ljub pogled na nekoga, ki berači;

-        Izkušnje so me naučile, da večina beračenja temelji na laži (čemu ne bi, ko pa tudi večina »sobivanja« temelji na laži?!), zaradi tega od tistega, ki me prosi za pomoč, pričakujem resnico: povej, da potrebuješ za steklenico vina, ne nakladaj, da ti je zmanjkalo denarja za vozovnico, za pot do doma;

-        Praviloma plačujem s kartico, zaradi česar nimam, s seboj, nekih kovancev;

-        Moj finančni položaj mi ne dovoljuje pretirane radodarnosti;

-        Raje dajem, kot prejemam. In raje pomagam, kot da sem pomoči deležen;

-        Vsakokrat, ko se znajdem v položaju, da si moram sposoditi denar, mi je neprijetno, pa komaj dočakam trenutek, ko lahko izposojeno vrnem.

 

Izkušnje so me naučile tudi sledečega:

-        Kadar nekdo berači, nekje »na cesti«, večina mimoidočih »dobrih ljudi, pripravljenih pomagati« obrne glavo (pogled) vstran;

-        Kadar je večina taistih »dobrih ljudi, pripravljenih pomagati« stacionirana, nekje, na primer za neko mizo, v lokalu, in pristopi berač(ica), prav tako, taista večina, obrne glavo (pogled) vstran. In »ne vidi«, »ne sliši«. Prav…

Svet je takšen, kakršnega vidim. Takšen, kakršnega sem ZMOŽEN videti, in takšen, kakršnega ŽELIM videti, pa – če se delam, da ne vidim, ne slišim, ne zaznavam, takrat, preprosto…

Ja, takrat, preprosto in nedvoumno, nekomu, ki se znajde ob tebi, poveš, da zate NE OBSTAJA, da niti toliko NI VREDEN, da bi mu vsaj tisti besedici »ne dam« namenil! In s tem, ko se tako izkažeš, ti, »dober in pomagati voljan«, s tem, v bistvu, govoriš izključno O SEBI! Ob čemer si TAKO BUTAST, da niti pod razno ne pomisliš na to, da se, morda, tudi sam, nekega »jutri«, znajdeš v položaju, ko boš potreboval pomoč (nekoga drugega)!

 

Beračenje je neljuba zadeva, in predvsem – problem skupnosti, družbe. Družbe, ki je nesposobna sleherniku zagotoviti neke osnovne možnosti (pre)živetja. In med zagotavljanje teh možnosti sodi tudi zagotavljanje nekega okolja, temelječega na etičnih normah, na moralnosti!

Resnici na ljubo: družba, sestavljena pretežno iz NEmoralnih bitij, NIKOLI NE MORE BITI MORALNA!

 

Verjetno si že slišal za »trgovino z belim blagom«. Vsaj moral bi, slišati, ti, ki vse in o vsem veš. Pardon – »veš«! Pa tako, kot mnoge »prostitutke« prodajajo spolne usluge ( = same sebe!) zaradi tega, ker so v to prisiljene (in jih fizično kaznujejo, če niso uspešne, in jim grozijo s smrtjo njihovih svojcev, v kolikor bodo odklanjale prostitucijo, ali, bog ne daj, prijavile »delodajalce«)… takisto se dogaja na področju beračenja! Še več – marsikoga, otroka ali odraslega, »delodajalci« NAMENOMA POHABIJO, zato, da bi, pohabljen, zbujal večjo mero sočutja, posledično – zaslužka. Potemtakem…

 

Da, tako kot za tisti ne-posodim-denarja, tako tudi beračenje zmore temeljiti (potekati) na osnovi različnih vzrokov:

 

-        Lahko, da sem len, ne želim delat, obenem ugotavljam, da lahko živim z beračenjem;

-        Lahko da sem »padel v roke« nekemu izkoriščevalcu, ki mi ne dopušča izbire, o tem, če bi/ne bi beračil;

-        Lahko da sem poprej preizkusil vse ostale možnosti, da bi na nek drug način dospel do zadovoljevanja svojih temeljnih potreb, in sem se, neuspešen, odločil za skrajni, zame PONIŽEVALEN ukrep, pa beračim. Vendar…

 

Dokler tega berača vsaj ne vidiš, dokler ga vsaj ne poslušaš, do tedaj tudi NE MOREŠ SPOZNATI VZROKOV njegovega početja, beračenja! Do tedaj NE BI SMEL BITI VZVIŠEN, ponižujoč do osebe, ki te nagovori za pomoč! Vendar, ker si… kako sem že nedavno zapisal? Aja, spomnil sem se:

 

ker SI BUTEC, si dovoliš nekaj, kar se ti celo »normalno« zdi, pa prosečemu niti tega ne priznaš, da OBSTAJA…

… tam, nekje ob tebi, a ga ti »ne vidiš«, »ne slišiš«!