Zavedam
se, pa še kako, da to, kar, in kakor, zapisujem privlači, praviloma, »bralce«.
Tiste, ki mislijo, da znajo, da zmorejo brati, dejansko pa tega niso zmožni,
ker…
Sicer
zapisujem z besedami, ki naj bi bile obče znane, ali pa so vsaj, v nekih
izjemnih primerih, dostopne v različnih slovarjih, pa – če si pameten, potem ni
vrag, da ne bi znal slovarja uporabiti, ko – ko bi te vsaj do tega pripeljala
zmožnost spoznavanja, da bi ugotovil to, da ne razumeš besede, za katero meniš,
da veš o čem govori!
Ja,
tudi če »pre/berejo« neštetokrat slišano besedo, takšno, kakršno sami nenehno
uporabljajo, kaj jim pomaga, to, ko pa – NE VEDO o čem ta beseda govori, ko pa
NE VEDO, da tistega, kar beseda pojasnjuje, NE premorejo! Pa…
Tako
sta njihova »ponos« in »spoštovanje« nekaj, kar, zares, sploh ne obstaja, kajti
– kako si lahko ponosen nase, ko pa ene same kakovostne vsebine ne premoreš, ko
zate niti ena sama kakovostna značilnost ne velja, pač pa si »ponosen« na
tisto, za kar niti z mezincem ne rabiš mignit: na narodnostno pripadnost
(katero ti že starši opredelijo, z vpisom v register, in ti potem nenehno
ponavljajo, iz svojih tupastih betic v tvojo, da moraš-biti-ponosen-ker-si-Slovenec,
čeprav – kaj je posebnega, na tem, da si Slovenec… v odnosu do nekega, na primer,
Albanca, Kitajca, kogarkoli drugega?!), na neko svojo »sveto« naravno danost
(katere tudi nisi ti so/ustvarjal, in kakršne imajo tudi povsod drugod po
svetu), pa na jezik (kateremu ne samo, da prispevaš tako, da ga razkrajaš, pač
pa – celo ne veš, o čem govorijo njegovi sestavni deli, besede, pa. po
možnosti, niti tega ne veš, kdaj je potrebna, in kdaj ni, na primer, velika
začetnica)…
Če sam
ne premoreš ničesar, nobene kakovosti, s katero bi se lahko ponašal, če sam »spoštuješ«
neko NIČ-posebnost, celo NEVREDNOST, potem, dragec, sploh NE veš kaj to
spoštovanje je, kako se to, konkretno čustvovanje izkazuje, pa…
Pa si »ponosen«
in »spoštujoč« in, obenem, »pošten« takrat, kadar nemoralne ( = SEBI ENAKE) na
oblast popelješ… pa takrat, kadar le-ti tudi tebi dajejo (da lahko zase bolj
neovirano jemljejo), in šele takrat, ko tebi več ne dajo, šele takrat izkažeš
tisti svoj »ujemite lopove«!
Sem že
slišal tisti redno-berem-kar-zapišete-a-ničesar-ne-razumem. Super, vsaj
priznanje, da nekdo, ki moje zapise »bere«, ne razume. Kakopak, krivda je, v
njegovih očeh, na moji strani, ker – kaj pomaga, da uporabljam besede, ki NAJ
bi bile obče znane, on ne razume, on je normalen, pomeni – z menoj je nekaj
narobe! Pa čeprav me REDNO bere (osebno NE berem bedarij, dovolj mi je, pri
nekom, pretolči se skozi prvo, morda še drugo stran, pa da ga za vedno odložim,
ker – če že zastaviš butasto, potem boš tako tudi nadaljeval, vse do konca!)!
Večinoma
pa doživljam odkrito izpoved, ki pravi, da je z menoj nekaj narobe, ker –
razlog je enak kot v prejšnjem odstavku:
oni-so-pametni-pa-če-ne-razumejo-jaz-nisem-pameten…
In tu
kličem Galilea na pomoč…
Galileo:
»Zemlja je okrogla!«
Marsikomu
je bil Galileo simpatičen, iz nekega, meni neznanega, vzroka. Marsikdo ga je
poslušal, se z njim pogovarjal. To, da ga nihče ni »slišal« ( = vedel o čem
govori, razumel njegovo izgovorjeno), to je že druga plat zgodbe. Pa – ker je
bil, temu marsikomu, simpatičen, pa ker ta, marsikdo, ni mislil, da je Galileo
butec (pa čeprav je govoril o okroglem planetu, za razliko od vseh teh ta pametnih!)
je razmišljal nekako takole: Galileo je fejst dečko, ni neumen, pomeni, da ve
kaj govori, potemtakem – če govori drugače, kot mi vemo – in bržčas tudi on ve,
to, kar vemo mi, potem – vrag ga vedi KAJ pojmuje pod besedo »okrogel«! Lahko da
z »okroglostjo« misli na nekaj popolnoma drugega, kot je tisto, na kar mislimo
mi!
Da to
ni mogoče?! Res? Poglej, tudi to sem že (večkrat) omenjal…
Nekoč,
ko so še UMNI slovarje (in pravopise) sestavljali, je beseda »reklamacija«
pomenila izvajati-reklamacijo = izvajati NEGATIVNO kritiko nekega izdelka
in/ali storitve = izkazovati NEZADOVOLJSTVO nad nečim, in je, na drugi strani,
beseda »propagirati« pomenila izvajati propagando = širiti novico o nečem =
izpostavljati prednosti nečesa = delati reklamo…
Danes
pa…
Danes
pa beseda »reklamirati« očitno pomeni OBOJE, za bebce in njihovo »razumevanje«.
Pomeni, da ena in ista beseda govori o dveh popolnoma drugačnih, celo
nasprotujočih si, med seboj izključujočih se vsebinah! Pa čemu potem tudi
takrat, v Galileovem času, beseda »okroglo« ne bi mogla, po nekih »ovinkih«,
pomeniti »ploščato, na nek čuden način ploščato«?!
Ampak
danes-vemo-več, sem že neštetokrat slišal, pa »če več vemo, potem tudi več
razumemo«!
DREKA,
za goro dreka več razumeš, še vedno razumeš natanko toliko, in tako, kot so
razumeli takrat – NIČ! Ker, veš, razumevanje ni neposredno odvisno od neke
količine podatkov, s katerimi razpolagaš (od tozadevnega znanja), pač pa
izključno od – tega, če imaš zmožnost razumevati, če te je Narava zasnovala kot
razumsko bitje! Tudi enciklopedija NIČESAR ne razume, pa je v njej vse spoznano
znanje o nečem!
Ne
nazadnje – če misliš, da danes-več-vemo, da smo-danes-pametnejši, da… mar ni še
do nedavnega veljalo to, da je atom najmanjši nedeljivi delec?! IN vsi so »vedeli«
(DESETLETJA dolgo), da je temu tako, in vsi so pozabili na to, da so takrat
bili pametni, ker so to vedeli (in so »vedeli« tudi to, da v jedrskem reaktorju
POTEKA CEPITEV teh atomov, pa – če nekaj cepiš = deliš na nekaj še manjšega,
potem to, cepljeno, deljeno NE MORE BITI NAJMANJŠE NEDELJIVO!!!), pa so pametni
tudi danes, ko jim je povedano, da je atom, vsaj kot tak, odpadel. Pač, danes
ta pametni »vedo«, da je najmanjši nedeljivi delec – kvark! Ampak…
Ko bo
znanost dospela (če sploh kdaj) do še bolšjih tehničnih pripomočkov, takrat bo
tudi kvark padel, še več – močno dvomim, v to, da bomo sploh kdaj dospeli do
spoznanja o dejanskem najmanjšem nedeljivem delcu! Kakorkoli že…
Povsem
realno je, da Galileo zanje ni bil butec butec (ker je, pač, mogoče z besedo »okrogel«
na nekaj drugega mislil), pač pa je bil zgolj običajen butec, ker ta pametnim
ni znal pojasniti, na kakšno ploščatost misli, takrat, ko o okroglem govori!
Včasih
pogledam tja, kjer »administrator« (bolje beležnik ogledov) zapisuje število »obiskov«,
pa s katerih področij Sveta so ti obiski izkazani, pa…
Ko ne
bi (predolgo) spoznaval občih »odlik«, bi mu še verjel, da so moje besede
brane, tako pa – imam majhno, sila majhno upanje, da med temi, ki »berejo«,
obstaja tudi nekdo, ki zares bere, pa – tudi, če dvomi v moje trditve (pač, za
poznavanje nečesa moraš najprej dospeti do potrebne količine, mase
verodostojnih informacij, vsi pa se ne ukvarjamo z vsebinami, katere sodijo,
denimo, na področja psihologije, psihiatrije, pedagogike, sociologije,
biologije kot take…), morda obstaja neka, še manjša možnost za to, da bo o njih
vsaj razmišljal… in sebi, potem, kasneje, s pomočjo primerov, katere pa pozna,
iskal razlage, krepko ustreznejše, logiki, dejstvom sprejemljivejše, kot so
tiste, ki o nekih vzgojah, pa izobrazbah in ne vem kakšnih bedarijah še govorijo,
in to počnejo že dolgo, ter še dlje, pa skušajo s spremembami istega delovati
na »človeštvo«, a jim to nikakor ne uspeva…
Ja,
mrgoli teh, ki »vedo«, da jaz nimam pojma. Resda ne pomislijo o tem, da sami
niso zmožni pojasnjevati. Resda ne razmišljajo o tem, da sami niti besed ne
poznajo, katere uporabljajo. Resda ne razmišljajo o mnogočem, ker – ne samo, da
niso zmožni razmišljati, ne samo, da sproti pozabljajo tisto, kar berejo (njim
je najbolj »razumljivo« branje takrat, kadar ga v čim krajši podobi zapišeš!),
resda… KO bi bili zmožni, mišljenjsko, potem NE BI BILI BUTCI! Potem ne bi ob
toneči-državi govorili o neki (predvsem obči in tudi lastni) poštenosti, pa
pridnosti, sposobnosti, celo moralnosti, ker – kadar smrdi, po zatohlem, trohnečem,
takrat nisi na nekem griču, s soncem obsijanim, pač pa v močvirju, sredi blata!
Ampak…
Ko bi
se nanje oziral, ko bi mi bili merilo, v čemerkoli (razen v tistem
kako-NI-umno-pravilno-pošteno!), potem v bistvu ničesar ne bi imel izkazovati,
potem ničesar, kar sem uspel izvršiti, ne bi izvršil, potem…
Ma,
celo ko sem razne pesmi na splet lepil, niti pod razno nisem pomislil na to, da
me bo nekdo opazil, zlasti izven dežele, a – me je. In sem potem hodil, na
razne prireditve, namenjene otrokom in njihovemu ustvarjanju, pa se tam s
svojimi pesmimi predstavljal. In, mimogrede: ko bi se pristojni, razni
učitelji, pa ministri, vzgojni svetovalci sploh zavedali, v kakšnem dobesedno
zateženem okolju živimo, ko bi se zavedali, da je katolištvo ena najbolj
zateženih, in kvarno delujočih ver… bentiš, tam, na »jugu«, kjer mladež bolj
sproščeno odrašča (pa ne trdim, da je tam več umnih kot tu, daleč od tega!),
tam na vsaki prireditvi srečaš kar nekaj otrok, ki te, svojim rosnim letom
navkljub izjemno prijetno presenetijo, s svojimi izdelki (celo s takšnimi, da
toliko čustvovanja, toliko zrelosti, toliko umetelnosti marsikak tukajšnji –
odrasel – »pesnik« ne premore!), dočim tu, pri nas…
Že
enajst let neposredno sodelujem pri neki tovrstni prireditvi, že enajst let
(brezupno) čakam, da odkrijem vsaj skromne zmožnosti nekega miniminimini
prešerna, pa – lahko na prste ene roke štejem tiste, ki so se, z nekimi
svojimi, resda posamičnimi izdelki, izkazali, a iz njih ničesar ne bo! Vsaj kar
zadeva ustvarjalnosti! Po drugi strani pa mrgoli tistih, ki žvečijo neštetokrat
prežvečene, in nenehno žvečene fraze svojih starih/staršev, se z bebavostjo
izkazujejo, in katerim domišljija pomeni zgolj in samo – obnova vsebine neke
knjige, filma!
Takole,
spet sestavek, ki bo večinoma šel v prazno. V prazno je, ne nazadnje, šla
večina mojega živetja, pa – nekaj besed več ali manj, bistvene razlike ni! Vsaj
ne takrat, kadar živiš ob teh, ki se nikoli ne povprašajo: mejduš, če smo mi
razumni, kako to, da tudi mi ne odkrivamo, kako to, da nam ne uspeva, vse
tisto, kar zastavljamo… kako to, da tudi mi nismo »geniji«?!
Brez
skrbi, saj ste, neke vrste, »geniji«, ker – čeprav tega niste zavedajoč se
naredili, čeprav se tega sploh ne zavedate, niti danes, niti se boste,
kadarkoli, zavedali – če ni genialno to, da se, kot nek zametek, »vrineš« v
tuje telo, pa to telo, od znotraj žreš, preden ga zapustiš… ja, tudi v
človekovem telesu je moč najti tovrstne tujke, parazite, neke vsebine, pač, ki
vanj ne sodijo! Čeprav – VSE JE ZLATO; KAR SE SVETI, mar ne?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar