V
minulih dveh dneh sem doživel lepe, potemtakem prijetne trenutke. In – »udarili«
so kot strela z jasnega, povsem nepričakovano. Vendar – po vrsti…
Pred
enajstimi leti sem postal »idejni oče« nekega, tukajšnjega, festivala otroške
poezije. In ta festival še obstaja, pomeni, da se bo, letos, že enajstič odvil.
Kdor je
kadarkoli počel, nekaj podobnega, ta, morda, ve, koliko dela je s tem. In ga
je, če počneš to in tako, kar in kakor počnem jaz, precej, in še več, kajti…
Porabil
sem krepko več, kot znaša mesečni fond delovnih ur, za to, da sem:
- Združeval
prejete izdelke v okviru ene same, vsem skupne datoteke;
- Oblikovno
urejal zapise, katerih ni bilo malo, tistih, pač, ki, kaže, niti brati ne
znajo, kaj šele da bi bili, »demokratični«, kakršni so, zmožni upoštevati
navodila, opredeljena v samem natečaju;
- Spočenjal
sezname sodelujočih učencev in šol;
- V
treh, včasih tudi v četrtem in petem, krogih izbiral tiste najboljše,
finaliste, vabljene na zaključno prireditev, in, med njimi, tudi prejemnike
nagrad, v dveh starostno opredeljenih kategorijah…
Kakopak,
pred tem je bilo potrebno tudi razpošiljati natečaj, po tem pa obvestilo o
izbranih finalistih, pa, kakorkoli že, po nekih letih sem ugotovil, da oči,
preprosto, ne zdržijo več, toliko sedenja in zretja v zaslon računalnika. Da bi
bila zadeva še hujša – takoj, ko sem končal svoje delo tukaj, me je že čakala
podobna, celo težja naloga, za podoben festival v Bosni. Da…
Spočetka
so me zgolj vabili, na njihovo prireditev (pred tem sem bil na nekem festivalu
v Crvenki, Srbija, tam sta me »odkrila« organizator festivala Zmajeve dečje
igre, nekdaj največje tovrstne prireditve na Balkanu, iz Novega Sada, in
organizator festivala Dečje carstvo, Banja Luka… tako, da sem začel »romati«
tudi drugod), kot gosta, in nastopajočega, v kakšni šoli ter, predvsem, na
osrednjem dogodku festivala, na zaključni prireditvi, kasneje pa sem bil
zaprošen za pomoč, in sem tudi tu širil njih natečaj (kakopak v prevedeni
podobi), prejemal odzive (prispevke učencev), pa, spet, izbiral ter, na koncu,
izbrane tudi prevedel v srbski jezik…
Po
nekaj letih takšnega početja, sem se soočil z dejstvom, da, enostavno, ne
zmorem več. Vsaj toliko in vsega ne. Takrat sem tudi sprejel odločitev, da se
umikam iz t. im. javnega življenja, pa sem se nehal udeleževati tudi tovrstnih
prireditev, povsod, tudi tu. Kakorkoli že…
Leta
nazaj sem prenehal hoditi na te festivale, in nekaj let kasneje sem pojasnil
organizatorju iz Banja Luke, da ne gre več, ter prenehal izvajati podeljena mi
opravila. In je možakar to, očitno, razumel tako, kot da se, v celoti, umikam s
teh prireditev… potemtakem tudi s tukajšnje…
Res je,
tudi o tem sem razmišljal, da bi se, in to predvsem zaradi omenjene težave z
vidom (saj ne gre za to, da ne bi videl, pač pa – s preobremenjevanjem oči se
porodijo določene težave, pa v izogib njim…), tudi tu odločil za prenehanje,
vendar sem se, pred letošnjim letom, dogovoril z oblikovalcem zbornika
(katerega izdamo vsako leto), da bo odslej on zbiral prejete (in oblikovane)
prispevke, pa razne sezname delal, dočim bo meni ostal natečaj, pa izbiranje,
pa končno obvestilo o izbranih, skratka – za neke dve tretjine mesečnega fonda
ur…
Čemu
sem vse to pojasnjeval? Zaradi uvodoma omenjenega presenečenja, izkazanega v
podobi pisemca, sila kratkega, neke učiteljice, ki je izrazila upanje, da ne
bom (v nasprotju od nekih govoric) zapustil festivala, da me sicer pozna samo
prek (moje) pisane besede, a sem, po njenem mnenju, nenadomestljiv. In mi je, v
primeru, če preneham s sodelovanjem, zaželela srečo, povsod in na vsakem koraku…
Te
učiteljice nikoli nisem srečal, nikoli se z njo nisem pogovarjal, niti s
pomočjo telefona, edina komunikacija, med nama, je bil njen formalen dopis, s
katerim mi je, kot priloge, posredovala prispevke učencev, in moje, prav tako
formalno, potrdilo (imam to »grdo« navado, da odgovarjam praviloma na vsak
prejet dopis) o prejemu poslanega. Nič več.
Kakopak
sem ji odgovoril. Da nihče ni nenadomestljiv, da je vprašanje le to – kako bo
nadomeščen. Obenem sem skušal uganiti, iz katerega vira so govorice dospele do
nje, ker – če jaz, sam, ne vem, da od nečesa odhajam, potem bi rad vedel vsaj
to – kdo pa ve, da tako počnem?!
Včeraj
sem dobil pojasnilo, in ponovno izraženo mojo-nenadomestljivost… zvedela je iz »bosanskih
logov« (da, tudi »njeni« učenci, očitno, sodelujejo na tamkajšnjem, banjaluškem
festivalu)… pa sem ji pojasnil, celotno zgodbo, tako kot sem jo pojasnil tu, v
tem zapisu…
Ta
učiteljica zagotovo ne izvira s podtriglavskih gričev in dolin! Ne vem,
lahko da so njeni praprapredniki dospeli z juga Afrike (od tam se je Človek
podal na potep prek Sveta), lahko, da so padli z nekega Marsa, a zagotovo sva v
nekem sorodstvu, četudi daljnem, kajti oba sva – popolno nasprotje te, večinske
občosti! Občosti, ki »ve«:
-
Kaj
pa je to kaj takega, kar ti opravljaš?!
-
To
bi, v končni fazi, zmogel vsakdo!
-
V
Sloveniji mrgoli pesnikov, ni vrag, da se ne bi kakšen našel…
Vem,
sila »domišljav« sem, vsaj za tiste, ki ne ločijo med samozavestjo in
domišljavostjo (»odliko« teh, ki vse »vedo« in »znajo«, a se jim zalomi vsak
poskus, da bi te svoje sposobnosti izkazali), pa se, prav radi tega, pri
odgovoru na prvo trditev obrnem, s priprošnjo, na srbskega pesnika Jovana
Jovanovića Zmaja, ki je nekako takole zapisal; »Kad se gleda, sve je lako, kad
se radi – nije tako!«
V
odgovor na drugo, trditev, zapišem le tisto, kar sem imel priložnost
spoznavati, in spoznati, v minulih šestinšestdesetih letih: ta »vsakdo«, ki
niti preproste, prebavljive vloge za sprejem na delovno mesto ne zna napisati,
ta »vsakdo«, ki niti o tistem, kar tozadevno prebere, ne ve, kaj je bral?!
V
odgovor na tretjo pa bi, kot to sicer že počnem, jaz, domišljavec, samo tiste
navednice, narekovaje dodal, k besedi pesnikov…
Slej ko
prej me več ne bo,
slej ko
prej me noč vzame,
tisti »kaj«
in pa »kako«
sta za
druge, in ne zame…
Bodo že
razreševali,
ne nazadnje
– prav vse mine,
meni
skalo težko dali,
da ne
planem iz globine…
Ampak…
ja, priznam, lisjak,
zase ogenj
načrtujem,
pa da z
vetrom šinem v zrak,
tja, v
čistejše odpotujem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar