V
vsakem soživetju, in tudi v vsakem živetju, posamičnem, obstajajo določeni
regulativi, neke opredelitve, ki uravnavajo/dopuščajo izkazovanja/obnašanja,
posamična in vsa, in to počno z namenom, da zmore obstajati, in obstati, tako
soživetje, kakor tudi živetje. Te regulative, tako, na hitro, delimo na dovoljenja,
prepovedi in zapovedi.
Obči so
prepričani, da imajo premalo dovoljenj, ih jih zelo moti, da jih nimajo še več,
dočim jih, na drugi strani, prepovedi in zapovedi, bojda, ogrožajo, ker – jim kratijo
»demokratične« pravice. Poglejmo, kaj je na tem, in poglejmo, če so dovoljenja
res lahko vedno »nekaj dobrega« (ali so lahko tudi tisto SLABO), in ali so
prepovedi in zapovedi res vedno tisti »nekaj slabega« (ali pa so lahko tudi
tisto DOBRO)! Lepo po vrsti, kakopak…
Dovoljenja. V bistvu lahko namesto besede
dovoljenje uporabimo tudi besedo pravica (v smislu imam-pravico-nekaj-početi).
Dovoljenja
obstajajo tako v skupnosti, katerikoli, kot tudi v posamičnem živetju. Za
skupnost, domnevam, ni potrebna razlaga, kajti vsi se sklicujejo na tisto, kar
jim je dovoljeno (za kar so upravičeni, imajo pravico), za posamičnost pa…
Poglej,
povsem preprost, banalen primer: imam veliko dela, vem, da čaka name, a vem
tudi to, da ne bo ubežalo, da mi ga nihče ne bo odvzel, pa…
Nagaral
sem se, v minulih dneh, in vse me boli, tako da telo terja počitek. Ne vem,
morda bi zdržalo, to telo, še dan, dva, morda celo več, a v izogib nekim
neljubim posledicam se odločim, da bom – počival. V bistvu s to odločitvijo
naredim naslednje: kljub temu, da imam veliko dela, si DOVOLIM počivati…
In
takšnih dovoljenj mrgoli, na vsakem koraku, pri slednjem, pri vseh
zadevah/vsebinah, s katerimi se soočamo, v našem vsakdanjem živetju. Še več…
Kadar
gre za Človeka, potemtakem za razumsko, posledično tudi etično bitje, so takšna
dovoljenja zelo premišljena, preden jim je dano zaživeti. Premišljena so tako v
smislu ugotovitve potrebe, po nekem dovoljenju, kakor tudi v smislu
opredeljevanja obsega tistega, kar si dovoljujem, ker – etično, razumsko bitje
se zaveda, da ni potrebno to, da krši nek predpis, nek zakon, pa da lahko, s
svojim početjem, nekoga prizadene, ogroža, zato je takšno bitje zahtevno in strogo
najprej do sebe, šele kasneje, v omiljeni obliki, tudi do ostalih! In takšno
bitje ne potrebuje nekega policaja, sodnika, biriča, zadošča mu ta (troedini),
ki ga nosi v sebi – zavedanje o tem, kaj je, in kaj ni pravilno, moralno! Dočim
obči…
Obči
itak, in vedno, vse »vedo«, le tega ne vedo, da – je za vsako dovoljenje, za
vsako pravico najprej potrebno izkazovati ne samo zmožnost odgovornega
ravnanja, pač pa kar odgovorno ravnanje, odgovornost samo! Čemu to zapisujem?
Poglej…
Malodane
vsakdo, ki dospe na nek položaj odločanja, do neke, tozadevne vsaj, moči, se
izkazuje tako, da sebi in nekim svojim dovoljuje drugače, in več, kot ostalim,
tistim »ne-našim«. S tem, kakopak, ne samo zlorablja položaj, ki mu je (zgolj)
oddan, za nekaj časa, pa ne samo, da svojo nemoralnost izkazuje, s tem, v
bistvu – samo dovoljenje, kot tako, postavlja v nič kaj zavidanja vreden
položaj, ker – čemu sploh obstajajo, dovoljenja, pravice, ko pa ne veljajo
tako, kot bi morale?! Če sploh veljajo, seveda, za nekatere!
Podobno
je z nekim direktorjem, ki vodi podjetje, katero NI v njegovi lasti (pa da bi
smel, kakor mu prija, ravnati s svojim premoženjem). Tudi on, po istem principu
kot ti, »politiki«, nagrajuje ( = plačuje, kupuje) neke »svoje«, medtem ko
ostalim, ki prav tako sotvorijo podjetje, te nagrade ne podeljuje. In tega ne
dela samo zato, ker – niso »njegovi«.
Vidiš, takšna
dovoljenja, takšne pravice bo etično
bitje zavračalo! Pa ne samo zaradi tega, ker niso skladne s tistim
za-vse-enako (bentiš, kje pa piše, da mora biti za vse enako, po kaki logiki je
nek fizikalec, na primer, enako zaslužen za uspešno poslovanje, kot nek
vodstveni delavec, ki skrbi za dogovarjanja poslov, za njihovo izvedbo, za
racionalno poslovanje podjetja?!), pač pa zaradi tega, ker je – osnova teh
podeljevanj (dovoljenj, pravic) napačna, neetična!
Imaš,
doma, petnajstletnika. Nekega dne ga pustiš samega doma, in mu dovoliš, da
priredi »žurko«. Ko se vrneš, domov, pa najdeš… razdejano stanovanje,
pobruhano, na tleh kupi ležečih opitih, zadrogiranih… dočakaš obvestilo
policije, ki je morala ukrepati, zaradi kršenja določil o javnem redu in miru…
sosedje te napadajo, kako si drznete ogrožati njihovo sobivanje…
Ja,
tako pri nezrelih bitjih (pri tistih, ki – še – nimajo dovolj izkušenj, da bi
se zavedali vseh možnih posledic, lastnih ravnanj, ki ne zmorejo niti
prepoznavati značajev, »vrlin« tistih, katere na »žurko« povabijo, pri tistih,
ki nimajo moči, avtoritete, da bi podivjano norišnico obvladovali, obvladali…)
in pri BUTASTIH, nagonskih bitjih – so pravice, dovoljenja dvorezen meč! In
njih obstoj celo več škode povzroči (tako neposredno skupnosti, kot, posredno,
njim) kot koristi! Še več…
Obči,
marsikdaj, sploh ne potrebujejo dovoljenj, za to, da – če se pokaže neka
priložnost, potem znajo in zmorejo tudi
tisto, kar sicer ni dovoljeno, ampak
če-nihče-ne-vidi-sliši-pa-če-je-že-priložnost-tista-grda-reč-ki-»poštenjakarje«-kvari…
Če je
dovoljenje tisti to-in-tako-smeš-početi, potem je prepoved popolnoma nasprotno
stanje, tisti tega-in-tako-ne-smeš-početi!
O
Človeku sem že maloprej, in – glede na to, da so principi principi, da veljajo
za vse vrste izkazovanj – tudi v tem primeru, primeru prepovedi, je pri njem
krepko drugače, kot pri človejakih! Človek se namreč zaveda tega, da se svet ne
vrti krog njegove riti! Človek se zaveda tega, da če želi sam koristiti
določene pravice, da mora taiste dovoljevati, dopuščati tudi ostalim, ki
sobivanje tvorijo. Človek se, potemtakem, zaveda, da so omejitve (prepovedi)
neko NUJNO zlo, brez katerega bi…
Bi
bila, dobesedno, kamena doba, pa tisti, ki je večji, in močnejši, spretnejši,
pa ki ima bolj prepričljivo gorjačo, tisti bo dosegel neko stanje »po svoje«
(in zase, kakopak), in bo to dosegal vse dotlej, dokler se nek večji, močnejši,
spretnejši, s še bolj prepričljivo gorjačo, ne najde… ali pa se »zgolj« peščica
šibkejših odloči postaviti se mu po robu!
Prepoved
mi, potemtakem, celo lahko KORISTI (pomisli na tisto omejitev hitrosti, ko
voziš mimo šole), lahko mi, na svoj način, omogoča, da zmorem deliti prostor in
čas tudi s takšnimi bitji, kakršna tvorijo to, tumpasto večino! Kakopak, še
bolj bi mi omogočale, neko nemoteno živetje, te prepovedi, ko bi jih tudi
nagonski upoštevali…
Ena
idiotskih zadev »demokratične razvitosti« so, na primer, radijska obvestila o
prisotnosti radarja! Pa radar je, bebo, postavljen zato, da kršitelje ugotovi,
da jih kaznuje, da s tem, morda, poskrbi, da bo teh kršitev v bodoče manj, da
boš ti, da bom jaz varnejši na cesti… ne pa zato, da te nekdo opozarja nanj, da
za nekaj metrov zmanjšaš hitrost, potem pa spet divjaš naprej!
Tudi
samemu sebi prepoveduješ, včasih, in marsikdaj, pa čeprav se sploh ne zavedaš,
tega, da to počneš. Poglej, v prejšnjem poglavju sem o dovoljenju-za-počitek
zapisal, in to dovoljenje lahko zapišem tudi v podobi (samo)prepovedi, in to na
tak način: Ja, res je, še veliko dela čaka, ampak ti si že načet, zato danes ne
boš delal, ne smeš delati…
Zapoved? Zapoved je pa, v bistvu, samo
neka vmesna pot, med tistima to-smeš in tega-ne-smeš, pot, ki skuša, tebi,
nezmožnemu (mišljenjsko nezmožnemu, neodgovornemu) – olajšati (pre)živetje! Ja,
dobro si prebral, OLAJŠATI, ker, veš – ker ti je zapovedano, da boš
toliko-in-toliko-dela-opravil, v nekem delovnem dnevu, boš, če boš zapoved
upošteval, tudi neko normalno, dogovorjeno plačo prejel, v nasprotnem, če boš
zapovedi kršil, boš pa – ostal brez dela, brez socialne varnosti, brez kupne
moči!
Tudi
prepovedi ne bi bile potrebne, ko bi bil svet, ta svet
dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se sestavljen izključno iz razumskih, etičnih
bitij, kajti ta bitja so odgovorna, ta bitja se ne »šlepajo« na druge, ne
kradejo, goljufajo, ne zlorabljajo zaupanih jim del, funkcij, položajev! Še
več, ta bitja so sama sebi najstrožji sodnik, in birič hkrati, pa…
Ja,
četudi sem si, zaradi razboljenosti celotnega organizma, dovolil počitek (imam
pravico do njega), čeprav sem si taisti počitek celo zapovedal (danes moraš
počivati), me lahko hitro mine, to počivanje, pa ugotovim – bentiš, saj bom še
zdržal, danes, toliko me čaka, pozabi na počitek in – marš na delo! Samemu sebi
zapovem, kako bom preživel dan!
Med
zapovedane stvari sodi tudi plačevanje davkov, na primer. In so upravičeno
zapovedane, ker – ko bi bilo njih plačilo prostovoljne narave, bi jih malokdo
plačeval! Pa čeprav jih plačuje za to (ali naj bi jih plačeval za to), da lahko
skupnost sploh obstaja, na nek, kakršenkoli način organizirana, da lahko
ustvarja neke, kolikor toliko normalne, sprejemljive pogoje, te delitve
prostora in časa (kako neljubo mi je, upoštevaje nagonske in njih sebičnost,
uporabljati besedo sobivanje!), da lahko gradi in popravlja ceste, celotno
infrastrukturo, da imajo zdravstvene institucije, pa šolske, kulturne od česa
živeti (ko bi bile odvisne izključno od lastnih prihodkov bi, večinoma,
propadle, hitro!)…
In, ja,
tudi prepovedi so za to, po občem mnenju, da jih vsaj ne upoštevamo, če jih že
kršiti nimamo priložnosti, ker – tako je to v vsej naravi, v vseh nerazumskih
svetovih – hitrejši, močnejši, spretnejši…
Da
zaključim: dovoljenj (pravic) je vsekakor – več kot preveč! Zapovedi in
prepovedi premalo, in še manj tistih, ki so tudi udejanjane, in katerih kršitev
je kaznovana. Ko bi bilo laž, to, kar trdim, tukaj, potem – ne bi živeli v
svetu, kjer krade kdor le utegne, goljufa, zlorablja, tako ali drugače, svoje
pristojnosti, pač pa bi živeli v svetu, v katerem se ne bi spraševali
kam-je-izginila(NIKOLI zares obstoječa, med večino)- morala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar