Da, res
je, da obstajajo različna mnenja, in celo to je res, da ima vsakdo pravico do
lastnega, vendar zgolj in samo – NAČELOMA!
Če si
nekje sam, v neki džungli, na vrh nekega triglava, takrat tvoja pravica do
tega, tvojega, mnenja nikogar ne bo, z ničemer, ogrožala, razen, morda, tebe
samega, ampak – če sobivaš (in to NAJ bi vsi počeli), takrat pa zadeva ni tako
preprosta, kot se sliši, kajti…
Najprej
se moram zavedati, da je vsaka moja pravica pogoje(va)na tudi z mojo DOLŽNOSTJO,
pa če pričakujem, da bo nek drug moje mnenje slišal, ga, morda, celo upošteval,
potem se moram takisto ravnati tudi sam, pa – poslušati mnenja drugih, o njih…
Ja, tu
se zaplete, kajti – Narava ti je dala ušesa, da lahko slišiš, ta, izrečena,
mnenja, dala ti je oči, da jih lahko bereš, kadar so zapisana, dala ti je…
Ups, tu
bi se pa kmalu zmotil, kajti – ni ti
pa dala možganov, potrebnih za dejansko razmišljanje, mišljenje!
Pa se vselej izkazuje, da tebi samo tvoje mnenje šteje, medtem ko tuja upoštevaš
samo takrat, kadar, če sploh, tebi osebno koristijo, čeprav…
Veš,
načelnost/etika, razum/logika NE
POZNA RAZLIČNIH MNENJ O ENI IN ISTI STVARI, VSEBINI! Pozna različne »zorne
kote«, celo ve, da je potrebno na neko vsebino z različnimi pogledi gledati, da
je ugotovitev čim bolj objektivna, dejstvom ustrezna, ampak ko enkrat zaključi
z ugotavljanjem, ne, takrat pa je eno samo, celovito mnenje! Povsem neodvisno
od nekih, denimo političnih, vetrov, od pričakovanj, s katerimi mi apetite
zbujajo zdaj s tega, zdaj z onega rečnega brega, reke, imenovane družba, država…
prav zaradi tega je tudi moč govoriti o principielnosti, o načelnosti,
moralnosti, etičnosti…
In na
drugi strani o neštetih sluzastih sluzavcih, ki svojim ritim primerno, pardon,
njihovemu ugodju, mnenja spreminjajo, kakor jim, pač, najbolje ustreza. Hudiča –
še voda, ki je butasta, ve, da je vselej samo H2O, in nič drugega, in tega
mnenja o sami sebi ne spreminja, dočim ti, ki zagovarjajo »različnost mnenj in
pravico do njih«, ti pa…
Je
možno, da so bolj butasti od vode?!
V pomiritev,
potešitev: niso, seveda niso, bolj butasti, kajti bolj butast od butastega tudi
teoretično ni moč biti, obenem pa – tudi voda sebi išče najlažje poti, edino v
čemer je njena prednost, je v tem, da – ne zna govoriti, z besedami, kakopak, in
taistih besed pisati. Pa le deluje pametnejša od človejakov.
Kadar o
nečem NE vem, kadar nečesa NE poznam, takrat o tem ne morem imeti nekega
posebnega mnenja, pač pa mi je še najljubše tisto »ne poznam«, »ne vem« (v
nasprotnem se hitro za butastega izkažem).
Kadar
nekaj le deloma poznam, takrat lahko izražam neko svoje mnenje, a nikakor v
podobi absolutnih trditev, pač pa vedno zadržano, z dopuščanjem (lastnega)
napačnega razumevanja, potemtakem tudi z dopuščanjem tega, da mi bo nekdo
dodatno pojasnil, mi na nek drug način »oči odprl«.
Kadar
pa vem, in zmorem to vedenje tudi izkazati, dokazati, ja, takrat pa ni samo
moja pravica, to, da imam neko mnenje (pa čeprav popolnoma drugačno od vseh
ostalih mnenj, teh, občih), pač pa tudi moja dolžnost, da ga ne samo izražam,
pač pa da si, po lastnih močeh, prizadevam za to, da bi to mnenje dospelo tja,
kjer je moč, vsaj teoretično, pričakovati ustrezna delovanja.
Predpogoj
pravice (tudi do mnenja) je (kjer obstaja etičnost) in bi moral biti zavedanje lastne odgovornosti. Tu
smo pa že pri zadevi, ki v sajensfikšn sodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar