Tem, ki »znajo« slovensko

Danes mrgoli besedne zveze »kulturen praznik«, pa dajmo malo obuditi osnovnošolsko znanje, tem, ki »znajo« vse, pa kako ne bi »znali« tudi tistega, na kar so tako »ponosni«! Da, govor je o jeziku, o zadevi, ki še zdaleč NI njihova, ker je niso zmožni niti tvoriti, niti ohranjati žive, nezmaličene, nespakedrane!

 

Kaj je pridevnik? To je neka beseda, s katero opisuješ določeno vsebino, predmet, pa poveš, da je le-ta lep/grd, dober/slab, okusen/neokusen, velik/majhen, zelen/rdeč… skratka, s pridevnikom poveš KAKŠEN ta predmet je!

 

Kaj je samostalnik? To je neka beseda, s katero govoriš o neki osebi, predmetu, pojmu (torej zgolj in izključno o njem), in poveš kdo ali kaj ta oseba/predmet/pojem je… in se po njem sprašuješ s tistim kdo ali kaj, koga ali česa, komu ali čemu, koga ali kaj, s kom ali s čem, pri kom ali pri čem…

 

V besedni zvezi »kulturen praznik« je beseda »kulturen« PRIDEVNIK, medtem ko je beseda »praznik« samostalnik (oseba/predmet/pojem). Z drugimi besedami, pa povsem preprosto, da bi, morda, celo ti, ki »znajo«, a tumpasti, NE ZNAJO, »razumeli«:

 

Ko zapišem »kulturen praznik«, takrat slavim praznik, ki je kulturen! Pri tem pa nastopita dve težavi…

 

Kot prvo je lahko vsak praznik kulturen, zlasti za te, ki tako »znajo« slovensko, čeprav je tak lahko samo teoretično, življenjsko (praktično) pa nikakor ne, kajti – praznik je pojem (je, pač, neka obeležitev nečesa, kar naj bi bilo posebno po svojem pomenu), obenem pa je predmet (nek konkreten dan v letu, ki si ga kot nekaj posebnega določil). In – ni mi znano, od kdaj zmorejo biti pojmi in predmeti svojevoljni, od kdaj imajo predmeti in pojmi voljo, zmožnost in moč odločati se o tem, kakšni bodo!

Kulturno (ali ne) je lahko, potemtakem, praznovanje, torej ravnanja, izkazovanja vseh teh, ki slavijo.

 

Kot drugo: če v enem samem dnevu slavim »kulturen praznik«, pa če zanemarim »malenkost«, ki govori o tem, da praznik, sam po sebi, ne more biti nikakršen, torej tudi kulturen ne, potem – danes slavim VSAK vražji praznik, ki se »mi« zmore kot kulturen izkazati! Torej tudi Praznik medicinskih sester, pa Praznik istospolno usmerjenih…

 

Aha, še ena »malenkost«: sredi primitive govoriti o kulturnosti, je sila nehvaležna reč, kajti njim zna biti kultura že dobra goveja juha, pa pečenka, s krompirjem in zeljem, in z vinom, kakopak, da je le prisoten meh, ki bo tri-kamenčke-v-mickino-okno opeval… med njihovim živalskim rjutjem, pardon, jodlanjem in vriskanjem!

 

Danes je (naj bi bil) »Dan kulture«, ali »Praznik kulture«, če ti je tako ljubše. In v obeh besednih zvezah imamo dva samostalnika, obakrat se namreč povprašamo s tistim koga ali kaj slavimo: praznik in kulturo!

Če pa jo, slavimo, kulturno, ob vseh mrgolečih, ki niti jezika, »njihovega«, NE znajo, to je pa že drugo vprašanje.

 

»Naj živi Prešeren, toliko lepega nam je dal! Meni vsi zavidajo, ko vidijo, da imam na polici štirideset centimetrov njegovih knjig! Pa kako lepe so, povsem nedotaknjene!«