Nočem biti kriv!

Nisem kriv, da sem človek. Nisem kriv, da med nagonskimi živim. Bi bil pa kriv, ko bi se jim prilagajal.

Vesoljno sorodstvo

Ves drek je v sorodu. Iz istega vira pride, v smrad se odeva, in v njem je samo tisto, kar je za izvreči.

V fazi preklinjanja...

Ko iz faze objokovanja dospeš v fazo preklinjanja, takrat si velik korak naredil, če ne drugega, si čustvom omogočil, da se ne nabirajo več, v nek zaman, da ne razžirajo brez potrebe, pač pa letijo navzven, kamorkoli, in si, kot nekakšne strele, v vsem mogočem razelektritve najdejo. Obenem pa…

 

Kadar objokuješ, dolgo časa, in to brez slehernega odziva počneš, takrat se povprašaš o tem, če je predmet objokovanja ene same tvoje solze vreden! Bržčas je zlahka moč do odgovora dospeti.

 

Kakopak, tudi za fazo preklinjanja neka druga obstaja, in je tista dodatno razbremenilna, le dospeti je potrebno do nje, pri čemer zmorejo različne okoliščine čas tega dospetja uravnavati. Včasih si, pač, prisiljen, radi tretjih vzrokov, pomakniti lastna izkazovanja v nek neopredeljen čas, ki pa pride, brez dvoma, takrat, kadar mu okoliščine ustrezno zrelost dopustijo. In ko pride, takrat, preprosto, črto, močno črto potegneš, pod njo pa se praznina, popolna, znajde. In ti postane vseeno, dobesedno vseeno, za tisto, kar je bilo nad črto zapisanega, in te samo tvoja zasnovanost, neko sočustvovanje, uvidevnost, ki ti je, razumskemu, prirojena, privede do pomisleka o tem, če bi, ali pa, vsemu navkljub, ne bi… videl, slišal, vedel, bil kakorkoli, pa čeprav samo v podobi opazovalca, prizadet. In je od spoznanega odvisno, to, ali bi, ali pa ne-bi prevaga, od ničesar drugega.

 

Ja, zanesljivo, faza preklinjanja je, brez dvoma, delček poti, ki proti izhodu vodi. Izhodu iz tistega, kar sploh vredno ni tega, da si se v njem znašel, pa je priporočljivo, da ti za hrbtom ostane… obenem pa v pomnjenju, da zmore, vselej, pred enakimi napakami opozarjati.

 

Resnica, še najgrša resnica je vedno boljša od najlepše laži! In samo ugotovitev dejstev je tista osnova, na temelju katere je moč spreminjati, odpravljati, popravljati, kakovostne premike dosegati. Tam pa, kjer je laž običajnost, samoumevnost, "normala"... tam pa nenehno krog enih in istih težav vrstijo, morda v različnih podobah izkazujočih se, a kljub temu, nikoli do ničesar vrednega ne dospejo! In imajo natanko tisto, kar si tudi imeti zaslužijo – laž!

Vonj po ženski…

… mikavna zadeva, a še zdaleč ne tako, da bi ga pri vsakomur dosegljivih okušal! Ženska mi mora dišati, ne smrdeti. In njena bližina mi mora biti bližina, in ne laž, njena toplina pa nikakor ne sme, niti od daleč, na kiosk, sredi pločnika, spominjati, in na gnečo, ki se pred njim nabira…

 

Brez marsičesa je moč, v življenju, pa kljub temu ostajaš, hodeč po svoji poti, v kolikor, kakopak, sebe imaš! Neko vsebino v sebi, iz katere zmoreš tvoriti, marsikaj, tudi čustvovanja. Tista prava, ne »lažna«, s sebičnostjo podkrepljena! Brez marsičesa je moč, in zlasti tisto, kar se kot lahko kaže, ničesar ne pridodaja, v življenju, nasprotno – samo lahko je z lahkim zadovoljno, prazno s praznim, smrdljivo s smrdljivim.

 

Vonj po ženski. Mislil sem, da ga nikdar več ne bom okušal, a kaj ko se mi misli kot vse manj prepričane, v to, izkazujejo! Ne, ne, neštetokrat ne, v nobenih beznicah ne bom iskal, prek oglasov ali spleta, telefona, daleč od tega, kajti – kar je vsakomur dosegljivo, to naj za tega vsakega tudi ostane! Jaz želim čist zrak krog sebe, potemtakem…

 

»Bog« mi je dal razum, in z njegovo pomočjo zmorem nagone brzdati, jih obvladovati, tudi preslišati njih govorico, če je tako potrebno, obenem pa – tudi védenje o etičnem mi je dano, in mi tako zelo pomeni, to etično, da se, jamčim, ne bom svinjal s tem, ko bi za svinjarije prijemal, se s svinjskimi pečal!

 

Ne vem sicer, kako mi je v današnje razmišljanje prav ta tema zašla, in ji tudi kaj več prostora, ter časa, ne mislim namenjati, le zaokrožim še, z ugotovitvijo, da je moč brez tistega, česar ni, in še zlasti brez tistega, kar se na vsakem koraku, smrdljivo, ponuja, vsakomur, obenem pa nikoli ni potrebe po tem, da bi do konca, in zapermej svetlobo pridušil, vse do teme, je le bolje, če tu in tam kak žarek obstane, da zmoreš lažje vso temačnost, vso ničevo praznino k vragu poslati!

Z javnim pa, khm...

Ne maram javnih stranišč, smrdijo po smradu njihovih uporabnikov, in po lastnem. Smrad uporabnikov se s časom razsmradi, njih lasten nikdar.

Varovalo

Preteklost nosim v sebi, da me v bodočnosti varuje.

Blagor ubogim...

Uboge ljubezen, bližina, toplina, katere je med smetmi ubirati!

Zaajala je...

Dete je zaajalo. Očitno je utrujena, čeprav je prek noči nabrala dvanajst ur čvrstega sna…

 

Danes sva že marsikaj počela. Bila sva na sprehodu (mimogrede, mače naju je, že drugič, kot nek kuža, vso pot spremljalo), vozila se je s kolesom, se dričala po toboganu, preganjala mačke po dvorišču, risala sva, plesala, gugalnica je bila delujoča… po vsem pa sva se, na njeno željo, šla še tuširat. Tuširanje s tato ji je postalo tako všeč, da greva pod tuš dvakrat na dan, in očke žarijo, lička pokajo od smeha, skratka, uživancija in pol!

 

Po nekem mojem (plahem) načrtu naj bi sedaj že kosilo pripravljala, a ga bova, očitno, kasneje. Nič hudega, čas nama ne bo ubežal, od lakote nikogar ne bo pobralo, tata pa je že dodobra vajen tega, da ne sme pretirano načrtovati, kadar izpolnitev načrtovanega ni izključno v njegovih rokah…

Pod črto...

Kakorkoli delam povzetek svojega življenja, pod črto bom vedno sam ostal.

V »boju«…

Nekateri se tako »borijo«, da niso srečni, če do poraza ne dospejo.

V naprezanju...

Dežinke lepo močijo brezove veje, ki od četrtka čakajo, da jih bom pospravil…

 

Ne vem, morda v petek popoldne, po tem, ko Malo odpeljem. Pa da jih razvrstim, debelejše v skladovnico, pod streho, tanjše na kup za razrez. Kdaj pa bo ta razrez opravljen…

 

Možakar za drva se je oglasil, mimogrede, in mi »zapretil«, do bo v začetku meseca pripeljal les. Lahko ga pripelje že v petek, v zgodnjem popoldnevu, lahko v soboto zjutraj, kadarkoli, pač. In bom v takšnem primeru prednost dal pripeljanemu. Rad vidim, da se vsaj na dvorišču znajde, kot da, ob cesti, skomine poraja…

 

V soboto prideta sinova. Tako je vsaj dogovorjeno, pa – če neka višja sila vmes ne poseže… bo dan pretežno njima namenjen. In nekaj malega delu, pred njunim prihodom in po odhodu.

 

Razmišljam o tem, če bi žagal v nedeljo. V bližini je namreč sosed, ki je prepričan, da je nedelja namenjena počitku, in katerega tudi glas kose moti, med kosilom, bojda, kakor mi je bilo povedano, s strani nekega drugega soseda, ki se je kot moteč hrup-povzročujočnež izkazal. Razmišljam, čeprav se še nisem odločil. Meni je nedelja kot vsak drug dan, če je lepo vreme, potem je priložnost za to, da vsaj neko delo o(d)pravim, obenem pa – rad bi ga spoznal, ki mi bo dneve razporejal, učeč me o tem, kateri med pomembne sodijo, in kateri ne…

 

Če se mi vse naenkrat zgodi, brezovje, pripeljani čoki, povrh pa še sosed vikendaš, ki ima še kar nekaj lesa zame, potem je vprašanje, če bom sploh dospel do košnje! A vsaj dvorišče in Lilin gaj bosta morala na striženje, da je vsaj malo prostora, na katerem si bo Malo lahko duška dalo…

 

Ja, nedolgo nazaj sem bil deležen neke silne skrbi radi mojega »naprezanja«. Kar smejal bi se, ob tem, na glas, do krohota, glede na to, da se dokaj redno naprezam, na vse mogoče načine, pa nikjer konkretnega izkaza zaskrbljenosti ni videt! Ne maram dvoličnosti…

 

Jutri naj bi, menda, dež usahnil. Če bo res, bom samo na delčku poti med trenutno namestitvijo brezovja, in bodočo, začasno, moral biti pozoren, previden, radi drsenja. Vse ostalo pa – s čim več naprezanja, da čim prej (p)o(s)pravim. Ni mi všeč, kadar se kopiči, še zlasti ne v času, v katerem je utemeljeno pričakovati več deževnih, kot suhih, dni.

»Malenkostno« nerazumevanje…

Nekoč je nek možakar (mimogrede: naredil sem mu toliko uslug, mu neke pomoči izkazal, da dvomim, da je bil še pri kom podobnega deležen) ugotavljal, zame, »Pritožuje se nad tem, da je sam, obenem pa ljudi od sebe odganja«…

 

Na prvi pogled, povsem površno, bi njegovi ugotovitvi smel celo pritrditi, a kaj, ko ima dve veliki, preveliki napaki…

 

Prvič, NE pritožujem se radi tega, ker sem sam, pač pa to stanje zgolj ugotavljam. Ko bi se pritoževal, bi me, bržčas, moja samost dovolj (z)motila, da bi poskrbel za to, da je ne bi (več) bilo.

 

Drugič, enega samega človeka še nisem (od sebe) odgnal, enega samega ne. Je pa res, da sem odgnal kopico tistih, ki zgolj menijo, zase, da so ljudje.

Zapisano v čemerkoli že…

Za dobroto sem bil večinoma kaznovan. Za resnico praviloma vedno. Poštenost se pa tako in tako ne obnese med »poštenimi«…

 

Pri dobroti se učim, zadrževati jo vstran od vseh tistih, ki je vredni niso. Pri resnici in poštenosti mi uk ne bi pomagal, niti pomisliti ne želim nanj.

 

Dobrote mi ostaja, v obilju, in bo ostala zvečine neizrabljena. Bolje tako, kot pa da jo izrabljajo!

Resnice in poštenosti nikoli dovolj, pa mi bosta grenili, vse do konca, a me vsaj z mirom izpolnjevali, z mirom pred samim seboj.

 

Sebičen, neuvideven nikoli ne bom znal biti, pa me bo zabolelo tudi takrat, ko bom NE izrekal, in ga tudi izkazal. V sprijenost pa ne nameravam vstopati, niti v njeni bližini biti, pa taisti NE utegne tudi kanček olajšanja občutiti. Kakorkoli že…

 

Za dobroto bom, upam, vse manjkrat kaznovan, udarcem zaradi resnice in poštenosti pa se nikoli ne bom mogel ogniti.

Moj dom…

Morda je čuden, ta, moj dom, a je, kakršen je. In ga nosim na plečih in v sebi. In ga na plečih nosim predvsem zaradi tega, kako ga nosim v sebi…

 

V sebi ga nosim v podobah tistih, katerim jaz sotvorim, in oni sotvorijo meni. Vanj vstopajo znanci, prijatelji, sorodniki. Moji otroci ne vstopajo, so že davno vstopili, večinoma v trenutkih, v katerih sem izvedel, da so se namenili dospeti na svet. Le Mala je nekoliko zamudila, in vanj vstopila približno uro po svojem rojstvu, takrat, ko sem zanjo izvedel…

 

V mojem domu je bilo vedno dovolj prostora, tudi takrat, ko jih je v njem bilo več, kot jih je ostalo. Tudi sedaj je dovolj tega prostora, ne samo radi tega, ker je čas poskrbel za to, da so se nekateri iz njega izbrisali. In moj dom takšnim ne nasprotuje, nikogar na silo v sebi ne želi, nikomur, ki vanj ne sodi, v sebi ne pusti biti.

 

Z desetletji so njegova vrata postajala vse bolj občutljiva, izbirčna, naučila so se prepoznavati, pa se vse manjkrat odpirajo. Raje mrtvim, a vrednim, varnost zagotavljajo, kot da bi zaradi živih, a nevrednih, dom ogrožala.

 

Moj dom je tam, kjer sem jaz. In v njem so tisti, ki so v meni, pa čeprav so, fizično, v daljavah. In mi je, načeloma, popolnoma vseeno, kje se ta, moj dom, nahaja, dokler v meni živijo, in jaz živim zanje.

S podplata...

Ščurka lahko nosim na podplatu, dokler se madež ne osuši, in odpade. Drek izmijem, da ga ni več zaznati. Sprijenosti pa se v loku izogibam, kajti njen smrad je neminljiv.

»Lisala tato«

Sedela sva na klopi, zunaj, ko jo je obiskal navdih. Lisala tato, je rekla, in malo kasneje je nastal prvi moj portret, nedolgo zatem tudi drug…

Uživaj!

Včasih namesto kletvice drugačno pot uberem, in bi se jo dalo razbrati v podobi »naj te veselijo posledice tvojih ravnanj, pa kaj, če trpljenje povzročajo, uživaj v njih!«

Naj kar zamika...

Včasih me zamika, da bi besede, lastne, katere sem zapisal, nekoč, v preteklosti, bodisi dopolnil, bodisi izbrisal, a jih puščam, v nespremenjenih njihovih podobah, kajti takrat, ko sem jih pisal, so veljale. In, če nič drugega, o tem, kar je veljalo pričajo. Če pa isto še vedno velja… to je pa že drugo vprašanje, in odgovor nanj vsekakor ni odvisen samo od mene.

Preveč je tistih, ki brišejo za seboj, želeč zakriti, in tistih, ki popravljajo, želeč prikriti nekdanje napake, meni pa potvarjanje ne diši, in mi tudi nikoli ni dišalo biti med tistimi »vsakdo«, »več«, »preveč« in »vsi«. Bog-pomagaj, čim dlje od le-teh, bolje je zrak dihati!

Pogled brez zrcala

Ali se zavedaš lastnih ravnanj, ali se jih ne – popolnoma vseeno! Da bi vedel o tebi, mi zadošča, da se jih zavedam jaz!

Ups

Nisem ne socialna, ne zdravstvena ustanova, ne Cerkev, ne politična stranka, da bi slehernemu dreku odprtost svojih vrat zagotavljal.

Izbor brez izbire

Ni mi mar glede tega, kdo bi si me želel izbrati, izbran sem lahko samo tistim, katerim se sam v izbiro dam. In vse, kar je ničevo, kar je sprijeno, pri tem odpade!

Izhod v sili...

Življenje zmore biti »smešno«, sila »smešno«, še zlasti takrat, kadar se nimaš kam vračati, in si celo dom, edinega, katerega si kadarkoli imel, dodobra popljuval, čeprav…

Cesta je dolga, in široka, in ob njej se vedno nek jarek znajde.

Norost

Norost je potencirana neumnost, in kadar se ne izkazuje v svojih ekstremnih podobah, zna z roko v roki z vesoljno neumnostjo, pa jo uspevajo videti tudi kot povsem – »normalno«!

Nikar!

Ne ubadaj se z neumnostjo, z nehvaležnostjo in s sprijenostjo, naj med sebi enakimi pamet, dobroto in poštenost išče!

Med kovači...

Vsakdo, kateremu pomoč odtegnem, mi s svojimi izkazi pripomore k temu, da ne dospem do obžalovanja. Še več – prav zaradi tega, ker sem pomagal, sem do obžalovanja dospel!

 

Z lepimi besedami ni moč o grdem govoriti, obenem pa si grdo nikakršnega razumevanja ne zasluži.

 

»Vsakdo je svoje sreče kovač,« rek, katerega kaže upoštevati, takrat, kadar te za »podkev« prosijo…

Stvar pogleda...

Ne maži se s tistim, česar z vodo ni moč izmiti.

 

Nevredno si ničesar ne zasluži, niti obstajanja.

 

Najbolj razširjena bitja tega planeta imajo rilce, parklje, in brez blata ne zmorejo.

 

»Najprej je treba imeti rad sebe«, pravijo »vedoči«.

Resda neumna, a praktična misel – vedno obstaja vsaj en, ki te ima rad!

 

Rad lépo vidim, pa večino za hrbtom puščam.

Zvečine zgolj »puf«…

Samo še malenkost praznovanj nekih drugih obeležujem, svojih že kar nekaj časa nimam več. Nekaj obletnic rojstev mi leži na duši, in Novo leto, da tujih pričakovanj ne bi pobil…

 

Veselim se veselja tistih, katerim svojo pozornost, sebe, namenjam, in so mi v mislih pogosteje, ne samo takrat, kadar je »treba«, formalno, neke želje izkazovati. Ali zgolj prazna besedičenja, kdo bi vedel. Takšna izkazovanja so mi mučna, pa jih nikdar v nekih serijskih podobah ne udejanjam, pač pa skušam biti v svojih besedah oseben…

 

Nedolgo nazaj sem videl, da prodajajo čestitke za »okrogle« obletnice. Samo še podpisi na njih manjkajo, sicer pa so potiskane z veliko praznine, s puhlicami, samimi sebi namenjenimi, in smrdijo po tistem toliko-da-o(d)pravim…

 

Veliko, ogromno, krepko nadpovprečno količino pošte, tudi čestitk in voščilnic, sem pošiljal, enkrat samkrat se ni zgodilo, da bi se pod natisnjeno podpisal, ali da bi dvema, trem enako besedilo namenil! In veliko pošte sem prejemal, a od vse prejete, še vedno, samo pet pisanj hranim, Svetlanino, Kučanovo, Pavčkovo, Šmitovo, in pisanje nekega starejšega možakarja, ki svoje zadovoljstvo ob mojem nadaljevanju tradicije mojih prednikov izraža. Vse ostalo…

 

Puf, zgolj in samo puf, tja, od koder je prišlo, tja, kamor sodi, v nič!

Skozi nasmejano jutro…

Zbudila se je spočita, naspana, nasmejana. Zagrabil sem jo, in kar nekaj časa sva se crkljala, poljubljal sem jo in amal, in njen smeh ni znal konca najti…

 

Danes si tri leta stara, sem ji povedal, medtem ko sem v mislih zadržal nek in danes te bom skušal še bolj ubogati, kot te že itak ubogam. Tega nisem upal izreči, ima premočno voljo, Mala, marsikdaj v lastno nevarnost usmerjeno, pa ne želim, da bi dospela, družno, do trenutka, v katerem bi mi bilo moč očitati nespoštovanje dane besede, obljubljenega…

 

Še preden sva dospela do kuhinje, sva morala iti pa-pa. Prav. Kmalu se je izkazalo, da je bila želja bolj plahe, šibke narave, nedorečena, saj niti do tretjine poti, s katero običajno sprehode zastavljava, nisva dospela, ko je že hotela nazaj. In sva šla.

 

Ni hotela zajtrkovati, pa sva se zmenila, da bo pihala svečke. Komaj je dočakala, da sem pred njo postavil kos torte, in nanj tri svečke namestil. Nekajkrat sem jih prižigal, preden mi je dopustila, da sem smel prižgane v sliko ujeti, in trenutek, ko jih s pihanjem ugaša…

 

Vsaj dobršen kos torte je zmazala, zatem pa popila skodelico mleka, večinoma kar na gugalnici, ki se je za čas pitja morala ustaviti, potem pa sva zares šla na sprehod…

 

Vso pot je bila čvekica, prijetno jo je bilo poslušati. In le enkrat je bilo potrebno njene ugotovitve popraviti, in pojasniti, da popito mleko še ni dovolj za mišice, katere potrebuje, da bo s tato šla na Luno…

 

Ko sva se vrnila s sprehoda, sem ji dal darili. Plišasto in sila barvito ribico in komplet barvic. Ne vem česa se je bolj razveselila, oboje je bilo kar nekaj časa v hkratni uporabi, in oboje sva morala, kot mačka mlade, nositi zdaj gor, kasneje spet dol, na dvorišče in v kuhinjo…

 

In ko sva kuhala kosilo je bila večino časa v mojem naročju, in deležen sem bil kopice njenih, povsem spontanih, poljubov, pa – čim sem ji, v zameno za njenega, svoj poljub na bučo prilepil, hip zatem sem spet njenega na licu čutil, obrazek pa je žarel v nasmejanosti. In ni bilo ene same besede potrebno izreči, da bi bilo vse povedano…

Še več velika…

Da, že včeraj si bila veliko velika, a si danes še več! Tri leta si mlada, in to ni mačji kašelj! Še malo, pa boš »boga za brado zagrabila«! Mene si že zdavnaj, ob svojem rojstvu, pa ne samo za brado. Segla si mi v globine, bolj ne bi mogla, in se v njih namestila…

 

Ni besede, ni ravnanja, da bi bilo moč povedati in izkazati koliko, in kako, te imam rad! In prav zaradi tega me še toliko bolj boliš, grozovito, do trpljenja boliš!

 

Že z rojstvom si dvojno kaznovana! Ničesar kriva, nikomur dolžna!

Kaznovana z načinom svojega življenja. Doživela si marsikaj tistega, česar običajno otroci niso deležni, in nikoli ne bi smeli biti! In še boš doživela, vse bolj bodo ta doživljanja v tvoje življenje dospevala, da te bodo bolela! In ničesar pri tem ne boš mogla storiti, in z ničemer ti pri tem ne bom mogel pomagati…

 

Kaznovana si s »štafetno palico«, s tem, da si prejela tisto, za kar nisi prosila, in nikoli ne bi! Tisto, kar te bo vse do konca tvojega življenja spremljalo, in označevalo, ter ti na vsakem koraku trpljenje povzročalo! In tudi pri tem se v svoji nemoči izkažem…

 

Morda se ti čudno sliši, a tvoj tata, nek usihajoč in vse bolj starec, je edina opora, tebi in zate, na katero se boš vselej lahko zanesla. Vselej, vsaj do takrat, ko se boš, če se boš, z neprimernim, z nesprejemljivim izkazovala. Upam, kako goreče upam, da ne boš na cesti dosegljiva!

 

Tri leta! Toliko časa me imaš, toliko časa te imam! Prej te nisem smel imeti, niti o tvojem imenu mi ni bilo dopuščeno razmišljati.

 

Tri leta! V teh treh letih sem te enkrat izdal! Pa čeprav so mi vsi do sedaj dopovedovali, da sem storil najboljše, kar je bilo v danih okoliščinah narediti, da sem edino pravilno naredil.

Da, absurd, bil sem ti edini v objemu, a sem te iztrgal iz njega, da te pred samim seboj, pred svojo sesutostjo obvarujem!

Nikoli si tega ne bom oprostil, pa naj mi razum še tako govori o pravilnosti moje odločitve!

 

Oba sva žrtvi. Pravzaprav so žrtve tri, a pustiva množino, ostaniva pri dvojini, kajti le-ta, samo ona je zmožna spontanosti, iskrenosti, brez slehernega laganja in prevare! In – jaz sem lahko izbiral, in sem izbral, pa sem samemu sebi kriv, čeprav izbranega nisem poznal, medtem ko tebi izbira ni bila dana, nihče te o ničemer ni vprašal, le pred dejstva si bila postavljena, in boš tudi v bodoče…

 

Da, danes si še več velika, veliko velika! Sonko moj lepi, mili, dobri! Tolkel bi, brez milosti mlatil, ko bi ti s tem vsaj kanček trpljenja lahko prihranil! A ti ga ne morem. In boš, s časom, mogoče začela razumeti, čemu tata tudi s preklinjanjem v najine dneve posega, pa čeprav ničesar nisi kriva, in kletvice ne letijo nate.

 

Tri leta, zvezdica tatina! Rad te imam!

Zdaj aja…

Zaspalo je, dete. Obilica smeha je krasila čas, vse do minute, morda dveh, preden je zaspalo, po tem, ko je tata rekel zdaj-bova-pa-ajala…

 

Danes mi je pomagala kuhati. Le kaj bi brez nje?! Verjetno je tudi zaradi tega s še večjim užitkom jedla, in se napokala, tako za kosilo, kakor tudi za večerjo.

 

Dopoldne, po sprehodu, mi je pustila, da sem dva velika režnja melone povsem očistil, tudi meso ločil od lupine, in ga na manjše, njej primerne koščke, narezal. Do nosu ji je zaužito seglo, pa je bil bušček lepo zaokrožen, prva melona, od obeh, pa »pospravljena«. Jutri bova z drugo zastavila…

 

Žal mi je, ene same fige, zrele, ni najti! Ne vem, kaj je letos, a do sedaj s sedmih dreves do enega samega zrelega sadeža ni bilo dospeti! Tu in tam kakšen zastavi z zorenjem, a komajda do polovice pride, že se ga ptice, ose in sršeni lotijo…

 

Popoldne sva se tuširala. S tuširanjem doslej ni bila pretirano navdušena, danes pa je kar nekaj časa trajalo, preden sva se uspela dogovoriti, da greva iz kabine. Očitno sva na pravi način v hec, v igro zadevo obrnila, da ji je prijalo.

 

Zdaj spi kot bubica. Prva ura, dve nista vprašljivi, je spanec dovolj čvrst, kasneje pa tudi ni težav, samo da vragec čuti, da sem ob njej, pa bo drnjohala kot za stavo. Jaz pa moram paziti, da nje cele ali nekega njenega dela ne pomendram, takrat, kadar se obračam.

 

Za jutri napovedujejo ohladitev. Bojda tu, na najinem koncu, dopoldne še ne bo deževalo, pa se bova, po tem, ko skodelico jogurta ali mleka popije, najprej odpravila na sprehod. Zajtrk pa bo na povratek počakal. Mislim, da ji bo všeč.

 

Ventilator dela s polno paro. Zunaj se je sicer že dovolj ohladilo, a radi Male ne odpiram oken, čez noč, bi bila vsa popikana. Pa se znajdeva, dovolj dobro, da je moč v miru spati. Zjutraj pa tudi ne utegneva kaj dosti prostorov ohladiti, glede na to, da zaradi zunanjih zvokov ostanejo okna zaprta vse do takrat, ko se sama od sebe zbudi. A bo že, glede na to, da nekih drugih težav, večjih, v najinem sobivanju ne poznava. Tiste manjše pa sproti rešujeva, če je le moč v zadovoljstvo malčice.

 

Še malo, pa se ji bom pridružil. Sicer vem, da še kar nekaj časa ne bom mogel spati, a jo tačas opazujem, tu in tam po buči pobožam, poljubim, pocrkljam, tako, komajda opazno, da sicer čuti, a je ne zbudim. Naj spi v miru, Sonko lepi, dokler še zmore.

Bi čistih rok ostal!

Nenehno, na vsakem koraku ugašam,

vse manj se povprašam čemu sploh živim,

čemu še z odhodom v pozabo odlašam,

za koga še diham, za koga trpim…

 

Spoznati bilo mi je mnoge prevare,

obilje smradu v neštetih lažeh,

in še bi kazile na dneve mi stare,

čeprav so že davno pobile mi smeh…

 

Vse manj mi je šteti, in prav nič snovati,

ko svinja se loti, do konca požre,

mi resda ostalo še nekaj je dati,

a drobec neznaten več v parklje ne gre!

 

Nenehno, na vsakem koraku ugašam,

čim dlje od gnoja, od golazni, smradu,

vsak jutri še težje kot danes prenašam,

in kletvi dopuščam vse bolj do glasu…

 

Mi ni na tem svetu ničeve pošasti,

le rit gromozanska, le sprijena bit,

še soncu bi znala svetlobo ukrasti,

a, k sreči, iz blata v nebo ji ni it…

 

Vse manj mi je šteti, prav nič več snovati,

a rok vsaj bi čistih do konca ostal,

naj smrad smrad ogreva, naj s smradom se brati,

mi ni, da v njem bi za hipec pristal!

Pravice degenov…

Vsakdo ima pravico živeti kakor mu prija, »vedo« povedati…

 

Res?! Potemtakem – imam pravico vzeti brzostrelko, in postreliti vse tiste, ki mi ne prijajo?!

 

Če samo banalen primer negacije bebavega »vsakdo ima pravico živeti kakor mu prija« zapišem.

Takrat naj bo kakor mi je za življenja…

Smrti se ne bojim. Resda je ne kličem, a tudi odganjati je ne mislim! Nisem med tistimi, ki bi svoja prazna »življenja« podaljševali. Čemu?! Da bi še dlje praznino »živeli«?!

 

Imel sem polno življenje, marsičesa je bilo celo preveč v njem. Denimo svinjarij, sprijenosti. In v bistvu bi moral biti hvaležen, tistim, ki so se mi s svojo sprijenostjo izkazovali! Pobili so mi upe in pričakovanja, pobili sanje, vse do zadnje, pa mi bo prav radi tega odhod olajšan, ne bom imel česa obžalovati, le od nekih redkih se bom poslovil, in to je to! Slovo pa pride, slej ko prej, in pred dejstvi ne kaže zatiskati oči…

 

Nekaj negotovosti čutim samo v odnosu do umiranja, a mi je v tolažbo to, da sem ga že vajen, me pobijajo, po kosih, vse moje življenje, obenem pa – proti fizičnim bolečinam obstajajo sredstva, proti čustvenim jih ni…

 

Ne bi želel biti v breme, nikomur, takrat, ko bom omagal, ko me bo odnašalo, obenem pa ne želim biti v lajšanje vesti, vsem tistim, ki so se mi že izkazali v meni nesprejemljivih podobah! Naj kar v sebi, in s seboj nosijo posledice vsega, kar so počeli!

Dovolj sem pomagal, za svojega življenja, nevrednim, da bi tudi lastno umiranje njim v nezasluženo lajšanje odstopil! Nisem bog, da bi rilcem oproščal, in s tem brisal razlike med njimi in ne-rilci!

Dovolj!

Veliko, preveč izkušenj sem nabral, pa bi se lahko s svinjerejo ukvarjal, a kaj ko s svinjami ne želim imeti nobenega opravka več!

Nisi mi več…

Nisi mi več, si mi več od vsega,

kakor mi vsako moje je dete,

moj si vodnjak preglobokih želja,

rasteš mi v silne obete…

 

Nisi le up, si moja moč,

jutri, ki ga ne učakam,

in bolj kot te gledam, bolj sebe sem zroč,

kakor se v tebi pretakam…

 

Nisi mi naj, od vseh najev edini,

si mi le naj svoje duše,

in upam, da se ta naj ne razblini,

preden bom legel spod ruše…

 

Nisi mi razlog, da ne bi te karal,

za vse, kar grdo bi počela,

ko ne bi imel te, ko ne bi te maral,

bilo bi vseeno docela…

 

Nisi mi več, si mi več od vsega,

kakor mi vsako moje je dete!

Zrem te, še majhno, tja vse do neba,

kjer v pesmi so zvezde odete…

Zanimivo…

Ker berejo knjige, so kulturni…

Zanimivo, tisti, ki jih pišejo, večinoma niso.

Imam srečo!

V delu najdem sebe. In ko ne bom več zmožen početi karkoli od tega, s čemer se izkazuje, takrat se bom do konca izpel! In takrat vsak trenutek mojega obstajanja ne bo obstajanja vreden!

 

Imam srečo, da sem v delu vselej iskal neke izzive, odgovore, spoznanja, in mi plačilo še zdaleč ni bilo vodilo!

Imam srečo, da sem vselej lahko izbiral tisto, s čeme sem se ukvarjal, pa mi tista dela, ki pod nek »moraš«, pod neko neizogibnost sodijo, niso uspela uničevati, le otežkočati, greniti.

Imam srečo, pa skozi svoje delo dobivam že takrat, ko ga opravljam, in ne šele takrat, ko naj bi rezultati poplačali…

 

Počivam, priznam, vselej, kadar je počitek potreben, a si ne predstavljam sebe, da bi »vse štiri od sebe dal«, in pustil času, da v prazno teče! In imam srečo, da ne potrebujem nikogar in ničesar, da v sebi najdem vse, kar potrebujem, da zmorem vsaj trenutke zadovoljstva doseči! V nasprotnem bi me, že zdavnaj, sesulo, med vsemi meni tako drugačnimi.

Ko umrem…

Zavedam se tega, da bo moja smrt skorajda vsem nek nič-posebnega.

Nekaterim bo udarec, izguba, določenim pa kazen, celo podoba nekega maščevanja, katerega sicer sam ne snujem…

Pravzaprav se bo ta kazen začela izkazovati še prej, kolikor se še ne izkazuje, preden umrem, in predvsem v času, ko bom z umiranjem zastavil! In se bom hotel, v času poslavljanja, kakor v vsem svojem življenju, v čistem nahajati, brez prisotnosti sleherne podobe dvonogega smradu, sprijenosti, vendar…

 

To ni moj problem, ni moja težava! Preveč ne-svojih težav sem reševal, da bi me skrbelo za počutje nehvaležnih, celo parazitskih in do konca umazanih podob!

O nekih ugrizih…

Pravijo, da pes ne grize roke, ki ga hrani. Zmore ugrizniti, zmore, takrat, kadar je s psom nekaj narobe, ali pa takrat, kadar se roka tudi z grdim izkazuje, in ne le s hranjenjem…

 

Krepko huje je, kadar nekdo grize srce, katero je zanj živelo! Pri tem bi težko upošteval pojasnila, in še težje do opravičila segel!

Previdno!

Kadarkoli misliš, da nekoga izločaš iz svojega življenja, razmisli o tem, če, morda, ne boš ti sam/a izločen/a!

Prijateljici

Da, tudi tako gre, tako, da neka driska sede, in sedi na Tisi, in jo crklja, in psička, dobra duša, skorajda človeška, brez sleherne težave prenaša breme na svojih kosteh.

Zanimivo, a marsikdaj je pri živali, resda ne vsaki, moč opaziti krepko manj sebičnosti, kot pri »razvitih«!

Osvežitev…

Prija osvežitev, po sprehodu…

 

Ne smem mesa ločiti od lupine, bog ne daj, le pečke, semena odstranim, in ji krhelj oziroma reženj podam. Da se zagrize vanj, in da ji prek brade, in prsi, na bušo teče sok. Pa jo je za tem potrebno skorajda celo umiti, vendar – vse tisto, kar je moč umiti, vse tisto ne predstavlja nikakršnih težav. In upam, da v svojem življenju nikdar ne dospe do neodstranljive umazanije, do svinjarij, do lastnega smradu!

 

Bila sva skupaj, ko sva kupila sadike in družno sva jih posadila. Vedno, kadar je tu, mi »pomaga« pri zalivanju, velikokrat preverjava napredovanje bunkic, njih rast in dozorevanje. In vsakokrat, ko ji dam melono, jo spomnim na to, da je zrastla tudi zaradi tega, ker je ona pri tem pomagala. In ji prija, to, slišano, meni pa prija, ko gledam, kako ji tekne! Morda v svoji odraslosti nikoli več ne bo dospela do okusa zrele melone…

 

In sva se že dogovorila, da bova tudi v bodoče sadila melone. Ma, že za marsikaj sva dogovorjena, kar naj bi v nekem bodočem počela, čeprav se to bodoče vse hitreje izteka. Z vsakim dnem, v katerem malo do novih moči, in volje, dospeva, se meni moči in volja krhajo. Pa ji ne upam preveč obljubljat, preveč nekih njenih želja in sanjarjenj vzpodbujati, ker – močno dvomim, da bo v komurkoli drugem našla njih izpolnjevanja, takrat, ko tata ne bo mogel več, takrat, ko tate več ne bo.

Iz roke pije…

Pravijo, da nekdo nekomu »iz roke je«. V najinem domu je še nekoliko drugače, obstaja namreč tudi tisti iz roke pije…

 

Ko mi pove, Mala, da bi pila vodo, niti pomisliti ne smem na kozarec, daleč od tega – stopi k umivalniku, jaz pa v dlan vodo lovim, da mi z nje pije… dokler se ne odžeja.

Pač, različne podobe crkljanja obstajajo, in čiste duše zmorejo čustvovanja v vsej pestrosti izkazovati.

Usmiljenja ne/vredno…

Nekoč so se mi smilile plitke, smrdljive duše, danes se mi smilijo ljudje, primorani med njimi živeti!

Smrtno resno…

Sem živ, živel pa, po vsej verjetnosti, nikoli več ne bom.

 

Ko bi se še enkrat rodil, bi bil grobar. Večinoma bi užival pri delu.

 

Smrt, zaključek umiranja, začetega z rojstvom.

Pač, to tako je…

Pes gre, pač, s psico,

prasec s prasico,

tudi obratno, kakopak, se ve,

govedo z govedom,

nered pa z neredom,

in smrad gre le s smradom, drugače ne sme!

 

Golob z golobico,

slon gre s slonico,

človek edino to smolo ima,

da v redkem s težavo

izbere si pravo,

zunanjost se laže, zvečine izda!

 

Rilčaste slike,

ustrezne odlike,

ni za človečno ustvarjen ta svet,

gnoj v gnoju gnojno,

gnojno opojno,

ni, res, ni upati, ni za verjet!

»Sodobna umetnost«

Resda se umetnica še ni naučila podpisati se, a to ne pomeni, da so njene krace kaj manj pričujoče od krac ostalih »sodobnih umetnikov«…

Skozi čistilnice…

»Bog« zgolj preizkuša, kdo zmore čist v čistem umreti. Ne vem, čemu to počne, ko pa ima obenem verigo kemičnih čistilnic, v katerih je nepopisna gneča…

Nesmiselno, povsem!

Nesmiselno se je boriti proti razmeram, v katerih imata prevladujočo vlogo neumnost in/ali norost! V takšnih okoliščinah boj namreč ne rezultira, nikoli, s trajnimi uspehi, kajti tako, kot pri vsem, je tudi pri tem, da dokler vzrokov ne odpraviš, tudi na odpravo posledic ne moreš računati! Neumnost in/ali norost pa sta neodpravljivi.

Jutri hitro pride…

Tudi lagodno življenje, takšno ne-ozirajoče-se-na-vse-ostalo, takšno od-danes-na-jutri, slej ko prej do nekega jutri seže. In je težava, ker bi tudi v tem jutri živelo, obenem pa ga včeraj kaznuje, še več, taisti včeraj njegovo nevrednost ugotovi!

Nič le v nič meče…

Ne igraj se z besedami, katerih pomena ne poznaš! Že itak so preveč v nič pometane besede o dobroti, poštenosti, ljubezni…

 

Pri svojih ugotavljanjih upoštevam mnenje sleherne uši, obratno pa mi ni realno pričakovati.

 

Bednim moraš znati dopovedati, do kod smejo pri tebi seči. In najbolje je, kadar je ta do-kod tisti – NIČ!

Vselej brez gneče…

Res je, tu in tam se pripeti, da potrebujem materialno pomoč, a v vseh ostalih vprašanjih zmorem sam! Ne potrebujem usmerjevalcev in vodnikov. Ne potrebujem zagovornikov in braniteljev. In še zlasti ne potrebujem tistih, ki bi me, sami nezmožni na lastnih nogah stati, pokonci postavljali! V tem je moja moč, v tem, da ves svoj čas živim sam, in po svoje…

 

Pravzaprav niti ne po svoje, pač pa čim bolj tako, kakor etične opredelitve zapovedujejo! In prav zaradi tega tudi zmorem odločati o tem, kdo sme, in kdo ne sme, biti v mojem življenju! In prav zaradi tega v moji bližini nikoli ni gneče…

Ni opravičila!

Prevečkrat sta sebičnost in pokvarjenost v moje življenje posegali, da bi mi bili v objemu dobrodošli!

 

Prav vse, kar lastna življenja nad tuja postavlja, in s tujimi ničevo ravna, si zasluži, da crkne!

 

Ne rojevajo se sprijeni, pač pa z nagoni, zavoljo katerih sami do sprijenosti dospevajo. Potemtakem zanjo ni opravičila!

 

Kjer iščeš koristi, tam si tudi škode rešuj!

 

Popolnoma vseeno mi je, zaradi česa je nekdo pokvarjen! Z ugotovitvijo vzroka se pokvarjenosti ne bo znebil.

 

Kdor laži »iz rokava stresa«, ta jih bo stresal povsod, in vsakomur, pa raje vidim, da jih stresa povsod in vsakomur, kot tu in meni!

 

Odrekam se slehernega ne-značajskega smradu, niti pod preprogo ga ne bi pometel, ker bi se tudi izpod nje širil.

Navzdol gre zlahka…

Temeljna napaka neumnosti je v tem, da se niti same sebe ne zaveda! Misli, da je pametna, vešča, pretkana, in se ji sanja ne o tem, kako je prozorna, zlahka razberljiva! In se ji, kakopak, ne sanja o tem, da ni najbolj priporočljivo stanje, v katerem zmoreš, brez težav, samemu sebi jamo izkopati, in skočiti vanjo, pri čemer pa niti slučajno nisi sposoben iz nje tudi splezati!

Živ bio…

… pa vratio.

 

Kaj naj vračam?! Lažnivost za lažnivost, zahrbtnost za zahrbtnost, goljufivost za goljufivost, kradljivost za kradljivost, sprijenost za sprijenost?! Ne, ne, na tak način pa, zagotovo, ničesar ne bom vračal! Ko bi tako počel, potem ne bi imel več osnove, za to, da bi eno samo besedo izrekel proti smradu, še več, tudi sam bi smrad postal!

 

Naj vračam dobro za slabo?! Tudi to ne bo šlo! Sem preveč dobrega počel tistemu, kar se je kot slabo izkazalo, in slabega mi ni podpirati, si niti obstajanja ne zasluži!

 

Potemtakem sem glede nekih vračil dokaj omejenih rok. Dobremu zmorem, celo potrebujem, z dobrim vračat, ne samo vračat, tudi presežke izkazovati, slabemu pa… le hrbet mu lahko obrnem, in ga na razdalji držim, upajoč, da preblizu ne pride, ker – če se preveč približa, takrat mu zagotovo ne bom dopustil, da prevlada, pa bom udaril! Z nikakršnimi nameni nekih povračil, nekakšnega maščevanja, ne, le zaradi tega, ker dreku nikoli ne bom dovolil, da mi življenje ravna, nikoli!

Za seboj?!

Kar je bilo, moraš pustiti za seboj, pravijo tisti, ki »vedo«…

Ničesar ne puščam za seboj, zato pa so vse redkejši, tisti, katerim puščam ob sebi!

"Štemplano", v glavo...

 Moraš biti trčen, kadar misliš, da ti bodo kot lažnivcu verjeli!

Skokica tatina…

Prišlo je do spremembe dogovora in tik pred sedmo sem, danes popoldne, dospel k Mali. Z mamo je že stala na dvorišču, in toliko da sem zaustavil avto, sem ji, še izza volana, poslal poljub. In skokica moja lepa je začela ploskati in poskakovati…

 

Ko sem stopil iz avtomobila, je, z dvignjenima ročicama, stekla proti meni, da bi se nekaj hipov za tem znašla v mojem naročju, objemu, poljubu. In ni dolgo trajalo, ko se je slišal njen »geva avto«, češ kaj čakaš, daj, greva že enkrat…

 

Komajda sva zastavila z vožnjo, že mi je povedala, da bi najprej šla na potepanje, šele nato domov. Tudi nek »lepa si« se je zaslišal, pa sem ji pritrdil, res je, lepa moja Lilika, v povrat pa zaslišal Lilika in tata…

In sva se ustavila, na neki kmetiji iz starih časov, lokalni turistični znamenitosti – vsi objekti iz lesa, strehe krite s slamo, vse, kar je zasajenega, pripada starim, odpornim vrstam…

 

Namenoma sem omenjeno kmetijo izbral za »potep«, saj se nahaja na ravnini, oskrbovalci skrbijo, da je trava vedno lepo pokošena, urejeno je, ni neke gneče, obenem pa – ko sva izstopila iz avtomobila je bilo, kot da bi prišla na neko drugo klimatsko področje, prijetno, prav nič vroče. V neposredni bližini se namreč steza gozd, in se kmetija že v zgodnejših popoldanskih urah znajde v senci, obenem pa je na vse strani, razen proti gozdu, vse odprto, in zrak lahko kroži…

 

Najprej sva šla iskati cigančka, eno samo jabolko, da ga utrgava in ga dete, sveže ubranega, poje. Nato sva oči naprezala po sosednjih jablanah, vendar – nikjer enega samega sadeža, čeprav jih je, v tem času, običajno v obilju. Očitno je nedavno neurje po svoje uredilo zadeve…

Nato sva se lovila po dvorišču, sedela, malo na klopeh, malo na stolih, iz debel narejenih, nato pa vrtela neko kolo, narejeno za poganjanje vrag vedi katerega pripomočka, s katerim so si, nekoč, lajšali opravila…

 

Čas je pretil, da bo kmalu legel mrak, zato sva se odpravila proti domu in, ko sva prišla, se je, kakopak, najprej s kosmatinci pozdravila. Nato pa sem skušal poskrbeti za večerjo. Vse, kar sem ji ponudil, je zavrnila. Z marmelado je bilo drugače, pojedla je zvrhano žličko, pa sem pohitel na kruh namazati margarino in marmelado, a je že začela protestirat, češ da ne bo amala. Prepričan, da ji bo družna večerja spremenila mnenje, sem tudi zase pripravil in, ker je rekla, da bo jedla zunaj, odnesel oba krožnika ven. Takrat je že sedala za mizo in jadrno svoj krožnik odrinila vstran, češ da bo jedla bunkico. Dobro…

 

Odrezal sem krhelj lubenice, naredila je nekaj grižljajev, potem pa tudi to ni bilo zanimivo, pač pa je silila od mize. Boš vsaj mleko popila, sem jo vprašal in naletel na pristanek. In ga tudi je, na dušek je izpraznila skodelico, nato odrinila mizo in že je tekla proti svojemu gaju…

Pred vrati, katerih še ne zmore sama odpreti, je potrpežljivo čakala, da sem šel najprej odpreti okna, zgoraj, da bi se vsaj malo prostor prezračil, ohladil. Mrak je že legel na zemljo. In…

 

Ko sem prišel k njej in odprl vrata, se je takoj zakadila na tobogan (k sreči sem ga zjutraj zakrpal!), nato sva se lovila krog žižule, pa spet tobogan, spet lovljenje, tako izmenično, vse do takrat, ko se je komaj še kaj videlo, v mraku. Pa sva odšla k hiši in zaslišala se je njena želja, da bi se gugala…

 

Prižgal sem zunanjo luč, pripravil gugalnico, Malo posedel nanjo, in že se je uživancija nadaljevala. Za nekaj časa samo, na gugalnici, kajti na vrsto je prišlo tudi kolesarjenje po dvorišču…

Očitno je vse od naštetega pogrešala, in je hotela čim prej zastaviti z »lovljenjem« zamujenega, in v takšnem stanju ji je bila večerja poslednja stvar, na katero bi pomislila…

 

V nadstropje sva prispela krog devete, že po krepki temi. K sreči sem pred tem prižgal zgornjo luč, da sva videla varno hoditi po stopnicah. In zgoraj se je zadeva nadaljevala, pa mi je bilo takoj jasno, da bi bilo povsem neumno, ko bi jo skušal dati spat pred deseto. Obenem pa sem bil zadovoljen, ker je vsaj banano pojedla, se napokala smokijev in izpraznila dva vrčka soka…

 

Hm, s pregovarjanjem o spanju sem zastavil pet minut pred deseto, a sva se na kavč podala šele ob četrt na enajsto. In, ja, najino uspavanje ne traja samo nekaj minut, obenem pa je danes poskrbelo, Malo, za vsebinsko razširitev istega, in je bilo krohotanja, igranja, telovadbe, tako da sem jo moral, vso preznojeno, dvakrat preobleči, preden se je umirila, nato pa ob pol polnoči tudi zaspala…

 

Jutri bom, kaže, ves dan v dobrem pogonu. Dokler, vsaj za silo, ujame tisto, do česar skorajda teden ni mogla…

Sledi v skali…

Nikoli se ne postavljam v neke skupinske fotografije, na nekih, javnih, srečanjih… razen izjemoma, če toliko časa težijo, da pristopim, in da s tem fotografu delo omogočim. Ne, raje sem vstran.

 

Nikoli ne sedem v prvo vrsto, četudi naj bi sodil med neke izbrane, katerim sedež v tej vrsti namenijo… razen takrat, kadar me skorajda za rokav privlečejo v ospredje.

 

Nikoli se ne fotografiram z nekimi pomembneži, niti z obema (bivšima) predsednikoma države ne, pa čeprav sem se, z obema, rokoval in pogovarjal… skušam pa poskrbeti, kadar tako nanese, in sem neko dete na določeno prireditev peljal, da otroku slika v družbi predsednika v trajen spomin ostane.

 

Nikoli ne preprečujem, da me, s strani, z razdalje, fotografirajo, snemajo… kadar neko svoje delo opravljam, ker sem se zavezal opraviti ga. In nikoli, vsaj doslej ne, nisem preprečil slikanja z menoj, če je nekdo hotel spomin, z mojo prisotnostjo, ohraniti.

 

Ne potrebujem tovrstnih materialnih dokazov za to, da v sebi ohranjam doživeto, in jih še bolj ne potrebujem za to, da bi s takšnimi zadevami o lastni vrednosti govoril, češ slikal-sem-se-s-tem-in-tem, kajti… je vrag, ta nek ta-in-ta se utegne fotografirati tudi v družbi nekega konja, ali traktorja, ali zgolj postavljen pred neke na novo postavljene cevi, kanalizacijske, po katerih naj bi odplake, čez čas, tekle…

 

Tudi pri pogovorih, tako imenovanih intervjujih, sem izbirčen. Dobro, zadnje čase mi je pri vsem opisanem krepko lažje, nisem več del nečesa »javnega«, a tudi poprej sem zlahka izbiral med tem, komu bom namenil svoje besede, in svoj čas, komu pa ne. In mi nikdar ni bilo vodilo odzivnost, branost/gledanost nekega medija, pač pa medij kot tak, sam po sebi. Denimo za nek »rumen« tisk tudi takrat nisem pisal, ko sem izključno od pisanja živel, k zapisom bil celo vabljen, in bi mi plačilo še kako prav prišlo.

 

Zato ne morem biti tiho, vsakokrat, ko slišim, da »je treba znati samega sebe plasirati, prodajati«, kajti jaz, za razliko od večine, sebe nikoli nisem prodajal! Nikoli za nikogar, in za nič, tudi za denar ne, nisem svojih stališč, in ravnanj, spreminjal. Ne, nikoli nisem prodajal samega sebe, pač pa zgolj rezultate lastnega dela. In samo tistim, ki v to moje delo, vsebinsko, niso posegali.

In nikoli nisem »v riti lezel«, nikoli uslugic delal, za neke protiusluge, nikoli prek nekoga drugega do tozadevno svojega rezultata dospel! Nikoli!

 

Če boš tako, ne boš ničesar dosegel, sem slišal, nekajkrat, v svojih desetletjih, vendar – jaz sem dosegel, če ne drugega, potem to, da, še vedno, imam samega sebe!

Po težji poti se težje hodi, a globoko verjamem v to, da so stopinje trajnejše, da dlje časa ostanejo!

Za vonjem soli ali napredek brez napredka…

Spoznal sem otroka v odraslem, tekom terapije, katero sem počel. Zanimivo, toplo, lepo spoznanje.

Spoznal sem »odrasle« v otrocih, na nekih literarnih srečanjih, tu, in samo tu, v Deželi (povsod drugod, kjer sem jih spoznaval, so otroci – otroci!). Grozljivo spoznanje!

Res je, ni dobro, če si majhen, poln kompleksov, samemu sebi v odročnost postavljen. In se moraš, nenehno, v pomanjkanju (samo tebi) lastnega, po nekih drugih zgledovati, skušati biti njim vsaj podoben. Ne vedoč niti tega, da tam, kjer ni, preprosto – ni!

Ne, ni stvar v kalupih, nezmožni brez njih sploh zmorejo ne, ničesar, stvar je v tem, da – pastir samo izrablja danosti ovac, ko jih za vonjem soli vodi…

Bentiš, sosed…

… mladenič moj dobri, me skušaš razvaditi?!

 

Danes je sosed tudi slivo podrl, se je osušila. In tudi ta les bo preskočil ograjo…

 

Devetnajst let je mlajši od mene, po zasnovi, po mišljenju in, posledično, dojemanju in ravnanju, pa sva kot brata! Sicer ne takšna uradno ugotavljana, »zgolj« vsebinsko gledano.

 

Edina težava, med nama (zdaj se poznava že četrto leto), se je izkazala v tem, da – se morava dobro potruditi, da najdeva nek čas, kateremu bi lahko »prosti« rekla, pa da, vsaj za nekaj (pre)hitrih minut sedeva k pogovoru! On ves čas, kadar je tu, izrabi za delo, jaz pa se tudi »skrijem« samo takrat, kadar me vročina prežene (in gre takrat tudi sosed počivat, mu je v navadi čezdnevno spanje…). Sicer pa se imenitno pogovarjava, o marsičem, a večinoma med delom…

 

Tudi z njegovo mamo, z »bako«, se ni težko razumeti, meni, in tudi pokojni oče je bil možakar, kateremu nikoli vrat ne bi zaprl. Otroka, sosedova, pa – uspešna na vseh področjih, na katerih se izkazujeta, obenem pa sproščena, preprosta, skromna. In s popolnoma drugačnimi interesnimi področji, kot so interesna področja siceršnjosti…

 

Priznam, da se razveselim slehernega prihoda, njegovega oziroma njihovega! Smo, zares, pravi sosedje, ne zgolj sosedje po delitvi mejnih črt. Jaz njim lahko puščam vrata odprta, oni meni, oboji pa vemo, da nam radi tega ni potrebno, niti malo, skrbeti.

 

Kave mu ne morem ponuditi, je ne pije. Alkohola tudi ne, a nič hudega, oba najraje žejo gasiva z vodo.

Z njegovo mamo, z »bako«, zmoreva, tako s kavo, kakor tudi s cigareto. Osem let je starejša od mene, pa nisva tako daleč vstran po nekih življenjskih izkušnjah, predvsem pa – nihče med njimi ni »pljuvalec« preteklosti, nihče med njimi ni ameba, ki bi »novim časom« svoje nove, krepko drugačne obraze razkazovala, daleč od tega, kakor so čutili, menili in ravnali poprej, z istim se tudi danes izkazujejo!

 

Vedo, da je njihova posest v dobrih rokah, kadar jih ni tu, čeprav ne stikarim naokoli, po nikogaršnjem, tudi po njihovem ne. Sem, eno leto sem slive obral, z danes podrtega drevesa, tik meje rastočega, zroč srno, ki se je vsak dan pasla prek padlih sadežev, in vedoč, da jih ne bo, da bi jih sami obrali… in sem jim to tudi povedal. Sicer pa – če neznane opazim pri njihovi hiši, če ugotovim, z daljave, da je nekaj narobe, takrat do neznanih stopim in jih povprašam, in vse, kar je narobe, sporočim sosedu. Tudi takrat, ko je takšno sporočanje bolj preventivne narave…

 

Kadar grem v trgovino, jih povprašam, če kaj potrebujejo, kadar gredo oni, vprašajo mene. Mala se je malodane udomačila, pri njih, je že bila v njihovi hiši, dočim jaz še nikoli nisem bil. Me, resnici na ljubo, radovednost ne vleče, in vedno, kadar se družimo, to počenjamo zunaj, v prijetni senci…

 

Edino, kar obžalujem, v zvezi z njimi, je to, da – niso nenehno tu!

Lepotici

Lepotici, tudi navznotraj lepi, in predvsem užitni… za razliko od številnih »lepotic«.