Nekoč
je nek možakar (mimogrede: naredil sem mu toliko uslug, mu neke pomoči izkazal,
da dvomim, da je bil še pri kom podobnega deležen) ugotavljal, zame, »Pritožuje
se nad tem, da je sam, obenem pa ljudi od sebe odganja«…
Na prvi
pogled, povsem površno, bi njegovi ugotovitvi smel celo pritrditi, a kaj, ko
ima dve veliki, preveliki napaki…
Prvič,
NE pritožujem se radi tega, ker sem sam, pač pa to stanje zgolj ugotavljam. Ko
bi se pritoževal, bi me, bržčas, moja samost dovolj (z)motila, da bi poskrbel
za to, da je ne bi (več) bilo.
Drugič,
enega samega človeka še nisem (od sebe) odgnal, enega samega ne. Je pa res, da
sem odgnal kopico tistih, ki zgolj menijo, zase, da so ljudje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar