Ni
težko neumnosti ugotoviti, daleč od tega! Marsikdaj jo je moč »prebrati« že z
obraza, iz mimike, iz odzivanja na slišano/videno, ko pa ta, katerega
ugotavljaš, usta odpre, da svoja mnenja izkaže, takrat pa je ugotavljanje, in
ugotovitev, povsem preprosto(-a). Malček težje, a še vedno lahko, le da
ustrezno količino časa vzame, je ugotoviti osnove, na katerih ta neumnost
obstaja. Ali je posledica same zasnovanosti, naravne, potemtakem nagonskosti,
ali pa posledica težjega psihičnega oziroma duševnega stanja. V prvem primeru
je trajna, ta neumnost, neodpravljiva, v drugem jo je moč, vsaj načeloma,
izničiti, odpraviti…
Neumnost
ne pomeni tega, da ne bi bil zmožen, v njenih okvirih, opravljati naučenega.
Zlasti pri praktičnih delih, pri katerih se je moč naučiti celotnega postopka,
in malodane do natančnosti opredeliti izid oziroma posledice zastavljenega, pri
delih, pri katerih odločitve temeljijo na spoznanem, pridobljenem s pomočjo
čutnih zaznav, tam neumnost ni moteča, pa si lahko zabit kot klada, a lahko,
kljub temu, uspešno sestavljaš neke proizvode, na tekočem traku, odčitavaš
izsledke raznih meteoroloških naprav, se izkazuješ na temelju kuharskih
receptov, celo pravne posle lahko opravljaš, in to uspešno, v primerih, ko so
okoliščine nedvoumne, do konca poznane in dokazljive. Pravzaprav lahko izvajaš
vsa dela rutinske narave, si, neke vrste, obrtnik, in lahko takšno obrt, s
pomočjo laboratorijskih pripomočkov, in obstoječih opredelitev znanih bolezni,
izvajaš, ne nazadnje, tudi kot zdravnik. Da, in na žalost, večina zdravnikov
(ter vseh ostalih izšolanih, vseh profilov) se tudi izkazuje v podobah navadnih
obrtnikov, ki, bolj kot ne, niso zmožni diagnosticiranja (tam, kjer neki
rentgeni in podobne zadeve ne pokažejo materialnih, čutnim zaznavam dostopnih
vsebin), pač pa prevečkrat eksperimentirajo, preizkušajo, ugibajo…
Tudi ni
neumnost ovira za učiteljevanje, kadar je učitelj podoben kateremukoli od
učiteljev, ki obstajajo v preostali Naravi, in zmore zgolj ponavljati snov, s
katero mu v učnih načrtih postrežejo, ne kaže pa od njega pričakovati nekih
posebnih razlag, kajti – kakor on ne preverja znanja na način, da bi
razumevanje snovi iskal, pač pa želi slišati le ponovitev tistega, kar je
odpredaval, tako se je tudi sam (iz)šolal, obenem pa samostojno ni zmožen,
miselno, dospeti do dvoma v (na)učeno, kaj šele do tega, da bi dejstvom
ustreznejše ugotavljal…
Pomnim,
denimo, nekega svojega učitelja (bilo jih je sicer več, takšnih), iz gimnazije,
ki ni bil zmožen prepoznati podobe izjemnega strahu, takšnega, ki dobesedno
prestrašenega paralizira, podobe, katero sem mu opisoval s svojimi besedami, in
to dokaj natančno, obširno počel… pač pa sem mu moral navajati konkreten stavek
iz Jurčičevega pisanja, od besede do besede, da bi mu bilo jasno to, da sem
knjigo prebral, da vem, o čem govori. Da, pri premnogih učiteljih je potrebno
dobesedno navajati, v stilu papagajenja, da zmorejo biti zadovoljni z »naučenostjo«…
papagajenja!
Kadar
se neumnost poda na področja, kjer so, za ugotavljanja, čutna zaznavanja krepko
premalo, takrat pa nastanejo težave! Marsičesa namreč s čutnim zaznavanjem ni
moč zaznavati, kaj šele o zaznanem ugotavljati! O tem sem že večkrat pisal, s
konkretnimi primeri skušal pojasniti, ko sem poudarjal, da ne kaže ugotavljati
na temelju posledic (ki so, tako ali drugače, dane čutnemu zaznavanju), tako
kot to absolutna večina počne, pa, banalen primer, ni nujno da je grd nekdo, ki
ima, a ti denarja ne posodi, takrat, kadar se ti zdi, da ga potrebuješ, pač pa
lahko obstaja nek drug razlog takšnega njegovega ravnanja, in teh razlogov
(vzrokov) niti ni malo… in se takšne težave porajajo tako na področju zdravstva
(predvsem pri nekih psihičnih/duševnih stanjih), kot na področju povsem
praktičnih, načeloma enostavnih znanj (pa zgradijo, najprej, objekt, kasneje
ugotovijo, da je neprimeren, in na poplavnem področju), kakor tudi v tistem,
čemur pravijo politika in ustavno pravo, kar se izkazuje v neenakem pojmovanju
načeloma povsem preprostih, razumu preprostih zadev, zadev, katere vsakdo »po
svoje« razume, in je ta njegov »po svoje« skregan z dejstvi, do katerih – ni zmožen
dospeti! A tu že govorim o vsebinah, kakršne so dobrota, načelnost, poštenost,
pridnost, moralnost… katere vsakdo »po svoje« razume, večina pa, v bistvu,
sploh ne ve, kaj naj bi za temi besedami zares stalo, kako se te vsebine v
dejanjih izkazujejo… Ne pomaga ti »razumeti« besed, katere zapisujem, če ne veš,
o čem govorijo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar