Zdaj aja…

Zaspalo je, dete. Obilica smeha je krasila čas, vse do minute, morda dveh, preden je zaspalo, po tem, ko je tata rekel zdaj-bova-pa-ajala…

 

Danes mi je pomagala kuhati. Le kaj bi brez nje?! Verjetno je tudi zaradi tega s še večjim užitkom jedla, in se napokala, tako za kosilo, kakor tudi za večerjo.

 

Dopoldne, po sprehodu, mi je pustila, da sem dva velika režnja melone povsem očistil, tudi meso ločil od lupine, in ga na manjše, njej primerne koščke, narezal. Do nosu ji je zaužito seglo, pa je bil bušček lepo zaokrožen, prva melona, od obeh, pa »pospravljena«. Jutri bova z drugo zastavila…

 

Žal mi je, ene same fige, zrele, ni najti! Ne vem, kaj je letos, a do sedaj s sedmih dreves do enega samega zrelega sadeža ni bilo dospeti! Tu in tam kakšen zastavi z zorenjem, a komajda do polovice pride, že se ga ptice, ose in sršeni lotijo…

 

Popoldne sva se tuširala. S tuširanjem doslej ni bila pretirano navdušena, danes pa je kar nekaj časa trajalo, preden sva se uspela dogovoriti, da greva iz kabine. Očitno sva na pravi način v hec, v igro zadevo obrnila, da ji je prijalo.

 

Zdaj spi kot bubica. Prva ura, dve nista vprašljivi, je spanec dovolj čvrst, kasneje pa tudi ni težav, samo da vragec čuti, da sem ob njej, pa bo drnjohala kot za stavo. Jaz pa moram paziti, da nje cele ali nekega njenega dela ne pomendram, takrat, kadar se obračam.

 

Za jutri napovedujejo ohladitev. Bojda tu, na najinem koncu, dopoldne še ne bo deževalo, pa se bova, po tem, ko skodelico jogurta ali mleka popije, najprej odpravila na sprehod. Zajtrk pa bo na povratek počakal. Mislim, da ji bo všeč.

 

Ventilator dela s polno paro. Zunaj se je sicer že dovolj ohladilo, a radi Male ne odpiram oken, čez noč, bi bila vsa popikana. Pa se znajdeva, dovolj dobro, da je moč v miru spati. Zjutraj pa tudi ne utegneva kaj dosti prostorov ohladiti, glede na to, da zaradi zunanjih zvokov ostanejo okna zaprta vse do takrat, ko se sama od sebe zbudi. A bo že, glede na to, da nekih drugih težav, večjih, v najinem sobivanju ne poznava. Tiste manjše pa sproti rešujeva, če je le moč v zadovoljstvo malčice.

 

Še malo, pa se ji bom pridružil. Sicer vem, da še kar nekaj časa ne bom mogel spati, a jo tačas opazujem, tu in tam po buči pobožam, poljubim, pocrkljam, tako, komajda opazno, da sicer čuti, a je ne zbudim. Naj spi v miru, Sonko lepi, dokler še zmore.