»Civiliziranost«

Hudič je, kadar se napredek izkazuje samo v pripomočkih, katere uporabljaš, da sebi lažje dospevaš do želenih ciljev…

 

Tudi s pomočjo »pametnega« telefona v pogovoru z neumnostjo pri neumnosti ostaneš.

 

Nekdanji gladiatorji so se borili za preživetje, današnji se borijo za denar. In palec, ki je o usodi poraženca odločal, se je od »imenitneža« preselil k drhali.

 

Nekoč so v veselje bogov darovali žrtve, danes v lastno veselje darujejo bogove.

 

Socializiranost se ne izkazuje v pričakovanjih tistega, kar naj bi skupnost tebi dala, pač pa v občutenju tistega, kar naj bi ti dal skupnosti.

 

V nagonskem daj-dam sistemu je uk borilnih veščin primernejši kot šolanje.

 

Kadar »živa bomba« pobije peščico oseb, je na pohodu terorizem, kadar sodobna tehnologija pobije na tisoče, je na pohodu »demokracija«.

 

Na prvi pogled verujejo v različne bogove, dejansko pa častijo enega samega, lastno sebičnost.

 

Posmehujejo se »mučenikom«, na katere v »nebesih« čakajo device, ne moti jih dejstvo, da pri njih devic sploh ni.

 

Žival se goni javno, oni se gonijo v skritosti. In laž o vsem »razvoju« priča.

 

Bojda nam primanjkuje »preproste kmečke pameti«. Takšne, za katero velja, da je sleherni korak v napredovanje zavračanja vreden?!

 

Temeljna težava ugotavljanja občestva je v tem, da o njem razpredajo sociologi, psihologi, arheologi… namesto zoologov.

 

Edino spontanost, potemtakem iskrenost, zmoreš praviloma najti pri živalih, pri nedoletnih otrocih, in pri posameznikih, ki moč odločanja v lastnih rokah začutijo, ko jim zadržek strahu odpade.

 

Mali vrtec: če mi daš bonbon, bova prijatelja.

Veliki vrtec: če mi polniš korito, bova prijatelja.

In edino dejstvo, ki o »razvitosti« priča, je velikost, in podoba »bonbona«.

 

»Moj način življenja je pravilen, tvoj pa ni,« prepričujejo drug drugega tisti, ki do svojega življenja niti dospeti ne zmorejo.