Osvežitev…

Prija osvežitev, po sprehodu…

 

Ne smem mesa ločiti od lupine, bog ne daj, le pečke, semena odstranim, in ji krhelj oziroma reženj podam. Da se zagrize vanj, in da ji prek brade, in prsi, na bušo teče sok. Pa jo je za tem potrebno skorajda celo umiti, vendar – vse tisto, kar je moč umiti, vse tisto ne predstavlja nikakršnih težav. In upam, da v svojem življenju nikdar ne dospe do neodstranljive umazanije, do svinjarij, do lastnega smradu!

 

Bila sva skupaj, ko sva kupila sadike in družno sva jih posadila. Vedno, kadar je tu, mi »pomaga« pri zalivanju, velikokrat preverjava napredovanje bunkic, njih rast in dozorevanje. In vsakokrat, ko ji dam melono, jo spomnim na to, da je zrastla tudi zaradi tega, ker je ona pri tem pomagala. In ji prija, to, slišano, meni pa prija, ko gledam, kako ji tekne! Morda v svoji odraslosti nikoli več ne bo dospela do okusa zrele melone…

 

In sva se že dogovorila, da bova tudi v bodoče sadila melone. Ma, že za marsikaj sva dogovorjena, kar naj bi v nekem bodočem počela, čeprav se to bodoče vse hitreje izteka. Z vsakim dnem, v katerem malo do novih moči, in volje, dospeva, se meni moči in volja krhajo. Pa ji ne upam preveč obljubljat, preveč nekih njenih želja in sanjarjenj vzpodbujati, ker – močno dvomim, da bo v komurkoli drugem našla njih izpolnjevanja, takrat, ko tata ne bo mogel več, takrat, ko tate več ne bo.