Podobno,
kot se je dogajalo v času turških vdorov, ko so, na vzpetinah, drugega za
drugim kresove prižigali, se dogaja, resda v zvokovni izvedbi, na tukajšnjem
gričevju…
Čez dan
je, v senci, kazalo štiriintrideset stopinj, in po enajsti uri na bregu ničesar
več ni bilo iskati. Je sonce preveč žgalo. Za nekaj časa sem celo obžaloval,
ker sem si včeraj počitek dovolil…
Krog
sedme sem nekajkrat preverjal, če je že moč nadaljevati z delom, a me je vsakič
poslalo nazaj, v hišo. V »hlad« osemindvajsetih stopinj, še vedno
ljubeznivejših od tistih, ki so vladale zunaj…
Nekaj
minut pred pol osmo se je oglasila prva kosa. Le nekaj trenutkov za njo tudi
druga, za obema moja, nato pa še dve. Takrat, kadar je nisem gnal, ker je bilo
potrebno, denimo, gorivo dotočiti, sem slišal petje ostalih, sicer pa je moja,
ko je delala, meni vse te ostale preglasila. In je bilo, bržčas, nekje ob
strani, zanimivo poslušati koncert pesmi košnje, v izvedbi ropotajočega
kvinteta…
»Igrali«
smo, morda, uro, mrak je namreč začel vse hitreje na tla legati, in moja kosa
se je kot poslednja v današnjem dnevu izpela…
Za
prihodnje dneve še višje temperature napovedujejo, pa bo, domnevam, še manj
časa na voljo, za tovrstna dela. A vsaj to stran, z izjemo obcestnega dela, na
kateri hiša leži, imam pokošeno. In mi še trije dnevi, pravzaprav njih delčki,
ostanejo za preostalo. Pa – poskusil bom vse, če pa ne bo šlo, bo vsaj večina
pokošenega. V kolikor se karkoli nepredvidenega ne vmeša, kakopak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar