Nekoč
mi je nek »modrec« razlagal o marsičem. Ko ne bi poslušal njegovih razlag, tudi
današnjega zapisa ne bi bilo. Ko bi on poslušal moje, bi, mogoče, vsaj do
razmisleka dospel…
Napisal
je, ta modrec, celo knjigo, in mnogi to knjigo kot nekakšen priročnik uporabljajo,
čeprav – kar večina ve, kar večina časti, po čemer večina živi, vse to lahko v
smeti zabrišeš, o drugem kot o neumnosti ne priča!
Da,
napisal je knjigo o bolečini. Možakar je bil sicer razumsko zasnovan, zaradi
česar sem si tudi dodatnega opravka z njim dovolil, bolelo me je njegovo stanje
težke psihične obolelosti. Veliko je pretrpel v svojem življenju, težav ni znal
»prežvečiti«, jih pravilno obdelati, pa so se v podobah okvar nabirale, v
njegovi psihi…
Napisal
je knjigo o bolečini, in temeljno vodilo tega njegovega pisanja je bilo v tem,
da je bil prepričan v to, da se proti bolečini boriš tako, da se – nanjo navadiš,
pa tako bolečina, postopoma, ugasne. Pri njemu, avtorju knjige in dolga desetletja
razbolelemu, nikoli ni…
Z
bolečino je natanko tako, kot je s povišano telesno temperaturo. Mnogi se tudi
proti njej, proti »vročini« borijo, pri čemer izkazujejo, da pojma nimajo vsaj
o dveh temeljnih zadevah…
Prvič.
Tako bolečina, kakor tudi »vročina«, obe sta POSLEDICI določenih stanj, NE
njihova vzroka! In boj proti posledicam je zgolj nekakšno mašenje, je le
navidezno reševanje nikoli (raz)rešenega, kajti – dokler obstajajo vzroki, do
takrat noben boj proti njihovim posledicam ne more biti zares učinkovit, na
način, da bi trajno odpravil težave!
Zapišem
povsem banalen primer…
Recimo,
da tik hiše teče nek potok, ki ob vsakem večjem dežju zapusti svojo strugo in
ti poplavi klet. V takšnem primeru pride do treh dejstev. A) obstoječa struga.
B) obilica padavin. C) voda v kleti.
Med
temi dejstvi sta dva vzroka (premajhna struga in obilica padavin) in ena posledica
(poplavljena klet), in ravno na posledico se spravljaš, ko z vedri prazniš vodo
iz kleti, ob čemer bo že ob prvem naslednjem večjem deževju klet znova pod vodo…
Proti
količini padavin se ne moreš boriti, ničesar nimaš na voljo, da bi s tem zmogel
nanjo vplivati. Potemtakem lahko pri reševanju konkretne težave na dež takoj
pozabiš.
Pri
strugi pa nisi nemočen, kajti – lahko jo očistiš… lahko jo bodisi poglobiš,
bodisi razširiš, s čemer omogočiš to, da bo zmogla prenesti tudi krepko večji
obseg potoka, kot je tisti običajen…
Bolečina,
ki NI telesnega izvora (čeprav se premnoge kažejo v podobah telesnih
bolečin/bolezni!), se poraja v psihi, v podzavesti! Pomeni, da je tam nekaj narobe,
in to hudo narobe!
Mimogrede:
NE govorim o bolečinah, ki so posledica nekih sprotnih življenjskih udarcev,
nekih izgub, porazov, kajti takšne bolečine so normalen odziv takrat, kadar
nekaj udari. Tudi zaradi tega nam je Narava dala solze, in ostale podobe
oziroma zmožnosti izkazovanja bolečine. Govorim o bolečinah trajne(jše) narave,
pri katerih, žal, večinoma niti njihovih vzrokov ne poznamo (le-ti lahko namreč
nastajajo, ko rojevajo bolečino, na posreden način in postopoma, pa se jih nisi
zmožen niti zavedati)…
Drugič.
Podobno je s temperaturo. Sleherno njeno odstopanje od običajnosti je izkaz
tega, da je v tebi nekaj narobe! Lahko v sferi telesa, lahko v sferi psihe
(posledično tudi telesa). In – v kolikor je nekaj narobe na področju telesa,
potem zna biti »vročina« celo tvoj PRIJATELJ, kajti s povišano telesno
temperaturo se telo BORI PROTI povzročiteljem tega nekaj-narobe, skuša, denimo,
neke bakterije, viruse »prekuhati«, jih pobiti, pa – če kar tako, zlahka, ob
vsaki »vročini« sežeš po analgetiku, ali jo kako drugače zbijaš, samemu sebi
delaš neuslugo! Samemu sebi namreč preprečuješ uspešen boj proti vzroku taiste
bolečine, boj proti bolezni, pa je priporočljivo »vročino« zbijati šele in
izključno takrat, kadar preseže vse vzdržne meje in utegne celo ogroziti samo
živetje…
In
obstaja še nek tretjič. Res je, telo, pardon, možgani se zmorejo, s časom,
navaditi tako na povišano temperaturo, kakor tudi na bolečino, celo tako se
navadijo, da ugotovijo kako tebi, posledično tvojim ravnanjem, njihova
OPOZORILA (v podobi bolečine in »vročine«) NE pomagajo, in v takšnem primeru
možgani obe težavi začnejo dojemati kot neko običajno, vsakdanje stanje, s
čemer odvzamejo vso vrednost obveščanju o NEpravilnem, pomeni, da te pripeljejo
v stanje, ko meniš da-je-vse-v-redu, pa čeprav se v tebi nadaljuje nek proces
razkrajanja, uničevanja, in je stanje iz časa v čas samo slabše! Da, pravijo,
da so zahrbtne tiste bolezni, ki NE sporočajo svoje prisotnosti (v telesu/psihi),
in do takšne zahrbtnosti lahko tudi sam pripelješ, s tem, da se ne odzivaš na
opozorila, pa bodisi deluješ proti posledicam (»vročino« zbijaš, nezadovoljstvo
skušaš prekiniti z nekimi razvedrili), namesto tega, da bi jih poslušal in šel
k zdravniku, da le-ta skuša ugotoviti njih vzroke… in se boriti proti njim!
Da, ta
možakar mi je skušal mnoge svoje »modrosti prodati«, za ilustracijo, med njimi
je bila tudi njegova trditev, da so bile nekoč, na samem začetku, vse podobe
živetja vegetarijanske, da ni bilo nasilja, izkazovanega s konzumiranjem mesa. In
je človek, v svoji pokvarjenosti, naučil leva, na primer, da je zanj lovil
plen. In je »dokaze« te svoje trditve »našel« pri svojih mačkah, ki, po
njegovem, živijo v naravi, in ne lovijo ne ptic, ne miši, ničesar ne lovijo,
pač pa žrejo izključno brikete…
Najprej
sem mu skušal dopovedati to, da njegove mačke NE živijo v naravi, in zlasti ne
na način, kakršen jim je naraven. Resda tudi možakarjev vrt (v konkretnem
primeru posestvo) sodi v Naravo, a v Naravo krepko spremenjeno s tem, da on sam
v njej postavlja pravila, in oblikuje konkretne razmere.
Čemu bi
mačka karkoli lovila (razen zaradi zabave, nagona), ko pa ima pred nosom vselej
polno skledo hrane?! Predvsem pa – čemu taistim mačkam, katere za svoja
dokazovanja uporabljaš, več časa, več svoje pozornosti ne namenjaš, da bi
videl, kako – mačke VSELEJ lovijo, ker mimo svojih nagonov, preprosto, NE
zmorejo, je pa res, da večina »domačih« mačk svojega plena NE požre, ga ne
potrebuje požreti, ker niso lačne…
Ko bi
možakar taistim mačkam za nekaj časa odtegnil dajanje hrane, bi zlahka spoznal,
da bi požrle ulovljen plen!
Skušal
sem mu tudi to dopovedati, da njegova trditev o tem, da je človek naučil
določene živali v to, da zanj lovijo, izkaz popolne neumnosti, kajti – povej,
KAKO boš neko oso, striglico, pikapolonico… naučil, da lovi« listne uši… kako
boš kačo naučil, da lovi malodane vse (odvisno od vrste kače in njene
velikosti), od manjših sesalcev in dvoživk, do nekih antilop, tapirjev, celo
ljudi… kako boš nekemu levu kočnike naredil, orlu kremplje in kljun, da bosta z
naštetim zadržala ujet plen, in ga pokončala?!
Možakarja,
žal, več ni. Umrl je prezgodnje smrti, po vsej verjetnosti tudi zahvaljujoč
svoji »modrosti«, ki se je tudi v načinu prehranjevanja izkazovala. Na hitro je
umrl.
In me
je bolel, priznam, ta možakar, bolelo me je njegovo stanje, kajti – po zasnovi
je bil razumno bitje, dobro bitje (verjetno sem bil edini, o čemer sklepam tako
na podlagi mnenj njegove žene, kakor tudi na določenih izkazovanjih, na temelju
neke razigranosti, »otroškosti«, veselja, s čemer se je izkazoval skozi
sodelovanje z menoj… nekaj besedil mi je, na lastno željo, uglasbil, jih »aranžiral«,
bi bilo pravilneje zapisano), a kaj ko so ga psihične težave pripeljale do
tega, da so se njegovi možgani, da so se njegove zmožnosti, najprej
mišljenjske, nato tudi vse ostale, izkazovale natanko tako, kot se taisto
izkazuje pri povprečju, pri občosti, z – neumnostjo! In mu ni bilo moč ničesar
dopovedati, potemtakem mu tudi pomagati ni bilo moč, kajti bil je prepričan v
svojo »modrost«, v to, da ga je življenje več kot dovolj naučilo, ter ga
pripeljalo do odgovorov na vsa vprašanja…
»Vem,
da nič(esar) ne vem« ni zgolj Sokratova modrost, pač pa je spoznanje slehernega
razumsko delujočega bitja, ki se zaveda tega, da vsak odgovor, do katerega
dospeš, prebuja nova vprašanja. Vem, da vse vem – standarden način izkazovanja
slehernega trapa, ki se niti lastne neumnosti ni zmožen zavedati! In takšnih
trapov mrgoli, in jih zlasti »demokratični« časi razkrivajo, ko hitijo odločati
o vsem, in še najraje o zadevah, s katerimi se niti od daleč nikoli niso
srečali…
Ni komentarjev:
Objavite komentar