Kadar skače, rado vskoči…

»Nobenega premora, dokler ne naredim,« sem si pojasnil, ko sem, zjutraj, zagnal koso…

 

Priznam, med košnjo me je nekajkrat zamikalo, da bi, za tri minute, sedel v senco, se oddihal, pokadil, a sem ostal zvest tistemu nobenega-premora. In mi ni žal, kajti tik pred deseto sem zaključil tokratni krog košnje, in je vse pokošeno.

Kosi sem zamenjal nože, in jo dal v počivanje. Za nekih devet, deset dni, ko bo na vrsti selektivna košnja, in bom pokosil tam največ do dveh tretjin zemljišča. Nato sem odšel pod tuš…

 

Razmišljal sem, med tuširanjem, o tem, da bom večer namenil krpanju tobogana. V ta namen sem tudi kupil ustrezen trak, plastificiran, odporen na vremenske razmere. Z vgrajeno »armaturo«, mrežico, da zmore počene dele povezat v celoto, in zakrpati luknje v materialu, nastale zaradi toče. Pa bo tobogan znova uporaben, varen, Mali v veselje, vendar…

 

Včeraj je prišel sosed. Jutri, tekom dneva, se bo vrnil domov. Prišel je sam. In – ker je marljiv, zelo marljiv, ker vselej, kadar je tu, večino časa preživi v delu, ker sem mislil, da bo zastavil z nadaljevanjem košnje, ker nikakršnih zvokov ni bilo slišat, z njegove strani ograje… sem se odpravil pogledat, če je z njim vse v redu…

 

Našel sem ga vrh drugega debla breze, tistega še neočiščenega. Videl, da se je že privezal, da ima ob sebi motorko, veje, ležeče na tleh, pa so pričale o potekajočem delu, pa – pri takšnih delih nikoli ne veš, od kod presenečenje prileti, nesreča ne išče posebnih povabil, zato sem sklenil, da ga samega tam ne pustim. Če, slučajno, pade, če se odžagana veja odbije, in ga trešči, ne, ne, je že bolje, da je nekdo v bližini, in je moč nemudoma pristopiti k razreševanju nastalega! Obenem pa…

 

Les je možakar meni namenil, pa bi bilo skrajno grdo, od mene, ko bi se k nekemu počitku povlekel, in njemu vse delo prepustil! Ne, tako pa, zanesljivo, ne bo šlo!

Odšel sem domov in se, po nekaj minutah, vrnil s svojo motorko, z oljem in gorivom, s ključem za napenjanje verige…

Možakar me je pričakal s širokim nasmehom, in mi povedal, da ni pričakoval takšnega mojega odziva, da ni vajen neke pretirane uvidevnosti, njemu izkazovane…

Pokadil sem, v miru, dve cigareti, da nadoknadim vse tiste, do katerih nisem segel zaradi košnje, nato pa… še rokavov mi ni bilo treba zavihati, brez majice sem bil, ko sem zastavil z razrezom na tleh nabranega…

 

Odžagal je, v dopoldnevu, nekaj več, morda, kot polovico vseh vej, in ogromna večina tega je že razrezanega, očiščenega, celo na mojo stran ograje prenesenega. In malček po dvanajsti sva sedla v senco, za par minut, da si nazdraviva z običajno vodo, dovolj hladno, da je zmogla, vsaj malo, osvežiti, in da se dogovoriva, da se proti večeru, ko sonce malenkost popusti, spet dobiva pri delu. Tako da…

 

Kadar skače, nepredvideno, takrat rado vskoči! In bo Malin tobogan moral do jutrišnjega večera počakati. Upam, da se, takrat, spet kaj nepredvidenega ne zgodi, sicer ga bova pa skupaj popravljala.