Za
dobroto sem bil večinoma kaznovan. Za resnico praviloma vedno. Poštenost se pa
tako in tako ne obnese med »poštenimi«…
Pri
dobroti se učim, zadrževati jo vstran od vseh tistih, ki je vredni niso. Pri
resnici in poštenosti mi uk ne bi pomagal, niti pomisliti ne želim nanj.
Dobrote
mi ostaja, v obilju, in bo ostala zvečine neizrabljena. Bolje tako, kot pa da
jo izrabljajo!
Resnice
in poštenosti nikoli dovolj, pa mi bosta grenili, vse do konca, a me vsaj z
mirom izpolnjevali, z mirom pred samim seboj.
Sebičen,
neuvideven nikoli ne bom znal biti, pa me bo zabolelo tudi takrat, ko bom NE
izrekal, in ga tudi izkazal. V sprijenost pa ne nameravam vstopati, niti v
njeni bližini biti, pa taisti NE utegne tudi kanček olajšanja občutiti. Kakorkoli
že…
Za
dobroto bom, upam, vse manjkrat kaznovan, udarcem zaradi resnice in poštenosti
pa se nikoli ne bom mogel ogniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar