Zeham,
zaspati pa ne morem. In bolj kot poskušam, bolj se mi zdijo poskusi nesmotrni…
Tudi to
sodi med »lepote življenja«. In se tolažim, da me bo zmanjkalo, če ne danes,
potem jutri. V minulih dveh nočeh sem približno pet ur spanja nabral…
Popoldne
sem, za nekaj minut, zadremal na fotelju, blizu računalnika. In ko sem se
zdramil – najprej sem ugotovil, da Male ni v sobi, nato, da je okno v sobici širom
odprto, pa sem poskočil, v strahu, da je Mala pri oknu, da utegne skozenj pasti…
ko sem se spomnil, da sem jo v petek odpeljal…
Ja, »lepote
življenja«. Pač, vsi ne moremo enakih imeti. Nekdo mora tudi plačevati. Sicer
še nisem ugotovil tega, za kaj, plačujem, a za nekaj zagotovo. Itak je pravica,
na tem svetu, pa ona, bržčas, odgovor pozna…
Blagor
slonom. Zmorejo stoje spati. Nasploh zmorejo, z lahkoto, spati. Verjetno zaradi
tega, ker imajo debelo kožo. Jaz je, pač, nimam. In pod njo, pod mojo, se je
kaže toliko nabralo, da ni samo tenka ostala, pač pa se kot pretenka izkazuje!
In se vse lepi nanjo, pa skoznjo prodira, da štrene meša…
Bo že,
se je moč tolažiti, a – ne vem čemu se tega »bo že« ne veselim. Morda zato, ker
je prevečkrat v neko tolažbo prihajal, da bi mu verjel. Da bi nasploh verjel, v
karkoli, in zlasti v to, da mi je moč, takšnemu, kakršen sem, vsaj od daleč
udobno, pa recimo raje sprejemljivo, živeti. Ob vsej napačnosti, svoji,
domnevam, s katero se izkazujem…
Blagor
debelokožcem! Njih je svet, celotno vesolje! Že res, da teptajo, vse pred
seboj, in se kupi za njimi nabirajo, a zlahka spijo. In jih prav nič ne gane,
da le njim ustreza, da jim godi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar