Danes
sem s košnjo potegnil do pol dvanajste. Za zaključek sem pustil površine izven
ograde, ob cesti. V dopoldanskem času so namreč vsaj deloma v senci, pa je na
njih krepko lažje kositi, sredi dneva, kot na »odprtem«…
Ko sem
zaključil, se mi je majhen »jupi« porodil. Kljub novim ranam, na nogah. Od
kamenčkov. Vrag leti naokoli, ko ga noži zagrabijo, vendar – dokler mi ga v
žilo ne ponese, je vse v redu. In imam sedaj pokošeno vse, z izjemo četrte in
pete, njunih nabrežin ter platoja nad gozdom, obenem pa imam na voljo še dva
dneva, pravzaprav njuna delčka, čeprav…
Kar
precej je ročnega dela, pletja, ki me čaka. Krog dreves in trt, pa tudi melone
bi moral trave odrešiti. Vrag vedi kdaj, po tihem upam, da v četrtek. V petek
namreč Malo prispe…
Po
košnji sem še mešanico naredil, mi je danes povsem pošla, in malček pred
poldnevom dospel pod tuš…
Nekaj
čez eno, malodane sredi največje vročine, sem se odpravil v nabavo. Astrid ne
dela klima, in strinjam se z mehanikom, da je potekel čas, ko je bilo še
smotrno vlagati v staro vozilo, pa – ćuti i trpi, in si z odprtim oknom
pomagaj. Koliko let je bilo tako voziti, in se je dalo preživeti…
Na
štiri konce sem moral, in na vseh so parkirišča brez sence, sleherne. Pa je bil
občutek, vsakokrat, ko sem za volan sedel, samo še »prijetnejši«, kot poprej,
in vozilo vse bolj »razbeljeno«. In sem komajda dočakal, po povratku, po tem,
ko sem vse pospravil ter izdatke zapisal, da sem, znova, pod kapljice dospel.
Kar nekaj časa sem na vse bolj hladno naravnaval, vodo, da sem, poleg izmitja
znoja, tudi do osvežitve segel.
Zvečer
pa naprej, h košnji. Pa – če tri četrt ure ujamem, je tudi to bolje kot nič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar