V naprezanju...

Dežinke lepo močijo brezove veje, ki od četrtka čakajo, da jih bom pospravil…

 

Ne vem, morda v petek popoldne, po tem, ko Malo odpeljem. Pa da jih razvrstim, debelejše v skladovnico, pod streho, tanjše na kup za razrez. Kdaj pa bo ta razrez opravljen…

 

Možakar za drva se je oglasil, mimogrede, in mi »zapretil«, do bo v začetku meseca pripeljal les. Lahko ga pripelje že v petek, v zgodnjem popoldnevu, lahko v soboto zjutraj, kadarkoli, pač. In bom v takšnem primeru prednost dal pripeljanemu. Rad vidim, da se vsaj na dvorišču znajde, kot da, ob cesti, skomine poraja…

 

V soboto prideta sinova. Tako je vsaj dogovorjeno, pa – če neka višja sila vmes ne poseže… bo dan pretežno njima namenjen. In nekaj malega delu, pred njunim prihodom in po odhodu.

 

Razmišljam o tem, če bi žagal v nedeljo. V bližini je namreč sosed, ki je prepričan, da je nedelja namenjena počitku, in katerega tudi glas kose moti, med kosilom, bojda, kakor mi je bilo povedano, s strani nekega drugega soseda, ki se je kot moteč hrup-povzročujočnež izkazal. Razmišljam, čeprav se še nisem odločil. Meni je nedelja kot vsak drug dan, če je lepo vreme, potem je priložnost za to, da vsaj neko delo o(d)pravim, obenem pa – rad bi ga spoznal, ki mi bo dneve razporejal, učeč me o tem, kateri med pomembne sodijo, in kateri ne…

 

Če se mi vse naenkrat zgodi, brezovje, pripeljani čoki, povrh pa še sosed vikendaš, ki ima še kar nekaj lesa zame, potem je vprašanje, če bom sploh dospel do košnje! A vsaj dvorišče in Lilin gaj bosta morala na striženje, da je vsaj malo prostora, na katerem si bo Malo lahko duška dalo…

 

Ja, nedolgo nazaj sem bil deležen neke silne skrbi radi mojega »naprezanja«. Kar smejal bi se, ob tem, na glas, do krohota, glede na to, da se dokaj redno naprezam, na vse mogoče načine, pa nikjer konkretnega izkaza zaskrbljenosti ni videt! Ne maram dvoličnosti…

 

Jutri naj bi, menda, dež usahnil. Če bo res, bom samo na delčku poti med trenutno namestitvijo brezovja, in bodočo, začasno, moral biti pozoren, previden, radi drsenja. Vse ostalo pa – s čim več naprezanja, da čim prej (p)o(s)pravim. Ni mi všeč, kadar se kopiči, še zlasti ne v času, v katerem je utemeljeno pričakovati več deževnih, kot suhih, dni.