Sledi v skali…

Nikoli se ne postavljam v neke skupinske fotografije, na nekih, javnih, srečanjih… razen izjemoma, če toliko časa težijo, da pristopim, in da s tem fotografu delo omogočim. Ne, raje sem vstran.

 

Nikoli ne sedem v prvo vrsto, četudi naj bi sodil med neke izbrane, katerim sedež v tej vrsti namenijo… razen takrat, kadar me skorajda za rokav privlečejo v ospredje.

 

Nikoli se ne fotografiram z nekimi pomembneži, niti z obema (bivšima) predsednikoma države ne, pa čeprav sem se, z obema, rokoval in pogovarjal… skušam pa poskrbeti, kadar tako nanese, in sem neko dete na določeno prireditev peljal, da otroku slika v družbi predsednika v trajen spomin ostane.

 

Nikoli ne preprečujem, da me, s strani, z razdalje, fotografirajo, snemajo… kadar neko svoje delo opravljam, ker sem se zavezal opraviti ga. In nikoli, vsaj doslej ne, nisem preprečil slikanja z menoj, če je nekdo hotel spomin, z mojo prisotnostjo, ohraniti.

 

Ne potrebujem tovrstnih materialnih dokazov za to, da v sebi ohranjam doživeto, in jih še bolj ne potrebujem za to, da bi s takšnimi zadevami o lastni vrednosti govoril, češ slikal-sem-se-s-tem-in-tem, kajti… je vrag, ta nek ta-in-ta se utegne fotografirati tudi v družbi nekega konja, ali traktorja, ali zgolj postavljen pred neke na novo postavljene cevi, kanalizacijske, po katerih naj bi odplake, čez čas, tekle…

 

Tudi pri pogovorih, tako imenovanih intervjujih, sem izbirčen. Dobro, zadnje čase mi je pri vsem opisanem krepko lažje, nisem več del nečesa »javnega«, a tudi poprej sem zlahka izbiral med tem, komu bom namenil svoje besede, in svoj čas, komu pa ne. In mi nikdar ni bilo vodilo odzivnost, branost/gledanost nekega medija, pač pa medij kot tak, sam po sebi. Denimo za nek »rumen« tisk tudi takrat nisem pisal, ko sem izključno od pisanja živel, k zapisom bil celo vabljen, in bi mi plačilo še kako prav prišlo.

 

Zato ne morem biti tiho, vsakokrat, ko slišim, da »je treba znati samega sebe plasirati, prodajati«, kajti jaz, za razliko od večine, sebe nikoli nisem prodajal! Nikoli za nikogar, in za nič, tudi za denar ne, nisem svojih stališč, in ravnanj, spreminjal. Ne, nikoli nisem prodajal samega sebe, pač pa zgolj rezultate lastnega dela. In samo tistim, ki v to moje delo, vsebinsko, niso posegali.

In nikoli nisem »v riti lezel«, nikoli uslugic delal, za neke protiusluge, nikoli prek nekoga drugega do tozadevno svojega rezultata dospel! Nikoli!

 

Če boš tako, ne boš ničesar dosegel, sem slišal, nekajkrat, v svojih desetletjih, vendar – jaz sem dosegel, če ne drugega, potem to, da, še vedno, imam samega sebe!

Po težji poti se težje hodi, a globoko verjamem v to, da so stopinje trajnejše, da dlje časa ostanejo!