Na kolenih…

Ni ga, vsaj doslej ga nisem spoznal, ki bi me na kolena prisilil. Razen življenja samega, kakopak, kar nekajkrat me je sesulo, da sem se na kolenih in rokah ujel, da ne bi po vsej svoji dolžini treščil na tla, in predvsem na obraz. Čuvam svoj obraz. In, viš, prav melonam je danes uspelo, da sem se na kolenih znašel, še več, kar nekaj časa sem klečal, ob njih in zaradi njih…

 

Najprej sem jih zalil, nato pa sem se podal reševati jih iz trave. Zastavil sem z »igračko«, z baterijskimi škarjami za travo, a zelo hitro ugotovil, da ni boljšega načina kot je klasičen – na kolena in ročno…

Ne maram pletja melon! Pa ne zaradi dela samega, pač pa radi tega, ker se rastline na gosto razrastejo, povsod so poganjki, »veje«, in slednja se s svojimi viticami marsičesa, vsega oprijema, pa moraš paziti na to, da ne boš bodisi poteptal, nehote, dela rastline, bodisi s tem, ko šop trave izpuliš, odtrgal tudi del njenega poganjka, na taisti šop z vitico oprijetega. Potemtakem gre za delo, katerega bi želel hitro opraviti, a terja čas…

 

Že ko sem pokleknil, na začetku, tam, kjer sem, prostorsko gledano, začel, mi je v nosnici dospel intenziven, opojen vonj po zreli meloni. Nekje na sredi dela se je izkazalo, da sta pravzaprav dve, malodane druga ob drugi. Lepo porumeneli, z drobnimi pokami celo, ki zmorejo le o zrelosti govoriti, in nobenega noža nisem potreboval, samo malo sem ju »zarolal«, in odpustili sta se s svojih pecljev. Tako zrelih letos še ni bilo, pa – Malo, komaj čakam, da prvič v svojem drobnem življenju okusiš slast zares zrelih melon! V kolikor si boš zapomnila okus, jamčim, da jih nikoli, kasneje, ko odrasteš, ne boš kupovala v trgovinah, čeprav… oglašajo o svežem in zrelem sadju, katerega prodajajo. Ubogi reveži, ki tistega, s čemer se ukvarjajo, ne poznajo!

 

Uro in pol sem, zanesljivo, porabil, da so melone spet zadihale, in je bilo opleto. Sonce je sicer že lepo grelo, a sem se, kljub temu, podal po bregu navzdol, in mi je uspelo tudi krog dreves opleti, tistih, za katere prej časa nisem našel. Še bolje, ko sem s tem zaključil…

 

Tobogan se je, še vedno, nahajal v senci slive, pa – daj, zakrpaj ga! Jupi, tokrat velik, gromozanski jupi, uspelo mi ga je zakrpati! Resda zdaj popolnoma lisasto, »neugledno« deluje, obenem pa je res tudi to, da ni več nevarnosti vreznin, in je, bojda, res tudi to, da sem mu z armiranimi trakovi trdnost obnovil, da sem, potemtakem, zagotovil njegovo varno uporabo… Malo, čaka te, in jaz nestrpno pričakujem podobe veselja, v tebi in na tvojem obrazu, ko te bo, znova, na tobogan povleklo! Sonko moj lepi, mili, dobri.