Skozi nasmejano jutro…

Zbudila se je spočita, naspana, nasmejana. Zagrabil sem jo, in kar nekaj časa sva se crkljala, poljubljal sem jo in amal, in njen smeh ni znal konca najti…

 

Danes si tri leta stara, sem ji povedal, medtem ko sem v mislih zadržal nek in danes te bom skušal še bolj ubogati, kot te že itak ubogam. Tega nisem upal izreči, ima premočno voljo, Mala, marsikdaj v lastno nevarnost usmerjeno, pa ne želim, da bi dospela, družno, do trenutka, v katerem bi mi bilo moč očitati nespoštovanje dane besede, obljubljenega…

 

Še preden sva dospela do kuhinje, sva morala iti pa-pa. Prav. Kmalu se je izkazalo, da je bila želja bolj plahe, šibke narave, nedorečena, saj niti do tretjine poti, s katero običajno sprehode zastavljava, nisva dospela, ko je že hotela nazaj. In sva šla.

 

Ni hotela zajtrkovati, pa sva se zmenila, da bo pihala svečke. Komaj je dočakala, da sem pred njo postavil kos torte, in nanj tri svečke namestil. Nekajkrat sem jih prižigal, preden mi je dopustila, da sem smel prižgane v sliko ujeti, in trenutek, ko jih s pihanjem ugaša…

 

Vsaj dobršen kos torte je zmazala, zatem pa popila skodelico mleka, večinoma kar na gugalnici, ki se je za čas pitja morala ustaviti, potem pa sva zares šla na sprehod…

 

Vso pot je bila čvekica, prijetno jo je bilo poslušati. In le enkrat je bilo potrebno njene ugotovitve popraviti, in pojasniti, da popito mleko še ni dovolj za mišice, katere potrebuje, da bo s tato šla na Luno…

 

Ko sva se vrnila s sprehoda, sem ji dal darili. Plišasto in sila barvito ribico in komplet barvic. Ne vem česa se je bolj razveselila, oboje je bilo kar nekaj časa v hkratni uporabi, in oboje sva morala, kot mačka mlade, nositi zdaj gor, kasneje spet dol, na dvorišče in v kuhinjo…

 

In ko sva kuhala kosilo je bila večino časa v mojem naročju, in deležen sem bil kopice njenih, povsem spontanih, poljubov, pa – čim sem ji, v zameno za njenega, svoj poljub na bučo prilepil, hip zatem sem spet njenega na licu čutil, obrazek pa je žarel v nasmejanosti. In ni bilo ene same besede potrebno izreči, da bi bilo vse povedano…