Nenehno,
na vsakem koraku ugašam,
vse
manj se povprašam čemu sploh živim,
čemu še
z odhodom v pozabo odlašam,
za koga
še diham, za koga trpim…
Spoznati
bilo mi je mnoge prevare,
obilje
smradu v neštetih lažeh,
in še
bi kazile na dneve mi stare,
čeprav
so že davno pobile mi smeh…
Vse
manj mi je šteti, in prav nič snovati,
ko
svinja se loti, do konca požre,
mi
resda ostalo še nekaj je dati,
a
drobec neznaten več v parklje ne gre!
Nenehno,
na vsakem koraku ugašam,
čim
dlje od gnoja, od golazni, smradu,
vsak
jutri še težje kot danes prenašam,
in
kletvi dopuščam vse bolj do glasu…
Mi ni
na tem svetu ničeve pošasti,
le rit
gromozanska, le sprijena bit,
še
soncu bi znala svetlobo ukrasti,
a, k
sreči, iz blata v nebo ji ni it…
Vse
manj mi je šteti, prav nič več snovati,
a rok
vsaj bi čistih do konca ostal,
naj
smrad smrad ogreva, naj s smradom se brati,
mi ni,
da v njem bi za hipec pristal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar