Ne bom
o ravnanjih, neposredno vsaj ne, ker se znajo le-ta silovito razlikovati od
besed, ki o teh ravnanjih načeloma govorijo. Ker je »lepo« biti »civiliziran«,
takrat, kadar nisi sredi godlje, obenem pa se rado izkaže to, da je varnost,
udobje lastne riti pomembnejše od česarkoli drugega. Ne, ne bom o ravnanjih, že
preveč o »kakovosti« sveta govorijo, o tem, kdo ter kakšni planet poseljujejo,
pač pa bo o prepričanjih, ne, bolje, o trditvah, dveh, ki o cilju in sredstvih
govorita…
Nekateri
trdijo, da cilj ne opravičuje sredstev. Drugi, da jih. V poštenost prvih
dvomim, zelo, kar sem tudi v prejšnjem odstavku razložil. Sem prevečkrat
spoznaval, da so besede dreka – dreka vredne! V neumnost drugih, tudi v
nečlovečnost, ne dvomim. Čeprav se tudi ti drugi samo-uvrščajo med »civilizirane«.
In, če poskušam biti povsem pošten, potem zapišem, da – dvomim v pravilnost
obeh trditev, kajti nič na tem svetu, v katerem obstaja dvojnost, različnost
zmožnosti, predvsem mišljenja, dojemanja, pojmovanja, v katerem obstaja
dvojnost meril, v svetu, v katerem lažno sobivanje, lažna uvidevnost in
sočustvovanje hitro podležejo sebičnosti, nagonskemu boju za obstanek… nič na
takšnem svetu v podobah enoznačnosti ne more veljati!
Dolgo
je že tega, kar sem pisal o resničnih primerih, o tem, kako so neki vojaki, nikoli
jih ni veliko, odklonili ukaze lastnih poveljnikov, ki so terjali to, da ti
vojaki postrelijo nemočne, zvezane ujetnike. Da, odklonili so ukaze, pa čeprav
so vedeli, da jih bodo zaradi nepokorščine – postrelili! In so jih, zares.
Vidiš,
takšnemu ravnanju se pravi načelnost, moralnost, ali etičnost, če ti je ljubše,
takšnim posameznikom smeš verjeti, da so ljudje, osebe, ki svojim vrednotam
dajejo prednost pred lastnim življenjem… in jim ni, kakor je to pri večini,
edina dejanska vrednota samo obstajanje, lastno!
Nekoč
mi je nek mladec razlagal o načelnosti. Božec ubogi! Je trdil, da je potrebno
biti načelen, do takrat, kadar se v ogroženosti, lastni, ne znajdeš. Potemtakem
je govoril o tem, da je vsakemu vaškemu cucku moč lajati, dokler je grožnja na
varni razdalji, v hipu pa, ko roko iztegne – red med noge, in bodi tiho… ali pa
zgolj (za)cvili…
Ja,
načelnost, zadeva, o kateri »vedo« dobesedno nič, in jo temu ustrezno tudi
izkazujejo!
Se
vrnem k zapisu, ki trdi, da sta nepravilni, obe trditvi. Da sta preveč
enostavni, da bi ju bilo moč kot merodajni upoštevati. In zapišem, da je
najprej potrebno ugotoviti okoliščine nekega dogajanja, ugotoviti, s
človeškega, ne zgolj z dvonogega, stališča, vrednost cilja, nato šele o
sredstvih njegovega doseganja besedičiti, in o načinih uporabe teh sredstev!
Ni lepo
nekoga ubiti. Čeprav ubijanje, med »dobrimi«, »poštenimi«, »ljubečimi«… poteka
iz dneva v dan, resda »zgolj« tako, da pri živem telesu vsebino pokonča… a
poteka!
Bojda
je celo kaznivo, ubiti, vendar – obstaja, morda, razlika, med tem, da brez
slehernega utemeljenega razloga nekoga ubijem, to, denimo, naredim zaradi tega,
ker bi rad zlahka, ali vsaj lažje do nekih osebnih koristi dospel… in med tem,
da nekomu, ki se je sam podal v ubijanje, nekemu morilcu, na primer, preprečim
njegovo delovanje, in če to storim, če že drugače ne gre, tako, da – njega ubijem?!
Mislim, da obstaja, takšna, sploh ne majhna, razlika, pa…
V
vojnah ubijanja potekajo po tekočem traku. In ni nekega pretiranega razmisleka
o tem, na kakšen način boš ubil nasprotnika. Z nožem, z nabojem, z granato, s
kasetno mino, z bombo, s strupom… In ni razmisleka o tem, koliko časa bo nekdo
umiral… in sploh ni razmisleka o tem, koliko jih bo umrlo, pa koliko bo med
njimi tudi takšnih, ki v spopadu, vsaj neposredno, sploh ne sodelujejo…
A,
kljub temu, v okviru teh vojn, govorijo o pravičnosti in o ne-pravičnosti. In
je, denimo, to, da se braniš pred vdorom nekega napadalca pravičen cilj… ki VSA
sredstva DOVOLJUJE… tudi brezpilotna letala, ki mesta, ki civilno prebivalstvo
napadajo! Ja, »demokrati«, »borci za pravice«, predvsem pa »zahodno
civilizirani« - kako nagnusni so, izkazujoči se z dvojnimi merili, s
hinavščino, s pokvarjenostjo!
Zanimivo,
kako je obrambna vojna zlahka za pravično razglašena, takrat, kadar – neka »demokratična«
velesila, na primer, ne posega, s svojimi interesi, materialnimi, kakopak, na
tuja ozemlja, v tujih državah! Ko pa posega, takrat pa, če me spomin ne vara,
njih napadalna vojna postane pravična, potemtakem obrambna predznak ne-pravične
dobi…
Bom
skušal čim bolj preprosto zaokrožiti ta zapis, pa zapišem sledeče vrstice…
V
kolikor je cilj doseganje dejanske človečnosti, etičnosti, zmage Dobrega
(NIKAKOR zmage z bebavostjo razložene človečnosti, etičnosti, Dobrote, ki to še
zdaleč niso!)… posledično usmerjen v poraz ne-človečnosti, ne-etičnosti,
ne-Dobrega (potemtakem Slabega, celo Zlega), v takšnem primeru se je potrebno
zavedati dveh povsem preprostih dejstev! Prvo dejstvo je to, da neumnosti
nikoli ne boš v umnost spremenil, ne-značajskosti, ne-poštenosti, sebičnosti…
nikoli v značajskost, poštenost, uvidevnost… potemtakem noben dogovor, katerega
boš sklepal z neumnim in slabim ne bo imel trajne veljave! Še več, ob prvi
priložnosti bo, ta neumen in slab, krenil v povračilne ukrepe, nezadovoljen z
lastnim porazom, z lastno izrinjenostjo z mesta odločanja. In, če povsem
banalen primer navedem… znano je, ugotovljeno, prevečkrat, skozi zgodovino, to,
da izkoriščani, zatirani postanejo, ko do »svobode« dospejo, še večji
izkoriščevalci, in tirani, kot so bili tisti pred njimi…
Drugo
dejstvo – če vinjenega ne moreš z besedo umiriti, takrat, bojda, klofuta
zaleže! In klofuta je nasilje, vendar takšno nasilje, ki skuša hujše posledice
preprečiti, pa – ker neumnega nikoli ne boš spametoval, ker slabega nikoli v
dobro ne boš spremenil, ker nekoga, ki brez slehernih zadržkov lastne interese
uveljavlja nikoli ne boš do uvidevnosti pripeljal… ja, dejansko je bolje
ustreliti morilca, kot dopustiti mu, da še naprej pobija! Pravijo, da nasilje
samo večje nasilje od sebe »razume«, in upošteva, in pravijo tudi, da je Zlo
potrebno v kali zatreti. Zatreti, ne pregovarjati se z njim.
Bratje
Srbi pravijo »sila klade valja, a um caruje«. Mislim, da nek prevod ni
potreben, da je navedeno razumljivo. Kot trditev, seveda, čeprav – je takšno
prepričanje dokaj smelo, da ne rečem iz trte izvito, da nikakor ne upošteva
dejanskih, objektivnih stanj, ki govorijo o tem, da slabo nikoli ni premagano,
vsaj dolgoročno, kaj šele trajno, ker – ko bi temu res bilo tako, potem tega
slabega že zdavnaj več ne bi bilo! Po svetu pa se dobesedno vsak dan vrstijo
vojne, v katerih tudi »zahodno civilizirani« sodelujejo, tako ali drugače, na
temeljih izključno lastnih, potemtakem, v odnosu do sveta, do celote –
nepravičnih interesov!
Ko bi
obstajala strogost, do vsega, kar se s človečnostjo tepe, jo celo ogroža, ko bi
obstajala doslednost, pri odpravi vseh podob pokvarjenosti, nizkotnosti,
sprijenosti, potem bi, bržčas, marsikdo, ki se z ne-etičnim izkazuje, krepko
razmislil, v strahu pred posledicami, preden bi v ravnanja krenil! Posledično
bi bilo, jamčim, manj naštetega, potemtakem bi svet postal vsaj lepši, če mu že
docela lep ni sojeno biti. In jaz, ki za lep(ši) svet navijam, mislim, da –
kjer beseda ne zaleže, tam klofuta ni samo dobrodošla, pač pa nujno potrebna.
Tako da…
Odvisno
od cilja, katera sredstva potrebuje, in se kot utemeljena, upravičena izkažejo,
pri čemer pa – tudi pri uporabi najbolj grozljivega sredstva je potrebno
človečnost izkazovati, resda v omejenem obsegu, kolikor jo je moč, in se ne
izživljati, sadistično, nad nikomer.
In še »malenkost«,
v razmislek, o ciljih, sredstvih, in predvsem o iskrenosti, poštenosti…
Na
svetu vsak dan umre na tisoče posameznikov, tudi otrok, ki ničesar zakriviti
niso uspeli, v svojem mladem času, in umirajo zaradi pomanjkanja pitne vode,
hrane, sredstev za odpravljanje ozdravljivih bolezni, in, da, tudi zaradi
suženjstva ter raznih spopadov, vojn… in, predvsem, umirajo na pragu vse »civiliziranosti«,
ki nenehno govoriči o pravičnosti, o nekem dostojanstvu, o sebi kot
upoštevanja, celo vzora vrednega… na pragu »civiliziranosti«, ki ne ve kam z
denarjem, ki hrano in zdravila meče v smeti, ali pa pridelek, preprosto, da mu
ceno zvišuje, uničuje, namenoma… na pragu »civiliziranosti«, ki trdi, da cilj
ne opravičuje sredstev, obenem pa vsa sredstva uporablja, takrat, kadar se,
sebično, pokvarjeno, za nekim svojim ciljem zažene…
Ja,
verjemi, res je to, kar nenehno trdim, to, da ta svet, in malodane vsi na njem,
temeljijo na navadnih, prozornih, nesramnih lažeh!
Ni komentarjev:
Objavite komentar