Jutro

Malček je matasto, a se prebuja, ob kavi in cigaretah. Kaže, da bi godilo več kot zgolj pet ur spanja, a mi pred eno ni bilo moč zaspati.

 

Sinoči mi je uspelo pokositi četrto teraso, in polovico nabrežine nad njo. Ko sem tudi v drugo izpraznil posodo z gorivom, sem prenehal z delom. Že tako in tako je mrak začel legati, obenem pa mi je bilo prek glave komaric, ki so komajda pričakale mojo prisotnost. Njim niti zameriti ne morem, med vsemi krvosesi, ne nasmihajo se mi, ne lažejo, da bi me, nekoliko kasneje, hitele izpiti.

 

Malo še aja, upam vsaj, da je tako. Blagor njej, še ne prepoznava neiskrenosti, zahrbtnosti, laži. Še sanja se ji ne o tozadevnih rad/a-te-imam, in še ni uspela do ugotovitve tega, da zmorejo plehke, ničeve, sebične duše v enem samem trenutku neke svoje rad/a-te-imam odložiti na sam rob smetišča, in celo prek njega, da bi lastnemu ugodju zagotovile živeti.

 

Ko sem krenil v skupnost, v svojo prvo skupnost, sem ugotovil, da moje življenje ni več zgolj moje. In krenil sem že dolgo pred tem, ko sem, zgrešenec, naletel na osebo, za katero sem, butec, mislil, kar nekaj časa, da mi bo družica do konca. Da, že krepko pred tem mi ni bilo vseeno glede, denimo, težav, s katerimi se je moja mama soočala, glede življenja, kakršnega je živela, pa sem mnoge svoje želje, in ravnanja, skušal tako živeti, da bi me peljalo vstran od sebičnosti, neuvidevnosti. Pa mi nekoliko kasneje, ko sem svojo prvo družico srečal, tozadevno družico, ni bilo težko ugotoviti, da mi je še nekoliko manj življenja ostalo, mojega, izključno mojega, in da se je večina preselila v neko soživetje s tistimi, katere sem imel rad, v naše-življenje…

 

Ko se mi je prvo dete rodilo, sedemintrideset let je že minilo tega, mi ni bilo težko ugotoviti tistega mojega-življenja-ni-več. Življenja, namenjenega meni, izključno in samo meni. Ne, živim lahko, in želim tako živeti, samo skozi druge, zanje in z njimi. In mi ni bilo težko, kaj šele, da bi mi bilo moteče in odveč, to, da nisem poznal samostojnega in samovoljnega preživljanja prostega časa, da sem pozabil, kako izgleda nek iti-sam-po-svoje, kadarkoli, kamorkoli. Moje želje so si našle prostor v naših željah, moja pričakovanja v naših pričakovanjih, moje veselje v našem veselju…

 

Glede družice, tozadevno vse-življenjske, je postalo dokaj kmalu jasno, da je daleč od tega. Že po rojstvu prvorojenke je njeno postalo krepko močnejše od našega, kaj šele od mojega. Ja, proučujejo te zadeve, in jih ugotavljajo, kakšne prelomne življenjske spremembe se izkažejo ob nekih poročnih prstanih, rojstvih otrok. Ko se izkaže, da je bilo vse predhodno samo spretna taktika lova, in ko se izkaže, da je plenilec po uplenitvi popolnoma drugačen, kot se ti je kazal pred tem. Ne, sebičnosti ne gre z levo roko obravnavati, in še manj kaže verjeti nekemu rad/a-te-imam. »Ljubijo« polna korita, ko se nažrejo, iz njih, nanje pozabijo, do prve naslednje lakote…

 

Zdržal sem, kolikor sem zmogel zdržati, nekje vmes med dvema, različnima, pričakovanjema, ki sta si bili enaki samo po tem, da sta menili, da sem v lasti, da sem lastnina, da ne bom sam o sebi odločal, pač pa se bom zadovoljil s stanjem biti-razporejevan, biti-razporejen. Četrt stoletja sem zdržal, v vse večjem, lastnem, nezadovoljstvu, in težave so se mi samo kopičile. Da sem vse manj samemu sebi podoben postajal, da sem, v končni fazi, lastno nezadovoljstvo razširil, iz temeljnega kroga, tudi na malodane vse ostale. Ki z ničemer niso bili krivi za stanje, v kakršnem sem se znašel! Ne, kriv sem bil sam, moja uvidevnost, moja želja po biti-mi, po živeti-skupnost…

 

Zdržal sem vse dotlej, dokler nisem menil, da bo najmlajše moje dete zmoglo razumeti odločitve svojega očeta. A sem se uštel, tudi oba starejša sta jih zgolj načeloma razumela, a se nista zmogla izogniti udarcu, porojenem z mojo ugotovitvijo, da je dovolj tega, da v rokah, ki želijo le jemati, ne zdržim več. In dobršen del tistega, kar sem imel, za kar sem živel, kar mi je pomenilo največ na vsem tem svetu, je izpuhtelo, nekam v globine, zamrlo, le del, ki je ostal, mi zmore pričati o tem, da nisem bil slab oče, daleč od tega. In je vrag, kadar dospeš do takšnih zadev, potem nikarte pričakovati, da se zmore nek poprej obnoviti, na način, da bo znova zaživel tako, kot je smel, in znal ter želel živeti poprej…

 

Da, iz stanja sesutosti, kot posledice izgube tistega, za kar sem menil, da ni samo moje, pač pa naše življenje, sem do dvojega dospel. Najprej do tega, da mi je uspelo samega sebe obnoviti, da sem znova smel biti takšen, kakršen sem, po svoji zasnovanosti. Težave, ki so, počasi, a zanesljivo, ubijale, so izginile, in spet sem se zmogel, povsem spontano, smejati in jokati. Ne sramujem se svojih solza, Narava mi jih je dala, da se tudi z njimi izpovedujem.

In dospel sem do tega, da se mi je znova zazdelo, da mladostne sanje o dvojini, o paru, ki bo tudi v skorajda odpisanih letih, na starost, zmogel živeti samo v podobah midva. Skozi skupne želje in pričakovanja, skozi skupno veselje, in žalost, skozi skupen čas in prostor. Brez slehernega, in zlasti sebičnega vsakdo-potrebuje-čas-izključno-zase…

 

Peta kolona. Ne obstaja samo v podobah hinavščine, prikrivanja, spletkarjenja in rovarjenja nekih mnogih, ki, medtem ko se v obraz smejijo, v hrbet nože zasajajo. Sledeč nekim povsem lastnim interesom, in živeč v skupnosti, ki to, zares, še zdaleč ni. Ker je farsa, goljufija, laž. Obstaja tudi v podobah bolezni, takšnih, na katere ni moč nikakor vplivati, vsaj do tedaj ne, dokler niso ugotovljene…

 

Kakorkoli že, tudi v drugo se mi je sesul svet neke moje ugotovitve dospel-sem-do-neba, vseživljenjske-sanje-so-se-mi-izpolnile! Sesul tako zlahka, da se tudi hišica iz kart tako lahkotno ne zmore sesuti. Ne kaže preveč sanjariti, na svetu, ki sanje ubija. Ne kaže preveč upati, in pričakovati, na svetu, ki upe v razočaranja spreminja!

 

Še najgrša resnica je boljša od najlepše laži. Ni hujšega kot živeti v laži, kajti le-ta se slej ko prej izkaže, pa – dlje kot traja, močnejši so njeni udarci!

 

Ja, dejstvo, neizpodbitno, zgrešen sem v svetu »pravilnih«, in moja iskrenost, moje zaupanje, zmoreta, v taistem svetu, samo o tem govoriti, da sem bedak, prvovrsten bedak! Ni praktično, med vsemi »poštenimi« in »dobrimi« biti pošten in dober! Ni praktično med vsemi »rad/a-te-imam« imeti, zares, nesebično, rad! Ni! Slej ko prej te lopne po glavi, in udarec se nikoli ne poleže, pač pa leže nekam globoko, da tam, vse do konca nekih butastih pričakovanj soživetja, razjeda, mrcvari. »Najprej je treba zase poskrbeti…« sem premnogokrat poslušal, čeprav se mi slišano že od nekdaj upira, in je skregano z resnico, vsaj s tisto, ki o človečnosti, o človeku govori.

 

Ja, jutro me je popeljalo do izkazanega razmišljanja. Ga bom skušal odmisliti, vsaj za nekaj časa. Kosa in trava že čakata, in medtem, ko bom levo-desno »mlatil«, s koso, se bom »lepotam življenja« skušal predati. Do tistih pravih lepot življenja mi namreč tudi kosa ne more pomagati.