Skokica tatina…

Prišlo je do spremembe dogovora in tik pred sedmo sem, danes popoldne, dospel k Mali. Z mamo je že stala na dvorišču, in toliko da sem zaustavil avto, sem ji, še izza volana, poslal poljub. In skokica moja lepa je začela ploskati in poskakovati…

 

Ko sem stopil iz avtomobila, je, z dvignjenima ročicama, stekla proti meni, da bi se nekaj hipov za tem znašla v mojem naročju, objemu, poljubu. In ni dolgo trajalo, ko se je slišal njen »geva avto«, češ kaj čakaš, daj, greva že enkrat…

 

Komajda sva zastavila z vožnjo, že mi je povedala, da bi najprej šla na potepanje, šele nato domov. Tudi nek »lepa si« se je zaslišal, pa sem ji pritrdil, res je, lepa moja Lilika, v povrat pa zaslišal Lilika in tata…

In sva se ustavila, na neki kmetiji iz starih časov, lokalni turistični znamenitosti – vsi objekti iz lesa, strehe krite s slamo, vse, kar je zasajenega, pripada starim, odpornim vrstam…

 

Namenoma sem omenjeno kmetijo izbral za »potep«, saj se nahaja na ravnini, oskrbovalci skrbijo, da je trava vedno lepo pokošena, urejeno je, ni neke gneče, obenem pa – ko sva izstopila iz avtomobila je bilo, kot da bi prišla na neko drugo klimatsko področje, prijetno, prav nič vroče. V neposredni bližini se namreč steza gozd, in se kmetija že v zgodnejših popoldanskih urah znajde v senci, obenem pa je na vse strani, razen proti gozdu, vse odprto, in zrak lahko kroži…

 

Najprej sva šla iskati cigančka, eno samo jabolko, da ga utrgava in ga dete, sveže ubranega, poje. Nato sva oči naprezala po sosednjih jablanah, vendar – nikjer enega samega sadeža, čeprav jih je, v tem času, običajno v obilju. Očitno je nedavno neurje po svoje uredilo zadeve…

Nato sva se lovila po dvorišču, sedela, malo na klopeh, malo na stolih, iz debel narejenih, nato pa vrtela neko kolo, narejeno za poganjanje vrag vedi katerega pripomočka, s katerim so si, nekoč, lajšali opravila…

 

Čas je pretil, da bo kmalu legel mrak, zato sva se odpravila proti domu in, ko sva prišla, se je, kakopak, najprej s kosmatinci pozdravila. Nato pa sem skušal poskrbeti za večerjo. Vse, kar sem ji ponudil, je zavrnila. Z marmelado je bilo drugače, pojedla je zvrhano žličko, pa sem pohitel na kruh namazati margarino in marmelado, a je že začela protestirat, češ da ne bo amala. Prepričan, da ji bo družna večerja spremenila mnenje, sem tudi zase pripravil in, ker je rekla, da bo jedla zunaj, odnesel oba krožnika ven. Takrat je že sedala za mizo in jadrno svoj krožnik odrinila vstran, češ da bo jedla bunkico. Dobro…

 

Odrezal sem krhelj lubenice, naredila je nekaj grižljajev, potem pa tudi to ni bilo zanimivo, pač pa je silila od mize. Boš vsaj mleko popila, sem jo vprašal in naletel na pristanek. In ga tudi je, na dušek je izpraznila skodelico, nato odrinila mizo in že je tekla proti svojemu gaju…

Pred vrati, katerih še ne zmore sama odpreti, je potrpežljivo čakala, da sem šel najprej odpreti okna, zgoraj, da bi se vsaj malo prostor prezračil, ohladil. Mrak je že legel na zemljo. In…

 

Ko sem prišel k njej in odprl vrata, se je takoj zakadila na tobogan (k sreči sem ga zjutraj zakrpal!), nato sva se lovila krog žižule, pa spet tobogan, spet lovljenje, tako izmenično, vse do takrat, ko se je komaj še kaj videlo, v mraku. Pa sva odšla k hiši in zaslišala se je njena želja, da bi se gugala…

 

Prižgal sem zunanjo luč, pripravil gugalnico, Malo posedel nanjo, in že se je uživancija nadaljevala. Za nekaj časa samo, na gugalnici, kajti na vrsto je prišlo tudi kolesarjenje po dvorišču…

Očitno je vse od naštetega pogrešala, in je hotela čim prej zastaviti z »lovljenjem« zamujenega, in v takšnem stanju ji je bila večerja poslednja stvar, na katero bi pomislila…

 

V nadstropje sva prispela krog devete, že po krepki temi. K sreči sem pred tem prižgal zgornjo luč, da sva videla varno hoditi po stopnicah. In zgoraj se je zadeva nadaljevala, pa mi je bilo takoj jasno, da bi bilo povsem neumno, ko bi jo skušal dati spat pred deseto. Obenem pa sem bil zadovoljen, ker je vsaj banano pojedla, se napokala smokijev in izpraznila dva vrčka soka…

 

Hm, s pregovarjanjem o spanju sem zastavil pet minut pred deseto, a sva se na kavč podala šele ob četrt na enajsto. In, ja, najino uspavanje ne traja samo nekaj minut, obenem pa je danes poskrbelo, Malo, za vsebinsko razširitev istega, in je bilo krohotanja, igranja, telovadbe, tako da sem jo moral, vso preznojeno, dvakrat preobleči, preden se je umirila, nato pa ob pol polnoči tudi zaspala…

 

Jutri bom, kaže, ves dan v dobrem pogonu. Dokler, vsaj za silo, ujame tisto, do česar skorajda teden ni mogla…