Moj dom…

Morda je čuden, ta, moj dom, a je, kakršen je. In ga nosim na plečih in v sebi. In ga na plečih nosim predvsem zaradi tega, kako ga nosim v sebi…

 

V sebi ga nosim v podobah tistih, katerim jaz sotvorim, in oni sotvorijo meni. Vanj vstopajo znanci, prijatelji, sorodniki. Moji otroci ne vstopajo, so že davno vstopili, večinoma v trenutkih, v katerih sem izvedel, da so se namenili dospeti na svet. Le Mala je nekoliko zamudila, in vanj vstopila približno uro po svojem rojstvu, takrat, ko sem zanjo izvedel…

 

V mojem domu je bilo vedno dovolj prostora, tudi takrat, ko jih je v njem bilo več, kot jih je ostalo. Tudi sedaj je dovolj tega prostora, ne samo radi tega, ker je čas poskrbel za to, da so se nekateri iz njega izbrisali. In moj dom takšnim ne nasprotuje, nikogar na silo v sebi ne želi, nikomur, ki vanj ne sodi, v sebi ne pusti biti.

 

Z desetletji so njegova vrata postajala vse bolj občutljiva, izbirčna, naučila so se prepoznavati, pa se vse manjkrat odpirajo. Raje mrtvim, a vrednim, varnost zagotavljajo, kot da bi zaradi živih, a nevrednih, dom ogrožala.

 

Moj dom je tam, kjer sem jaz. In v njem so tisti, ki so v meni, pa čeprav so, fizično, v daljavah. In mi je, načeloma, popolnoma vseeno, kje se ta, moj dom, nahaja, dokler v meni živijo, in jaz živim zanje.