Smrti
se ne bojim. Resda je ne kličem, a tudi odganjati je ne mislim! Nisem med
tistimi, ki bi svoja prazna »življenja« podaljševali. Čemu?! Da bi še dlje
praznino »živeli«?!
Imel
sem polno življenje, marsičesa je bilo celo preveč v njem. Denimo svinjarij,
sprijenosti. In v bistvu bi moral biti hvaležen, tistim, ki so se mi s svojo
sprijenostjo izkazovali! Pobili so mi upe in pričakovanja, pobili sanje, vse do
zadnje, pa mi bo prav radi tega odhod olajšan, ne bom imel česa obžalovati, le
od nekih redkih se bom poslovil, in to je to! Slovo pa pride, slej ko prej, in
pred dejstvi ne kaže zatiskati oči…
Nekaj
negotovosti čutim samo v odnosu do umiranja, a mi je v tolažbo to, da sem ga že
vajen, me pobijajo, po kosih, vse moje življenje, obenem pa – proti fizičnim
bolečinam obstajajo sredstva, proti čustvenim jih ni…
Ne bi
želel biti v breme, nikomur, takrat, ko bom omagal, ko me bo odnašalo, obenem
pa ne želim biti v lajšanje vesti, vsem tistim, ki so se mi že izkazali v meni
nesprejemljivih podobah! Naj kar v sebi, in s seboj nosijo posledice vsega, kar
so počeli!
Dovolj
sem pomagal, za svojega življenja, nevrednim, da bi tudi lastno umiranje njim v
nezasluženo lajšanje odstopil! Nisem bog, da bi rilcem oproščal, in s tem
brisal razlike med njimi in ne-rilci!
Ni komentarjev:
Objavite komentar