Dolgo je tega, kar sem ugotovil, da ljudje ne znajo misliti z lastnimi glavami. Priznam, najprej sem se zgrozil ob spoznanju, nato skorajda obupal nad svetom, potem pa se mi je utrnila genialna ideja, da se da sleherno slabost izrabiti v podobi določene tržne niše! In tako sem odprl »Šolo mišljenja«, postal njen dekan in Veliki guru ter Prevzvišeni Mesečevega sija ter se lotil dela…
Zanimanje za vpis je bilo nad vsemi pričakovanji! Resnično, nikdar nisem niti domneval, da se v tej državi ljudje želijo učiti misliti! Do navala je prišlo zlasti po tem, ko so časopisi objavili intervju z menoj, v katerem sem širši javnosti pojasnil, da moja šola odpira široke možnosti zaposlovanja, od zaposlitve na, denimo, preprostih fizičnih nalogah, do odhoda v samo politiko, kajti pri nas je kar nekaj naprednih voditeljev, ki so vselej v koraku s časom, pa radi sprejemajo v svoje vrste slehernega, ki zna misliti z lastno glavo.
Zaradi izjemnega zanimanja sem moral uvesti sprejemne izpite in selekcionirati do amena. Kar mi je vzelo precej časa, saj sem kandidate pozival v svoj kabinet enega za drugim, kajti v nasprotnem primeru bi, zagotovo, prišepetavali drug drugemu. Kakorkoli že, formiral sem sedem oddelkov s po sedemdesetimi slušatelji in pričeli smo z delom…
Kako lepo je! Dvorana je polna plesočih parov, koračnice prijetno donijo skozi prostor, najedel sem se do obisti, v rokah držim kozarec s svojo najljubšo pijačo in obujam spomine na same začetke…
Da, tako smo prišli do prvih izpitov. Sledili so uvodnemu trimesečnemu usposabljanju. In čas je bil, da preverim dojemljivost mojih študentov! Po pet sem jih poklical pred kateder.
»Kakšne barve so češnje?« sem vprašal prvega z leve.
»Rdeče, Veliki guru in Prevzvišeni Mesečevega sija,« je izstrelil kot iz topa.
»Khm, nisem popolnoma prepričan,« sem zamrmral ter uperil pogled na njegovega soseda.
»Spoštovani Veliki guru in Prevzvišeni Mesečevega sija, češnje so tako rdeče, kot tudi nežno rumene,« je navdušeno oddrdral svoje domnevno poznavanje problematike.
Komajda sem zadržal bes, tako me je presenetilo njih neznanje! »Češnje so vijoličaste in z belimi pikami,« sem počasi, tako da sem poudaril sleherno besedo, razkril resnico.
»Ha, ha, ha, kateri idiot je pa že videl vijoličaste češnje, z belimi pikami?!« je porogljivo odreagiral kandidat na sredini, zaradi česar sem mu nemudoma zapisal Razsvetlitev prve stopnje, vzgojni ukrep, zaradi katerega bo moral ponavljati letnik. In s pogledom naznanil predzadnjemu, da pričakujem njegovo mnenje.
»Češnje so, o, Veliki guru in Prevzvišeni Mesečevega sija, vijoličaste in z belimi pikami, čeprav, odkrito priznam, takšnih doslej še nisem videl, pa tudi med študijem agronomije v nobeni knjigi takšnega podatka nisem zasledil,« je odgovoril nekoliko diplomatsko, vendar dovolj ljubeznivo, celo za kanček ponižno, pa sem se odločil pojasniti mu zadevo, to, z videnjem in s knjigami…
»Veš, mladi človek, nikdar v življenju ne smemo zaupati zgolj očem! Vsi mislijo, da vidijo, na koncu pa se izkaže, da pojma nimajo. Stvari namreč niso takšne, kakršne se nam želijo prikazati, pač pa takšne kot jih dojamemo. Glede knjig pa – stran z njimi! Nikdar več mi ne omeni te navlake. Knjige so nepotrebna šara, ki nam samo čas krade in zavaja, v bistvu pa za njimi stojijo le surovi, kruti, pogoltni interesi drvarjev! Ki se dobro zavedajo dejstva, da večje kot bodo naklade, več dreves bodo smeli podreti…«
Ko je prišel še zadnji, peti na vrsto, je mirno povzel: »Veliki guru in Prevzvišeni Mesečevega sija, ni dvoma o tem, da so češnje vijoličaste, z belimi pikami!«
Zadovoljen sem bil s svojim delom. Že prvi izpit je opravila več kot polovica, do konca leta pa se je razmerje še izboljšalo. Ljudje so običajno odprte glave in so bolj ali manj zlahka dojeli, da je resnica natanko takšna, kakršno jim jo opišem. Pa so na izpitna vprašanja najraje odgovarjali s tistim kakor vi rečete, Veliki guru in Prevzvišeni Mesečevega sija. Čeprav je bilo tudi nekaj takih, ki so dobili Razsvetlitev prve stopnje, medtem ko sem nekaj neuporabnih dobesedno izključil, za vselej. Mmm, mi je ugodje hotelo izkazati navdušenje ob požirku, ki je zdrsel po grlu, ko me je nekdo potrepljal po ramenu. Bil je Pepi, moj najboljši študent.
»Oprostite, Veliki guru in Prevzvišeni Mesečevega sija, ker vas motim, a soplesalka me je povabila k sebi domov, pa ne vem, sem prišel preveriti, če se vam zdi primerna zame…«
Preletela sva njene osnovne karakteristike. Že na samem začetku šolanja so jo prepisali v posebno šolo, zlahka in brez slehernih zapletov, kajti komisija je upoštevala mnenje strokovnjakov, ki so se strinjali v tem, da se je moč s tako nizkim inteligenčnim količnikom srečati le na vsakih sto let enkrat. OK, super, sem pomislil ob tem prvem podatku ter se dodatno razveselil, ko mi je Pepi povedal, da so jo kasneje vsi, najprej v šoli, potem pa tudi izven nje, klicali»papagajček«, saj bojda ni znala drugega, kot nenehno ponavljati naučeno…
»Seveda lahko greš z njo, Pepi, iz pravega testa je, iz nje se bo še dalo kaj narediti,« sem mu odgovoril, mladenič je veselo stekel k dekletu, jaz pa sem se spet posvetil omamnemu okusu spoznanja tega, da je na svetu, prav zaradi mojega dela, več takšnih ljudi, ki znajo misliti z lastnimi glavami.
